Jedro

Odločanje ustanavljanja posebne pravice do uporabe javnega dobra je upravna zadeva, kar zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Tožena stranka je namreč v javnopravnem interesu dolžna po eni strani zagotavljati splošno rabo javnih cest, ki so javno dobro, po drugi strani pa prav tako lahko v javnopravnem interesu omogoči pod zakonsko določenimi pogoji ustanovitev pravice do posebne rabe javnega dobra. S tem ko je tožena stranka odločala o ustanovitvi posebne pravice do uporabe javnega dobra, je odločala kot oblastni organ, kar izhaja iz same narave nepremičnine, s katero je razpolagala. Ker gre v obravnavani zadevi po naravi stvari za upravno zadevo, to pomeni, da bi morala tožena stranka v skladu z ZUP odločiti o tožničini zahtevi o priznanju položaja stranske udeleženke oziroma njeni zahtevi o obnovi postopka, odvisno od tega, v kateri fazi je postopek ustanovitve posebne pravice do uporabe javnega dobra.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Občinske uprave Mestne občine Novo mesto številka 478‑209/2021-13 (629) z dne 10. 12. 2021 in 2. točka izreka odločbe Župana Mestne občine Novo mesto številka 478-0395/2021-2 z dne 23. 3. 2022 se odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožničino zahtevo za priznanje statusa stranske udeležbe in predlog za obnovo postopka podelitve posebne pravice uporabe A., d. o. o. (v nadaljevanju najemnik) ter postopka ravnanja s stvarnim premoženjem v zvezi z oddajo nepremičnine ID znak ... v najem najemniku (1. točka izreka sklepa). Zavrnil je še zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je bil del nepremičnine parc. št. 1643, k. o. ... Novo mesto (v nadaljevanju sporni del nepremičnine) oddan v najem z najemno pogodbo najemniku z namenom ureditve gostinskega vrta in da je ta nepremičnina kategorizirana občinska javna cesta na območju Glavnega trga v starem mestnem jedru Novega mesta, ki ima status javnega dobra. Javno dobro je le status nepremičnine, pri čemer lahko njegov lastnik normalno uresničuje lastninsko pravico na teh nepremičninah, razen omejitev, ki jih določa zakonodaja. Prvostopenjski organ je ugotovil, da je območje za pešce opredeljeno s potopnimi stebrički in zajema površino ... in .... Na območju za pešce je popolna prepoved motornega prometa z izjemo dostave v dostavnem času, izven dostavnega časa pa je dovoljen v skladu z izdanim dovoljenjem Občinskega uprave Mestne občine Novo mesto. Območje Glavnega trga v starem mestnem jedru Novega mesta je območje za pešce z oddvojenim pločnikom na obeh straneh ob stavbnem nizu, ki zamejuje trg, preostale površine pa so prav tako namenjene prehajanju oseb in spremljajočim dejavnostim. To omogoča oddajo površin v cestnem svetu v najem v skladu z desetim odstavkom 3. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnostih (v nadaljevanju ZSPDSLS-1).

3.ZSPDSLS-1 ne določa vodenja upravnega postopka. Je predpis, ki ureja ravnanja pravnih oseb javnega prava s stvarnim premoženjem in se na njegovi podlagi oblastno ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. V tej zadevi ne gre za upravno zadevo in se o ravnanju s stvarnim premoženjem občine ne odloča v upravnem postopku. ZSPDSLS-1 ne izključuje uporabe zakona za nepremičnine, ki imajo status javnega dobra. V najem se lahko odda nepremično premoženje, ki ga ne potrebuje noben upravljavec ali uporabnik. Prvostopenjski organ je v zvezi s tem ugotovil, da oddani del nepremičnine ne ovira prehoda pešcev, pri čemer noben predpis ne daje posameznikom pravice, da bi morali imeti zagotovljen neposreden dostop do svojih stavb z motorni vozili. Tožnica ima v skladu s pridobljeno dovolilnico zagotovljen dostop do območja za pešce, kar ne pomeni, da ji mora biti zagotovljen do vhodnih vrat. Postopek oddaje v najem je bil spoštovan, pri čemer ne gre za upravni postopek, ampak za ravnanje s stvarnim premoženjem v skladu z ZSPDSLS-1. Po tem zakonu ni predvidena možnost udeležbe v postopku kot stranski udeleženec in niso predpisane možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev. Zato je prvostopenjski organ zavrgel tožničin predlog.

