Jedro

Tožnica je svoj tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s polovičnim delovnim časom utemeljevala s tem, da je zaradi zdravstvenega stanja oči upravičena do skrajšanega delovnega časa 4 ure na dan. S pridobljenim psihiatričnim izvedenskim mnenjem se je tožnica strinjala in nanj ni imela pripomb. Še vedno pa je vztrajala, da njeno stanje oči ne dopušča dela v polnem delovnem času, kar je potrebno razčistiti z oftalmološko stroko. Sodišče prve stopnje je zaradi tega, po pridobiti izvedenskega mnenja o psihiatričnem stanju tožnice, zaslišalo še oftalmologa. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo tako, da tožnica ni mogla vedeti, da bo sodišče odločilno dejstvo, ali je zaradi stanja oči sposobna delo opravljati v polnem ali polovičnem delovnem času, štelo kot nepomembno in takšno, da o tem odloča specialist psihiater. Sodišče prve stopnje bi moralo tožnici omogočiti, da spozna, katera dejstva bo sodišče štelo kot odločilna in jo pozvati, naj ustrezno dopolni svoje navedbe oziroma predloži dokaze zanje. Na izpoved sodnega izvedenca in njegovo obrazložitev, da je pri tožnici nujno potrebna ne samo fizična, temveč tudi časovna razbremenitev, tožena stranka ni imela nobenih pripomb, navedb ali drugih dokaznih predlogov. Tožeča stranka je tako še toliko bolj utemeljeno pričakovala v celoti ugodilno sodbo. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP in pritožnici ni omogočilo, da bi spoznala, na podlagi katerih odločilnih dejstev bo sodišče odločilo, je sodba (s katero je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo) za pritožnico pomenila presenečenje, zato jo je pritožbeno sodišče zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka razveljavilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 22. 11. 2010 (I. točka izreka), ugotovilo, da je odločba Območne enote toženca v A. št. ... z dne 17. 3. 2010 pravilna in zakonita (II. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do dela s polovičnim delovnim časom 4 ure dnevno od 15. 3. 2010 dalje in da je toženec dolžan o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločiti v roku 30 dni (III. točka izreka) ter toženca zavezalo, da tožnici povrne njene stroške postopka v višini 530,70 EUR (IV. točka izreka). Sodišče je takšno odločitev sprejelo na podlagi mnenj sodnih izvedencev oftalmologa in psihiatra. Meni, da je na podlagi tega mnenja potrebno tožnici priznati III. kategorijo invalidnosti, kakor je bilo to narejeno s prvostopno odločbo toženca z dne 17. 3. 2013. Glede časovne razbremenitve se je postavilo na stališče, da pri tožnici ne gre za kakšno trajno duševno bolezen v ožjem smislu, niti ne za katero izmed duševnih bolezni, ki bi imele za posledico trajno zmanjšanje delovne sposobnosti. Mnenje izvedenca oftalmologa, da se tožnica zaradi zdravstvenega stanja desnega očesa prej utrudi pri svojem delu kot ostale sodelavke, ki imajo normalni vid na obeh očesih in da to tožnica psihično težje prenaša ter da bi bila primerna tudi časovna razbremenitev 4 ure na dan, pa ni sprejelo, saj je štelo, da je izvedenec psihiater, v katerega domeno to spada, menil, da pri tožnici ni nobene duševne bolezni, ki bi imela za posledico trajno zmanjšanje delovne sposobnosti.

Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica. Trdi, da sodba v izpodbijanem delu predstavlja sodbo presenečenja. Glede na potek zadnje obravnave, zlasti glede na izpovedbo zaslišanega izvedenca oftalmološke stroke dr. B.B., je bilo pričakovati, da bo sodišče v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke. Iz izvedenskega mnenja oftalmologa, ki je podal 26. 12. 2012 prvo izvedensko mnenje je izhajalo, da je zaradi očesnega stanja (trajna slabovidnost desnega očesa, izguba globinskega vida in s tem povezane omejitve pri delu) že podana invalidnost III. kategorije z omejitvami pri delu, opisanimi v odločbah invalidskih komisij. Po osnovnem mnenju je oftalmolog podal, glede na pripombe tožeče stranke, še dvoje dopolnilnih mnenj (dne 29. 1. 2013 in 25. 2. 2013). Tudi obe dopolnilni mnenji tožečo stranko nista prepričali, zato je vztrajala pri novem izvedencu oftalmološke stroke. Sodišče je nato angažiralo izvedenca psihiatrične stroke, ki je v mnenju z dne 29. 6. 2014 ugotovil, da pri tožnici do dneva dokončnosti izpodbijanih odločb ni bila podana nobena duševna bolezen, ki bi vplivala na trajno zmanjšanje delovnih zmožnosti tožnice. Tožnica je takšen zaključek sprejela, je pa opozorila na zaključek izvedenskega mnenja, ko izvedenec opozarja na neizenačene strokovne kriterije pri izvedencih okulistih, ki opravljajo rutinsko klinično prakso, s tistimi strokovnimi kriteriji, ki jih zagovarjajo izvedenci - učitelji fakultete C.. Zaradi tega je tožeča stranka še vedno vztrajala pri novem izvedencu oftalmološke stroke. Sodišče je na zadnji obravnavi oftalmološkega izvedenca zaslišalo. Izvedenec je pri zaslišanju, po mnenju pritožnice, spremenil svoja stališča in izrecno navedel, da je v dveh ali treh letih po operaciji (1998) kratkovidnost tožnice ponovno naraščala in je v času obravnave na invalidski komisiji toženca dosegla že štiri dioptrije. Ponovna laserska operacija ni bila možna, prav tako ni bilo mogoče ustaviti degenerativnih sprememb. Zaradi opisanega zdravstvenega stanja desnega očesa je tožnica sposobna le za dela, kjer ni potreben globinski prostorski vid. Ta ni potreben pri branju teksta, ali razločevanju barv, vendar pa se tožnica zaradi takšnega stanja desnega očesa prej utrudi pri svojem delu kot ostale sodelavke, ki imajo normalen vid na obeh očesih. Glede na to, da tožnica psihično to težje prenaša, bi bila pri tožnici primerna tudi časovna razbremenitev, ne samo fizična. Bilo bi primerno, da se tožnici prizna pravica do skrajšanega delovnega časa in to 4 ure na dan. Izrecno je menil, da so pri tožnici potrebne vse navedene fizične razbremenitve in tudi časovne. Izvedenec je pojasnil spremembo svojega mnenja s tem, da ga je spremenil zato, „ker vsak pacient različno prenaša svoje zdravstvene težave in tožnico to obremenjuje do te mere, da ni sposobna za delo v polnem delovnem času. Tožnica namreč poleg blagajniškega dela, zlaga na police, tudi na visoke, blago, ki se prodaja v E., ga razporeja, bere deklaracije, svetuje strankam, kar vsekakor težje opravlja, kot popolnoma zdrav človek oziroma človek z zdravim vidom na obeh očesih, se hitreje utrudi; grobo primerjano je tako, kot če bi človek hodil samo z eno nogo, s katero bi se gotovo prej utrudil, kot tisti, ki hodi z obema nogama.“ Izvedenec je potrdil, da se strinja tudi z izvidom oftalmologa dr. D.D. z dne 4. 9. 2009, s katerim je ta predlagal časovno razbremenitev pri delu tožnice. Na podlagi takšne izpovedi izvedenca je tožeča stranka menila, da je predvsem z vidika oftalmološke stroke dokazala, da je potrebna pri tožnici tudi časovna razbremenitev za polovični delovni čas in ne samo fizične razbremenitve. Postopek tudi ni potekal v vrstnem redu, kot ga navaja sodišče v obrazložitvi v 10. točki, ko navaja, da je izvedenec oftalmolog „časovno razbremenitev argumentiral s psihičnim stanjem tožnice oziroma z njenim subjektivnim sprejemanjem ugotovljenega zdravstvenega stanja desnega očesa oziroma vida, zato je sodišče pridobilo še izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatra“. Izvedenec psihiater je podal svoje mnenje, še preden je izvedenec oftalmolog podal mnenje o nujnosti časovne razbremenitve. Zato se izvedenec psihiater o tem sploh ni izjavil, niti mogel izjaviti. Pritožnica vztraja, da je izvedenec psihiater opozoril na spornost predhodnih mnenje oftalmologa. Po mnenju pritožnice je tako napačno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi izvedensko mnenje psihiatrične stroke izključevalo mnenje oftalmologa o nujnosti časovne razbremenitve. V kolikor je sodišče štelo, da je takšno stališče oftalmologa še sporno z vidika psihiatrične stroke, bi moralo še dodatno zaslišati izvedenca psihiatra. Sodišče na zadnjem naroku ni dalo vedeti, da bi bilo zadnje mnenje oftalmologa lahko sporno, zato tožeča stranka tudi ni mogla podati ustreznih dodatnih navedb ali novih dokaznih predlogov, niti uveljavljati procesne kršitve v smislu 286. b člena ZPP. Pritožba nadalje meni, da je zaključek v dejanskem pogledu tudi zmoten, saj se izvedenec oftalmolog pri podaji svojega (spremenjenega) mnenja, ni skliceval na psihiatrično mnenje, temveč je podal mnenje samostojno z upoštevanjem vseh dokazov v spisu, med drugim tudi z upoštevanjem mnenjem oftalmologa dr. D.D. iz invalidskega postopka. Tako ni mogoče trditi, da potreba po časovni razbremenitvi samo z vidika oftalmološke stroke ne bi bila izkazana. Tožnici je v skladu z izvedenskim mnenjem potrebno priznati pravico do dela brez vzpenjanja po lestvah in pravico do dela s polovičnim delovnim časom, s tem da se toženki naloži, da v 30 dneh odloči o pravici tožnice do delne invalidske pokojnine. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po opravljenem preizkusu v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba upravičeno očita sodišču prve stopnje, da gre za sodbo presenečenja.

