Jedro

Odločilno vprašanje za razsojo v sporu je, ali je tožnica, glede na to, da v času, ko je povzročila prometno nesrečo ni imela podaljšanega vozniškega dovoljenja, izgubila zavarovalne pravice po zgoraj citiranemu določilu Splošnih pogojev, saj ji je bilo vozniško dovoljenje podaljšano šele po nezgodi dne 28.09.1994. Ker Splošni pogoji pogodbe predstavljajo pogodbeno materialno pravo, saj dopolnjujejo posebne pogoje med pogodbenikoma in praviloma zavezujejo tako kot ti (prvi odstavek 142. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), je treba za razlago posameznih njihovih določil uporabiti določila 99. do 102. člena ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede zavrnjenega zahtevka za negmotno škodo v znesku 7,760.000,00 (sedem milijonov sedemsto šestdeset tisoč 00/100) SIT ter v odločitvi o pravdnih stroških razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem obsegu glede zneska 1,200.000,00 (milijon dvesto tisoč 00/100) SIT potrdi zavrnilna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 8,960.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe, to je 14.06.2000 dalje do plačila, iz naslova primerne denarne odškodnine za tožničino negmotno škodo, do katere je prišlo zaradi škodnega dogodka - prometne nezgode dne 08.04.1994 in posega tožene stranke v njene osebnostne pravice.

Zoper citirano sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da sicer res v času nesreče ni imela podaljšanega vozniškega dovoljenja, vendar pa pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti dajejo oškodovancu vedno možnost, da dokaže, da formalna opustitev ni bila v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. Navaja še, da je toženka ravnala v nasprotju z določbami Zakona o zavarovalnicah in Zakona o varstvu osebnih podatkov, saj je brez njene vednosti pridobivala podatke o njenem zdravstvenem stanju. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

K sklepu: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa tudi ni raziskalo, za pravilno odločitev o zadevi, bistvenih dejanskih okoliščin. Ni namreč mogoče pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka izgubila svoje pravice iz zavarovalne pogodbe - sklenjenega AO plus zavarovanja, ker ni pravočasno poskrbela za podaljšanje veljavnosti svojega vozniškega dovoljenja, ki ga je posedovala z veljavnostjo za določen čas. Iz podatkov spisa izhaja, da je imela tožnica vozniško dovoljenje z omejeno veljavnostjo dveh let in sicer do 21.01.1994, prometno nezgodo pa je povzročila 08.04.1994. Za vozilo, s katerim je tožnica povzročila prometno nesrečo, je bilo sklenjeno AO plus zavarovanje pri toženi stranki. Pogodba je bila sklenjena na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-92), v katerih so v 3. členu predvideni primeri, ki izključujejo obveznost zavarovalnice, torej primeri, ko zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja. Tako med drugim (2. točka prvega odstavka) določajo, da zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice, če upravlja vozilo oseba brez vozniškega dovoljenja, ki je predpisano za to kategorijo vozila, ali mu je izrečen varnostni ali varstveni ukrep, razen če vozilo upravlja vozniški kandidat, pri učenju vožnje ob upoštevanju vseh zakonitih predpisov, ki urejajo ta pouk. Iz 1. točke drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev nadalje izhaja, da zavarovanec oziroma voznik zavarovanega vozila ne izgubi svojih pravic, če dokaže, da ni kriv za obstajanje okoliščin iz prvega odstavka citiranega člena. Odločilno vprašanje za razsojo v sporu torej je, ali je tožnica, glede na to, da v času, ko je povzročila prometno nesrečo ni imela podaljšanega vozniškega dovoljenja, izgubila zavarovalne pravice po zgoraj citiranemu določilu Splošnih pogojev, saj ji je bilo vozniško dovoljenje podaljšano šele po nezgodi dne 28.09.1994. Ker Splošni pogoji pogodbe predstavljajo pogodbeno materialno pravo, saj dopolnjujejo posebne pogoje med pogodbenikoma in praviloma zavezujejo tako kot ti (prvi odstavek 142. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), je treba za razlago posameznih njihovih določil uporabiti določila 99. do 102. člena ZOR. Jasnih določil seveda ni treba razlagati, saj se uporabljajo tako kot se glasijo (prvi odstavek 99. člena ZOR). Pa vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da uvodoma citirano določilo (2. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev) ni tako jasno, kot je tožena stranka skušala dokazati v postopku na prvi stopnji in na kar upravičeno opozarja pritožba. Govori namreč o osebi, ki upravlja vozilo "brez vozniškega dovoljenja, ki je predpisano za to kategorijo vozila, ali mu je izrečen varnostni ali varstveni ukrep..." Splošni pogoji razlage pojma "vožnje brez vozniškega dovoljenja" ne vsebujejo, pojem pa je mogoče interpretirati na različne načine. Po določilu prvega odstavka 161. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - ZTVCP sme motorno vozilo v cestnem prometu samostojno upravljati oseba, ki ima veljavno vozniško dovoljenje. Pravico do vožnje motornega vozila pa lahko pridobi oseba, ki izpolnjuje pogoje, določene v prvem odstavku 171. člena ZTVCP, torej da je duševno in telesno zmožna voziti motorno vozilo, da je dopolnila starost 18 let, da je opravila vozniški izpit za vožnjo motornega vozila določene kategorije in da ji z odločbo pristojnega organa ni prepovedano voziti motornega vozila. Iz navedenih zakonskih določb je mogoče zaključiti, da je vozniško dovoljenje listina, ki dokazuje, da je njen imetnik pridobil pravico do vožnje vozila ustrezne kategorije. Pojem "vožnja brez vozniškega dovoljenja" je torej glede na navedene določbe mogoče razlagati različno, tako da voznik nima veljavnega vozniškega dovoljenja ali pa, da sploh ni pridobil pravice do vožnje. Pri razlagi spornih določil pogodbe se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 99. člena ZOR). Tudi nadaljnje interpretacijsko pravilo iz 100. člena ZOR (če je bila pogodba pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke) pripelje do enake razlage spornega določila Splošnih pogojev. Do istega zaključka, to je, da tožnica zaradi formalne opustitve, (da ni pravočasno pridobila potrdila o zdravstveni sposobnosti), po nastanku zavarovalnega primera ne more izgubiti pravic iz zavarovalne pogodbe, pa je mogoče priti tudi z uporabo splošnega določila drugega odstavka 143. člena ZOR. Po tem določilu namreč sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, ki drugi stranki jemljejo pravico do ugovorov, ali tistih določil, na podlagi katerih izgublja pravice iz pogodbe ali roke ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej. Prav za taka določila pa po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru gre, saj je nesporno, da je tožnica pravico do vožnje motornega vozila pridobila, ter da na strani tožnice na dan prometne nesreče ni bilo zdravstvenih omejitev, da ne bi imela zdravniškega potrdila in dovoljenja za vožnjo motornih vozil B kategorije, kar pa sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Iz ambulantnega zapisnika Zdravstvenega doma Slovenj Gradec, Dispanzer za medicino dela z dne 05.09.1996 (priloga A1) namreč izhaja, da se tožnica v času od 21.01.1994, ko ji je poteklo zdravniško spričevalo za voznika motornih vozil, do 08.04.1994, ko je utrpela prometno nezgodo, ni zdravila v splošni ambulanti, kot tudi, da bi ji na podlagi medicinske dokumentacije podaljšali veljavnost zdravniškega spričevala, če bi v tem času prišla v njihov dispanzer. Okoliščina, da to dejstvo formalno v trenutku nesreče ni imela vpisano v vozniško dovoljenje, ni v nobeni vzročni zvezi s prometno nesrečo. Podobne narave je tudi določilo 1. točke drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ko mora zavarovanec oziroma voznik zavarovanega vozila dokazati, da ni kriv za obstoj okoliščin iz prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, da ne izgubi svojih pravic. Pritožbeno sodišče je zato ob delni ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo delno razveljavilo glede odločitve o negmotno škodi v znesku 7,760.000,00 SIT in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o temelju tožbenega zahtevka, v kolikor bo ugotovilo, da je ta podan pa bo moralo odločiti tudi o višini primerne odškodnine za tožničino negmotno škodo (200. člen ZOR).

