Jedro

Če je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP odpravila sklep prvostopnega upravnega organa o zavrženju zahteve za denacionalizacijo, tožnik s pritožbo v upravnem sporu ne more uspeti, če v njej navaja le okoliščine, ki bodo morda pomembne v upravnem postopku, ki še sploh ni bil uveden.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 2616/97 z dne 24.8.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.9.1997. Z navedeno odločbo je bil odpravljen sklep Upravne enote C. z dne 26.2.1997, s katerim je bila na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP/86 zavržena tožnikova zahteva za vrnitev zemljišč parc. št. 1560/3, št. 1561/2 in št. 1563/3, vpisanih v z.k. vložku št. 133, 416 in 1494, vse k.o. S.H., saj je po presoji tožene stranke ugotovitev prvostopnega upravnega organa, da ni pogojev za uvedbo postopka, napačna.

Sodišče prve stopnje se s presojo tožene stranke strinja. V razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da iz dokazil, ki jih je tožnik priložil zahtevi za denacionalizacijo, izhaja, da so bile nepremičnine, katerih vrnitev zahteva, nacionalizirane po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč tožnikovemu pravnemu predniku, ki je bil ob nacionalizaciji jugoslovanski državljan. To pa po presoji sodišča prve stopnje že pomeni, da je bilo mogoče zahtevo za denacionalizacijo obravnavati in reševati v upravnem postopku. V ta namen bo zato moral upravni organ prve stopnje ugotoviti resnično stanje stvari, torej vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, tožniku pa tudi omogočiti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da je prvostopni upravni organ bistveno kršil pravila postopka s tem, ko je odločil o 3.715 m2 zemljišč, saj se je tožnikov zahtevek nanašal le na 315 m2 zemljišč.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodba sodišča prve stopnje napačna in smiselno predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da so bila zemljišča, katerih vrnitev zahteva, podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je naveden v 3. členu ZDen, njegovemu očetu, ki je bil ob nacionalizaciji zemljišč jugoslovanski državljan. Za nacionalizirana zemljišča njegov pravni prednik ni prejel nobene odškodnine, z zemljišči pa tudi ni mogel razpolagati, ker so bila dana drugemu. Navaja še, da je sodišče v zadevi št. U 29/98 z dne 24.8.1999 napačno presodilo vsebino tam obravnavanih prodajnih pogodb, zaradi česar tudi ta sodba ni pravilna.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kaj pravzaprav tožnik s pritožbo v upravnem sporu uveljavlja, niti ni jasno. Že v upravnem postopku je, kolikor je bilo glede na stanje postopka možno, v celoti s pritožbo uspel, saj je tožena stranka sklep prvostopnega upravnega organa o zavrženju njegove zahteve za denacionalizacijo odpravila in napotila organ prve stopnje, da začne denacionalizacijski postopek, ugotovi dejansko stanje in odloči o zahtevi. V denacionalizacijskem postopku ima seveda tožnik kot stranka v postopku pravico sodelovati in navajati vsa dejstva in okoliščine, za katere meni, da so pomembne za odločitev, na kar pravilno opozarja tudi sodišče prve stopnje.

Ker torej pritožnik v pritožbi ne navaja nobenega razloga, ki bi lahko vplival na odločitev v tem upravnem sporu, saj navaja le okoliščine, ki bodo morda pomembne v upravnem postopku, ki še sploh ni bil izveden, je pritožbeno sodišče sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.