4.Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo ter zahtevo za vračilo stroškov, ki so nastali zaradi postopka, in zahtevo za vračilo upravne takse. Odločitev o stroških je sprejel na podlagi prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

5.Zoper izpodbijani sklep vlaga tožnica tožbo in sodišču predlaga, da sklep prvostopenjskega organa in 2. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa odpravi ter vrne zadevo v ponoven postopek. Priglaša stroške postopka tega upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Iz tožbenih navedb izhaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj je odločanje o oddaji javnega dobra v najem upravna zadeva, o kateri mora pristojni organ odločati v upravnem postopku po ZUP, pri tem pa mora upoštevati tudi določila ZUP o stranski udeležbi. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-267/11-16 in U-I-45/11-10 z dne 3. 4. 2014, sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 164/2014 z dne 18. 11. 2015 in sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1787/2015 z dne 11. 2. 2016, kjer je bilo primerljivo dejansko in pravno stanje. Tožnica trdi, da javno dobro ni prepuščeno klasični individualni oblasti imetnika lastninske pravice na javnem dobru. O podelitvi pravice do uporabe javnih površin enemu uporabniku ni mogoče odločati s pogodbo, temveč po stališču Upravnega sodišča v zadevi U 466/2008 z dne 18. 3. 2009 z odločbo v izvedenem upravnem postopku, v katerem lahko oseba, ki izkaže pravni interes, uveljavi pravico udeleževati se postopka kot stranski udeleženec. Prvostopenjski organ ni imel podlage za zavrženje tožničine vloge, temveč bi jo moral obravnavati po vsebini. Podana je bistvena kršitev določb postopka. Toženi stranki tožnica očita, da ni opravila ocene vpliva omejitve splošne rabe javnega dobra, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.

7.Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je zmotno stališče tožene stranke o uporabi odločbe Ustavnega sodišča z dne 3. 4. 2014, saj je namen desetega odstavka 3. člena ZCes-1 v varovanju posameznikovega interesa, da se posebno pravico uporabe javne ceste podeli pod zakonsko določenimi pogoji. Trdi, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz prve alineje desetega odstavka 3. člena ZCes-1 o površinah, katerih raba je namenjena za spremljajoče dejavnosti ali površine, ki niso prometne površine, saj tožena stranka nima v nobenem odloku določeno, da je sporni del nepremičnine javno dobro, ki bi bil po namenski rabi namenjena spremljajočim dejavnostim. Sporni del nepremičnine vključno z ozkim pločnikom pred tožničino stavbo je cestišče po 14. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1. Meni, da ni pomembno, da je določeno kot območje za pešce, ker so še vedno dovoljene vožnje vozil. Tožnica kot stanovalka ima dovoljenje pristojnega organa prevoziti območje za pešce do lastne nepremičnine.

8.Ravnanje s stvarnim premoženjem države, pokrajin in občin je urejeno v Ustavi, Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ), ZCes-1 in ZSPDSLS-1, ki v drugem odstavku 62. člena določa, da se lahko odda v najem le nepremično premoženje, ki ga ne potrebuje noben upravljavec ali uporabnik. Namen teh določil je varovanje posameznikovega interesa, da je javna cesta oddana v najem pod pogoji, ki jih določa zakon, torej tudi varovanje tožničinega interesa, ker je bila uporabnica v najem oddane javne površine, na katero tožničina nepremičnina po celotni dolžini meji. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožnici noben predpis ne daje pravice do nemotene dovozne poti do njene nepremičnine. Tožnica je te predpise navajala v pritožbenem postopku, vendar se drugostopenjski organ do tega ni opredelil. Omejitev splošne rabe javne ceste z njeno oddajo v delu pred tožničino stavbo ima vpliv na izvrševanje tožničine lastninske pravice.