Pritožnica utemeljeno zatrjuje, da ji je bila glede dejstva, ki ga je sodišče kasneje opredelilo kot odločilno, odvzeta pravica do izjave. Pritožnica se je namreč zanesla na to, da bo sodišče izvedensko mnenje oftalmologa o potrebnosti časovne razbremenitve upoštevalo in da na podlagi izvedenega dokaznega postopka to dejstvo ni sporno in da ji ga zato ni treba še drugače dokazovati. Zato tožeča stranka tudi ni mogla podati ustreznih dodatnih navedb ali novih dokaznih predlogov, niti uveljavljati procesne kršitve v smislu 286. b člena ZPP.

Eno od temeljnih pravic, ki izvira iz 22. člena Ustave RS je pravica do izjave. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima vsaka stranka možnost, da predstavi svoja stališča, tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Vsaka stranka mora imeti možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev. Bistvo pravice do izjave je v zagotovitvi možnosti stranke, da lahko vpliva na tek in rezultat postopka, ki zadeva njene pravice. Ta pravica sodišču preprečuje, da bi svojo odločitev oprlo na dejstvo, o katerem se stranka v postopku ni imela možnosti izjaviti.

Da stranka lahko izkoristi to pravico, mora biti seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravnoodločilna za odločitev v zadevi. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravnoodločilnih dejstev oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, je dolžna stranko na to opozoriti. Obveznost sodišča, da strankam omogoči spoznanje, katera dejstva so sploh pravnorelevantna v sporu, neposredno izhaja tudi iz določbe 285. člena ZPP. Ta zakonska določba predsedniku senata nalaga dolžnosti, da s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki sta pomembna za odločbo. Ta dolžnost velja, ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca, odvetnika ali ne.

Kot je razvidno iz spisa je pritožnica svoj tožbeni zahtevek utemeljevala s tem, da je zaradi zdravstvenega stanja oči upravičena do skrajšanega delovnega časa 4 ure na dan. S pridobljenim psihiatričnim izvedenskim mnenjem, se je tožnica strinjala, saj nanj ni imela pripomb in je mnenje izvedenca, da pri tožnici do dneva dokončnosti izpodbijanih odločb ni bila podana nobena duševna bolezen, ki bi vplivala na trajno zmanjšanje delovne zmožnosti tožnice, sprejela. Še vedno pa je vztrajala, da njeno stanje oči ne dopušča dela v polnem delovnem času, kar je potrebno razčistiti z oftalmološko stroko.

Sodišče je zaradi tega, po pridobiti izvedenskega mnenja o psihiatričnem stanju tožnice, zaslišalo še oftalmologa, ki je kot sodni izvedenec že pred tem podal pisno izvedensko mnenje in dvoje dopolnitev teh izvedenskih mnenj. Pritožba pravilno povzema izpoved izvedenca B.B. na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje dne 9. 1. 2014. Iz zapisnika z glavne obravnave izhaja, da je sodišče prve stopnje postopek vodilo tako, da pritožnica ni mogla vedeti, da bo sodišče odločilno dejstvo, ali je zaradi stanja oči sposobna delo opravljati v polnem ali polovičnem delovnem času, štelo kot nepomembno in takšno, da o tem odloča specialist psihiater. Po oceni pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo tožnici omogočiti, da spozna, katera dejstva bo sodišče štelo kot odločilna in jo pozvati, naj ustrezno dopolni svoje navedbe oziroma predloži dokaze zanje, kar bi sodišče lahko storilo, saj je bil pooblaščenec tožnice prisoten tudi na zadnji obravnavi.

Na izpoved sodnega izvedenca in njegovo obrazložitev, da je pri tožnici nujno potrebna, ne samo fizična, temveč tudi časovna razbremenitev, tožena stranka ni imela nobenih pripomb, navedb ali drugih dokaznih predlogov. Tožeča stranka je tako še toliko bolj utemeljeno pričakovala v celoti ugodilo sodbo.

Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z dolžnostjo iz 285. člena ZPP in pritožnici ni omogočilo, da bi spoznala, na podlagi katerih odločilnih dejstev bo sodišče odločilo, je sodba za pritožnico pomenila presenečenje. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano II. in III. točko izreka sodbe odpravilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V okviru novega sojenja bo sodišče prve stopnje, če bo štelo, da je stališče oftalmologa sporno z vidika psihiatrične stroke, še dodatno zaslišalo izvedenca psihiatra, pri tem pa se pritožbeno sodišče strinja s pritožbeno navedbo, da ni mogoče trditi, da potreba po časovni razbremenitvi samo z vidika oftalmološke stroke, ne bi bila izkazana. Po potrebi bo sodišče prve stopnje izvedlo še druge dokaze, ki so jih predlagale stranke in nato o zadevi ponovno odločilo.

Odločitev pritožbenega sodišča je sprejeta na podlagi 354. člena ZPP, saj je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in kršitve postopka glede na njeno naravo, pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo.