Jedro

Tožnica večino osnovnih življenjskih opravil opravlja samostojno, čeprav ob pomoči ortopedskih pripomočkov (pri kuhanju si pomaga z invalidskim vozičkom, sama se oblači, slači, obuva, sezuva, hrani, po stanovanju in zunaj se giba s pomočjo tehničnih pripomočkov). Zato ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2014 in z dne 3. 10. 2013 ter da se tožnici prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo od 26. 7. 2013 dalje za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb ter da se ji zapadli zneski dodatka za pomoč in postrežbo izplačajo v roku 15 dni, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da gre v tožničinem primeru za trajne spremembe v zdravstvenem stanju in da tudi večine osnovnih potreb sama ne zmore zadovoljevati. Že invalidska komisija prve stopnje je ugotovila, da tožnica s težavo opravlja večino osnovnih življenjskih opravil, kar pomeni, da že iz omenjenega mnenja izhaja dvom v tožničino sposobnost, da sama opravlja osnovne življenjske potrebe. Ta dvom pa bi sodišče prve stopnje moralo odpraviti s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, kot je to tožnica tudi predlagala, vendar pa je sodišče njen dokazni predlog zavrnilo. V skladu z ustaljeno sodno prakso izvedba dokaza z izvedencem medicinske stroke ni potrebna le v primeru, če je mogoče že na podlagi mnenj invalidske komisije prve stopnje in invalidske komisije druge stopnje prepričljivo ugotoviti, da tožnici pomoč in postrežba ni potrebna. Ker mnenje obeh komisij tega ne izkazujeta s stopnjo prepričljivosti, bi bilo potrebno postaviti novega, neodvisnega izvedenca medicinske stroke. S tem, ko ga sodišče ni postavilo, je bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Kršilo je pravila o dokazni oceni oziroma je zaradi tega tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tožnice tudi ni zaslišalo v zvezi z njenimi težavami pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb. Le z zaslišanjem bi lahko ugotovilo pravilno in celovito dejansko stanje. Obveznost sodišča, da tožnico zasliši, izhaja že iz 59. člena ZDSS-1, razen tega pa je dolžnost sodišča, da po uradni dolžnosti ugotovi materialno resnico. Sodišče tudi ni zaslišalo predlagane priče (brata tožnice), ki bi lahko izpovedal, v kakšnem obsegu tožnica potrebuje njegovo vsakodnevno nego in pomoč. Sodišče teh dokazov ni izvedlo, niti izvedbe tega dokaza ni zavrnilo s sklepom na glavni obravnavi. Prav tako sodišče ni obrazložilo, zakaj tožnice ni zaslišalo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da primarno izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere tožnica opozarja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 10. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnica nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, v 137. členu določa, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. v 139. členu pa je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne zmore zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja (prvi odstavek). V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati, večine osnovnih življenjskih potreb iz prvega odstavka 139. člena ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bila tožnici z odločbo št. ... z dne 17. 9. 2009 že priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za večino osnovnih življenjskih potreb od 27. 6. 2009 dalje. Določen je bil kontrolni pregled v mesecu septembru 2010. Z odločbo št. ... z dne 7. 9. 2010 je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 1. 9. 2010 dalje. Dne 26. 7. 2013 je tožnica vložila novo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. V predsodnem postopku sta vprašanje zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb ugotavljali najprej invalidska komisija prve stopnje dne 24. 9. 2013 in nato še invalidska komisija druge stopnje dne 10. 1. 2014. Iz mnenj izhaja, da gre pri tožnici za stanje po prebolelem polimielitisu s prizadetostjo leve spodnje okončnine ter za kasne posledice po poškodbah, ki jih je tožnica utrpela v prometni nesreči, ko je utrpela zlom spodnjega dela nadlahtnice, spodnjega dela stegnenice, zlom pogačice in ključnice. Zdravljena je bila operativno. Leta 2010 je bil odstranjen OSM iz desne stegnenice, narejena je bila osteotomija in spongioplastika. Leta 2011 pa je bila operirana zaradi meningeoma v zadnji kotanji desno. Obe komisiji skladno ugotavljata, da tožnica, čeprav s težavo, večino osnovnih življenjskih opravil opravlja samostojno.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivi mnenji obeh invalidskih komisij, ki sta pri podaji mnenj upoštevali medicinsko dokumentacijo v spisu. Kot to ugotavlja komisija prve stopnje, si tožnica pri kuhanju pomaga z invalidskim vozičkom, sama se oblači, slači, obuva, sezuva, hrani, po stanovanju in zunaj se giba s pomočjo tehničnih pripomočkov, ima plenične predloge, veliko potrebo opravlja samostojno na stranišču. Sama skrbi za osebno higieno, potrebuje le transfer v kopalno kad. Iz izvidov, ki jih podrobno citirata že obe invalidski komisiji izhaja, da tožnica hodi s pohodnima palicama na širši osnovi. Hoja je rahlo racajoča. Fiziater ji priporoča, da nadaljuje z naučenimi vajami, čimveč hoje, plavanja, kolesarjenja ter obnovitev fizikalne terapije enkrat letno (izvid z dne 23. 5. 2013). Da hodi s pomočjo palic izhaja tudi iz drugih izvidov, ki se nahajajo v dokumentaciji upravnega spisa. Tudi glede gibljivosti rok fiziater v izvidu z dne 12. 8. 2011 ugotavlja, da tožnica hodi s pohodnima palicama ali z berglama na daljše razdalje. Groba moč levice je oslabljena. Muskulatura spodnjih ekstremitet je hipotrofična. Postoperativne brazgotine so sanirane. Gibljivost obeh kolen je reducirana, bolj levo. Torakolumbalna hrbtenica je boleča na palpacijo. Predklon izvede s prsti do spodnje tretjine goleni. Oba izvedenska mnenja sta torej skladna s predloženo medicinsko dokumentacijo. Pri podaji mnenj so sodelovali tudi ustrezni specialisti, glede na tožničine zdravstvene težave. Tako je v senatu invalidske komisije druge stopnje sodeloval specialist družinske medicine in pa specialist nevrolog, v senatu invalidske komisije prve stopnje pa poleg specialistke družinske medicine tudi specialist ortoped in kirurg. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da dejansko stanje ni bilo ustrezno razčiščeno. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je ob presoji odločitve tožene stranke ugotovilo, da le-ta temelji na prepričljivih mnenjih obeh invalidskih komisij. Mnenji ne odstopata od predložene medicinske dokumentacije v spisu, tožnica pa tekom sodnega postopka sodišču v dokazne namene tudi ni predložila druge medicinske dokumentacije. Zgolj njene navedbe, da pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil potrebuje pomoč, nikakor še ne pomenijo, da je s tem izpolnjen dejanski stan, kot je določen v 139. členu ZPIZ-1. Tožnica namreč, kot to ugotavljata obe invalidski komisiji, večino osnovnih življenjskih opravil še vedno opravlja samostojno, čeprav ob pomoči ortopedskih pripomočkov (pohodne palice oziroma bergle).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo svoje odločitve opreti na mnenje obeh invalidskih komisij. Iz sodne prakse namreč izhaja, da mnenje invalidske komisije ni brez dokazne vrednosti. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v več svojih zadevah kot na primer VIII Ips 246/2005 z dne 12. 9. 2006, VIII Ips 220/2007 z dne 20. 10. 2008, VIII Ips 307/2008 z dne 16. 11. 2009, VIII Ips 517/2008 z dne 25. 10. 2010 poudarja, da izvedenskih mnenj invalidskih komisij ni mogoče šteti za mnenja sodnih izvedencev, vendar pa niso brez dokazne vrednosti. Ti izvidi in mnenja predstavljajo listinske dokaze. Gre za listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom.

Ker je sodišče prve stopnje ustrezno razčistilo dejansko stanje, tudi po stališču pritožbenega sodišča, utemeljeno ni izvajalo drugih dokazov. Po vpogledu v razpravni zapisnik z dne 19. 5. 2014 izhaja, da je pooblaščenka tožnice vztrajala le pri dokaznem predlogu za postavitev izvedenca, ki bi po njenem mnenju lahko objektivno ocenil zdravstveno stanje tožnice in upravičenost tožnice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno z vpogledom in proučitvijo medicinske dokumentacije, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče za ugotavljanje dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca. Tožnica namreč tudi ni izrecno konkretizirala, kateri izvid naj bi sodni izvedenec proučil oziroma v čem so pomanjkljivosti mnenja invalidske komisije prve oziroma invalidske komisije druge stopnje. Na izvedbi drugih dokazov tožnica ni vztrajala, temveč je na naroku za glavno obravnavo grajala zgolj zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca. To pa pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov. Sodišče tudi ni kršilo določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), na katere v pritožbi opozarja tožnica. Glede zaslišanja zavarovanca je v 59. členu določeno, da se zaslišanje zavarovanca lahko izvede tudi v pisni obliki, če se zaradi zdravstvenih ali drugih utemeljenih razlogov ne more udeležiti naroka in temu ne nasprotuje nobena od strank v postopku. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče tožnico vabilo na glavno obravnavo, ki pa se naroka ni udeležila, niti iz dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi izostanek opravičila. Sodišče je torej stranki dalo možnost, da sodeluje v postopku. Ali bo zaslišalo stranko, pa je stvar presoje sodišča prve stopnje. Sodišče je ocenilo, da je zadeva ustrezno razčiščena, pooblaščenka tožnice pa na naroku za glavno obravnavo ni vztrajala pri zaslišanju tožnice kot stranke v postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.