9.ZSPDSLS‑1 ne ureja ravnanja države in lokalnih skupnosti s premoženjem, ki je javno dobro, temveč to urejajo 70. člen Ustave in 19. člen SPZ, ki določata splošno rabo javnega dobra in izjemo od splošne rabe, ter ZCes-1. Javno dobro ni prepuščeno klasični individualni oblasti imetnika lastninske pravice na javnem dobru in občina ne more svobodno odločati o ustanovitvi posebne pravice uporabe na njem tako, da sklene najemno pogodbo, saj občina nastopa v vlogi lastnika in oblastnega organa, ki je dolžan zagotoviti, da se bo posebna pravica uporabe javnega dobra pridobila pod pogoji, ki jih določajo zakoni. Smisel desetega odstavka 3. člena ZCes-1 in drugega odstavka 62. člena ZSPDSLS-1 je v opredelitvi abstraktne možnosti ustanovitve posebne pravice uporabe javnega dobra (oddaja v najem) v korist določene osebe in v uravnoteženju raznolikih interesov na področju zagotavljanja splošne rabe javnega dobra z interesom.

10.Tožnica še trdi, da niso izpolnjeni pogoji za pridobitev posebne pravice uporabe na javnem dobru po ZCes‑1 in ZSPDSLS-1. Tožena stranka bi v obravnavani zadevi morala kot oblastni oziroma upravni organ presojati izpolnjevanje pogojev za oddajo spornega dela nepremičnine v najem, kar je treba narediti v upravnem postopku in z odločbo. Zmotna je torej ugotovitev tožene stranke, da ne gre za upravno zadevo, saj ni upoštevala drugega odstavka 2. člena ZUP. Tožena stranka mora namreč odločati o pravici do posebne rabe javnega dobra, to je javne ceste najemniku in o tožničinih pravnih koristih odločati v upravnem postopku po ZUP, pri tem pa upoštevati tudi določila o stranski udeležbi. Poleg tega je treba v tej zadevi postopati po 4. členu ZUP, saj ZCes-1 in ZSPDSLS-1 nimata procesnih določb za odločanje države ali samoupravne lokalne skupnosti o tem, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za oddajo v najem javnega dobra in ne določil o pravici do stranske udeležbe.

11.V nadaljevanju tožnica povzema svoje navedbe in dokazne predloge iz upravnega postopka. Poudarja, da tožena stranka s sporno nepremičnino ne more razpolagati ali je prosto oddajati v najem, ker je izven pravnega prometa. Pravice do posebne rabe javnega dobra ni mogoče ustanoviti s pogodbo, ker to ni pravica civilnega prava, ampak je s področja upravnega prava. Tožnica zatrjuje kršitev 7. do 9. člena ZSPDSLS-1, ker ji ni bila omogočena seznanitev z uvedbo in tekom postopka ravnanja s stvarnim premoženjem osebam s pravnim interesom za udeležbo v tem postopku. Trdi še, da je zmotna odločitev v 2. točki odločbe drugostopenjskega organa, saj sta izpodbijani sklep in odločba nezakonita. Zato zahteva še odpravo 2. točke izreka odločbe, ki je postala dokončna in bi bila pravnomočna brez vložitve tožbe, tožnica pa bi izgubila pravico zahtevati povračilo stroškov postopka.

12.Iz odgovora na tožbo izhaja, da je tožnica vložila obravnavano zahtevo po sklenitvi sporne najemne pogodbe. Povzema potek postopka oddaje spornega dela nepremičnine v najem. V bistvenem se sklicuje na izpodbijani sklep in odločbo drugostopenjskega organa.

13.Tožnica je vložila še pripravljalno vlogo, v kateri dodatno utemeljuje svoje tožbene razloge.

Sodna presoja

K I. točki izreka

14.Tožba je utemeljena.

15.Uvodoma sodišče pojasnjuje, da v postopek ni pritegnilo najemnika kot prizadeto osebo s položajem stranke, saj odločitev o tem, ali gre v obravnavani zadevi za upravno zadevo, ni v njegovo neposredno škodo. Odločitev ne vpliva na pridobljeno pravico najemnika, saj se odločitev v tem upravnem sporu ne nanaša na pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke o podelitvi posebne pravice uporabe javnega dobra najemniku.

16.Predmet tega upravnega spora je namreč odločitev tožene stranke, s katero je zavrgla tožničin zahtevo za priznanje statusa stranske udeležbe in predlog za obnovo postopka podelitve posebne pravice uporabe spornega dela nepremičnine. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da ni mogoče priznati položaja stranskega udeleženca in obnoviti postopka po ZUP v zadevi, na katero se nanaša tožničina zahteva, ker ni upravna zadeva, saj ZSPDSLS-1 ne določa odločanja o razpolaganju z občinskim premoženjem po upravnem postopku in tožena stranka o oddaji spornega dela nepremičnine ni odločala kot oblastni organ.