Delna razveljavitev glede zavrnjenega zahtevka za negmotno škodo v znesku 7,760.000,00 SIT je narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve v celoti. Tako bo šele ob koncu ponovljenega postopka pred sodiščem prve stopnje možno oceniti uspeh strank v postopku in odločiti o stroških.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

K sodbi: Pravna podlaga za presojo izpodbijanega dela sodbe je podana v 20. členu Zakona o zavarovalnicah, ki v prvem odstavku določa, da zavarovalnice in Slovenski zavarovalni biro zbirajo, obdelujejo, shranjujejo, posredujejo in uporabljajo osebne podatke, potrebne za sklepanje zavarovanj in likvidacijo škod, ki izvirajo iz zavarovanj po tem zakonu, v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov in posebnimi predpisi o zbirkah podatkov s pomočjo zavarovanja, v zvezi s sedmim odstavkom istega člena, ki določa, da kadar zavarovalnica oziroma Slovenski zavarovalni biro zbira podatke o posamezniku iz že obstoječih zbirk podatkov, o tem ni dolžna obvestiti posameznika na katerega se podatki nanašajo. Pritožba tako neutemeljeno navaja, da je tožena stranka posegla v osebnostne pravice tožnice s tem, ko je zbirala podatke o njenem zdravstvenem stanju, saj lahko zavarovalnica na podlagi citiranega določila podatke o zdravstvenem stanju oškodovanca pridobi tudi iz zbirke podatkov zdravstvenih ustanov ter pri takšnem delovanju ni dolžna o tem obvestiti posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo. Ti organi, organizacije in posamezniki morajo te podatke na pisno zahtevo posredovati zavarovalnici, kar je bilo tudi v obravnavanem primeru, ne glede na to, da je pred tem tožena stranka zavrnila odškodninski zahtevek tožnice iz razloga, ker na dan nesreče slednja ni imela podaljšanega vozniškega dovoljenja. Odločitev sodišča prve stopnje, da s takšnim ravnanjem tožene stranke niso bile kršene pravice osebnosti tožnice v smislu določila 35. člena Ustave RS in 200. člena ZOR je tako pravilna in nasprotna pritožbena izvajanja ostajajo brez uspeha. Po obrazloženem je zato sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del zavrnilne sodbe sodišča prve stopnje - 353. člen ZPP (odločitev, ki sledi iz izreka tega sklepa pod točko II.).

Določila ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.