17.V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZUP se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Stranko ZUP opredeljuje v prvem odstavku 42. člena, v skladu s katerim je stranka lahko vsaka fizična ali pravna oseba, na katere zahtevo je postopek začet ali zoper katero postopek teče. Pravico udeleževati se postopka pa ima v skladu s prvim odstavkom 43. člena ZUP tudi oseba, ki izkaže pravni interes; pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). V skladu z 9. točko prvega odstavka 260. člena ZUP je razlog za obnovo postopka, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, ta, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. To z drugimi besedami pomeni, da lahko upravni organ zahtevo stranke zavrže le, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva, kakor tudi, če stranka ne uveljavlja kakšne pravice, o kateri bi bilo mogoče odločati v upravnem postopku, ker se, na primer, o pravici odloča v sodnem postopku in podobno, ali pa v smislu 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, če stranka ne uveljavlja kakšne svoje pravice, temveč kakšno tujo pravico.

18.V obravnavani zadevi je tožnica v svoji vlogi uveljavljala svojo pravico udeleževati se postopka podelitve posebne pravice uporabe javnega dobra, podrejeno je uveljavljala svojo pravico do obnove tega postopka, ker v tem postopku ni bila udeležena kot stranski udeleženec. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka na podlagi ZSPDSLS-1, ki se uporablja na podlagi ZCes-1, oddala v najem najemniku sporni del nepremičnine. Prav tako ni sporno, da je tožnica solastnica nepremičnine, ki meji na s pogodbo oddan sporni del nepremičnine, in da je sporni del nepremičnine kategorizirana javna cesta, ki je javno dobro v skladu s ZCes-1.

19.Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da ZSPDSLS-1 v prvem odstavku 1. člena tega zakona ureja ravnanje s stvarnim premoženjem Republike Slovenije in s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti ter ne določa vodenja upravnega postopka. Kljub temu, da ZSPDSLS-1 ne določa vodenja upravnega postopka v tovrstnih zadevah, sodišče ugotavlja, da ga prav tako izrecno ne izključuje, zato je po presoji sodišča vrsta razpolaganja (oblastno ali kot civilnopravni subjekt) s stvarnim premoženjem pravne osebe javnega prava odvisna od konkretnih okoliščin posamezne zadeve, saj je pri razpolaganju s stvarnim premoženje treba upoštevati tudi samo naravo stvarnega premoženja in je lahko tovrstno odločanje upravna zadeva že po naravi stvari zaradi varstva javnega interesa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZUP.

20.V obravnavani zadevi je tožena stranka sporni del nepremičnine oddala v najem najemniku s civilnopravnim pravnim poslom v skladu z ZSPDSLS-1. V zvezi s tovrstnim razpolaganjem s spornim delom nepremičnine je tožena stranka zmotno ocenila, da gre v zadevi Ustavnega sodišča Up‑267/11-16 in U-I-45/11-10 z dne 3. 4. 2014 za drugačno dejansko in pravno stanje. Pravilna je sicer ugotovitev tožene stranke, da pravna podlaga (Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) ter Zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin), ki je veljala v času odločanja Ustavnega sodišča, ne velja več, vendar pa to še ne pomeni, da zadeva ni primerljiva z obravnavano. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča bistvena okoliščina, da je sporni del nepremičnine javna cesta. V skladu z v času sprejema obravnavane odločitve veljavno prvo povedjo drugega odstavka 3. člena ZCes-1 pa so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa. Tako določilo pa je bilo tudi v drugem odstavku 2. člena ZJC. Sporni del nepremičnine je torej javno dobro, pri čemer je to značilnost treba upoštevati pri presoji.

21.Iz 11. in 12. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up‑267/11-16 in U I‑45/11-10 z dne 3. 4. 2014 je razvidno, da je bistvena prvina javnega dobra splošna raba javnega dobra, to je možnost vsakogar, da ga uporablja z njegovim namenom. Po drugi strani pa je v skladu s prvim odstavkom 70. člena Ustave dopustna tudi posebna pravica uporabe javnega dobra, če tako določa zakon in pod pogoji, ki jih določa zakon. Te pravice opredeljujejo uporabo, ki je izven osnovnega namena. Vsebina posebne pravice uporabe javnega dobra je v posebnem načinu rabe javnega dobra, ki pripada samo upravičenemu posamezniku in lahko omejuje splošno rabo drugih. Splošno rabo javnega dobra je dopustno omejiti le z zakonsko določenimi posebnimi pravicami uporabe in na način, ki ga določa zakon. Z zakonsko predpisanimi pogoji je hkrati opredeljen in omejen prostor odločanja o ustanavljanju posebne pravice uporabe javnega dobra za organ oblasti, ki upravlja z javnim dobrim. Smisel zakonskih norm o ustanovitvi posebne pravice uporabe na javnem dobru je v uravnoteženju interesov na področju zagotavljanja splošne rabe javnega dobra z interesom, ki se zasleduje z možnostjo ustanovitve pravice do posebne rabe.

22.Iz navedenega sledi, da ima lokalna skupnosti dvojno vlogo pri upravljanju z javnim dobrim, ki je v njeni lasti, saj nastopa v vlogi lastnika in v vlogi oblastvenega organa, ki je zavezan z opredelitvijo javnega interesa v zakonski normi. V vlogi lastnika mora lokalna skupnost dopustiti uporabo javnega dobra ob enakih pogojih v skladu z njegovim namenom vsakomur v zakonsko določenem obsegu. V vlogi oblastvenega organa pa mora lokalna skupnost v postopku konkretizacije zakonsko opredeljene posebne pravice uporabe javnega dobra zagotoviti, da se bo ta pravica pridobila pod zakonsko določenimi pogoji. Zakon podeljuje organom oblasti pooblastilo do ustanovitve posebne pravice uporabe javnega dobra in jih hkrati omejuje.

23.V obravnavani zadevi je sporni del nepremičnine javno dobro in je izven pravnega prometa, zato ni prepuščena klasični individualni oblasti posameznega nosilca lastninske pravice, kot to zmotno meni tožena stranka, in na tej podlagi ni mogoče utemeljevati svobode odločanja organa oblasti o ustanovitvi posebne pravice uporabe. ZCes-1 v desetem odstavku 3. člena namreč v svojem bistvu določa pogoje, pod katerimi se lahko ustanovi posebna pravica do uporabe javnega dobra. Ta je na navedeni pravni podlagi lahko v obliki obremenitve s stvarnimi pravicami ali v obliki oddaje javnega dobra v najem skladno z ZSPDSLS-1, če je raba površine v cestnem svetu namenjena za spremljajoče dejavnosti ali površine v cestnem svetu niso prometne površine. Da se lahko nepremično premoženje odda v najem, pa mora biti v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZSPDSLS-1 izpolnjen še dodaten pogoj, in sicer da tega premoženja ne potrebuje noben upravljavec ali uporabnik. Ti pogoji torej opredeljujejo pooblastila organa oblasti pri odločanju o ustanavljanju posebne pravice do uporabe javnega dobra, ki je v obravnavani zadevi v obliki oddaje v najem javnega dobra (tj. spornega dela nepremičnine).

24.ZCes-1 in ZSPDSLS-1, ki opredeljujeta pravico do posebne rabe javnega dobra za oddajo spornega dela nepremičnine v najem in pogoje za pridobitev te pravice, imata v razmerju do splošne rabe javnega dobra omejevalen pomen, zato tem določbam ni mogoče na splošno odreči vsebin, katerih namen je v okviru javnopravnega interesa varstvo posameznikovega interesa. Takšen namen je po presoji sodišča razviden iz drugega odstavka 62. člena ZSPDSLS-1, ki kot pogoj določa, da tega premoženja ne potrebuje noben uporabnik, zato ni mogoče zanikati tožničinega upravičenja, da od tožene stranke v okviru javnopravnega interesa, izraženega v zakonski normi, zahteva spoštovanje njenega interesa. Interes tožnice kot uporabnice javne ceste, da je posebna pravica uporabe podeljena le pod pogoji in po postopku, ki ga določa zakon, je lahko pravno varovan v upravnem postopku. Tožnica je namreč trdila, da je lastnica nepremičnine, ki neposredno meji na sporni del nepremičnine, na katerem se je ustanovila posebna pravica uporabe. Na podlagi tako ustanovljene posebne pravice je po tožničinih navedbah najemnik pred edina vrata za dostop v tožničine poslovne prostore in stanovanje z gostinskim vrtom in kovinsko konstrukcijo senčnika, obteženo z več betonskimi bloki, onemogočil edini dovoz do tožničine stavbe in lesenih vhodnih vrat, preko katerih je edini možen dostop do tožničinih poslovnih prostorov in stanovanja, zaradi česar dejansko nima več cestne povezave na javno cesto. S tem je tožena stranka omejila tožnici splošno rabo javne ceste, kar naj bi znatno okrnilo tožničino uživanje objektov v njeni lasti in pravico bivanja, zato lahko tožnica uveljavlja svoj interes v upravnem postopku.

25.Glede na navedeno so v obravnavanem postopku odločanja ustanavljanja posebne pravice do uporabe javnega dobra izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 2. člena ZUP, da gre za upravno zadevo, kar zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Tožena stranka je namreč v javnopravnem interesu dolžna po eni strani zagotavljati splošno rabo javnih cest, ki so javno dobro, po drugi strani pa prav tako lahko v javnopravnem interesu omogoči pod zakonsko določenimi pogoji ustanovitev pravice do posebne rabe javnega dobra. S tem ko je tožena stranka odločala o ustanovitvi posebne pravice do uporabe javnega dobra, je odločala kot oblastni organ, kar izhaja iz same narave nepremičnine, s katero je razpolagala. Zato je po presoji sodišča zmotno stališče tožene stranke, da v obravnavani zadevi ne gre za upravno zadevo, (1) ker javno dobro pomeni le status nepremičnine, (2) ker lastnik lahko normalno uresničuje lastninsko pravico na teh nepremičninah in (3) ker je bila o tej posebni pravici odločitev sprejeta na podlagi ZSPDSLS-1, ki ne določa vodenja upravnega postopka in se na njegovi podlagi ne odloča oblastno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov. To pa posledično pomeni, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, ki opredeljuje, kdaj je določena zadeva upravna zadeva, saj bi za pravilno uporabo ZCes-1 in ZSPDSLS-1 morala izhajati iz narave spornega dela nepremičnine, to je, da gre v obravnavani zadevi za javno dobro in da je v postopku oddaje spornega dela nepremičnine v bistvu odločala o posebni pravici uporabe javnega dobra. Ker gre v obravnavani zadevi po naravi stvari za upravno zadevo, to pomeni, da bi morala tožena stranka v skladu z ZUP odločiti o tožničini zahtevi o priznanju položaja stranske udeleženke oziroma njeni zahtevi o obnovi postopka, odvisno od tega, v kateri fazi je postopek ustanovitve posebne pravice do uporabe javnega dobra.

26.Odločitev drugostopenjskega organa o stroških upravnega postopka je bila sprejeta na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP. Ta določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Drugostopenjski organ je ugotovil, da tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, zato je zavrnil njeno zahtevo za plačilo stroškov postopka. Takšen zaključek drugostopenjskega organa je prenagljen, saj ob upoštevanju tega, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in nepravilno zaključila, da v obravnavani zadevi ne gre za upravno zadevo, še ni mogoče ugotoviti, ali je tožnica s svojo zahtevo uspela.

27.Ker sta glede na obrazloženo izpodbijani sklep in 2. točka izreka odločbe drugostopenjskega organa nepravilna in nezakonita, ju je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral glede na stanje postopka o podelitvi posebne pravice uporabe javnega dobra ponovno odločiti o ustrezni tožničini zahtevi (o položaju stranskega udeleženca ali obnovi postopka, če je postopek že zaključen). V tem okviru bo treba skladno s prvim odstavkom 139. člena ZUP ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso navedena. Ker je bilo potrebno izpodbijana akta iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

28.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka

29.Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

30.Ker je bila zadeva rešena po sodniku brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Tožena stranka je dolžna tožnici stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe.

31.Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 2, 43, 43/1, 260, 260/1, 260/1-9

Zakon o cestah (2010) - ZCes-1 - člen 3, 3/10

Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (2018) - ZSPDSLS-1 - člen 62

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.