Jedro

S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb. Tožnik, ki je vedel za odsvojitev in se z njo celo strinjal, pa ni takšna tretja dobroverna oseba, ki bi se lahko sklicevala na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Ker je torej vedel in soglašal s prenosom lastninske pravice na skupno hčerko pravdnih strank, ne more terjati vrnitve darila od toženke, čeprav je bila ta v času vložitve tožbe še vknjižena kot lastnica spornih nepremičnin v zemljiški knjigi. .

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razvezo darilne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 21.1.2000 in na vrnitev darila in sicer solastninskega deleža do ½ nepremičnin, podrobneje navedenih v izreku sodbe ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se tožnik pri teh nepremičninah vknjižil kot lastnik. Sodišče je tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožnik, uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je prvo sodišče nepravilno ugotovilo, kdaj je med pravdnima strankama nastal vzrok za razvezo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4.3.2010 izhaja, da se je toženka že leta 2002 odselila, kar pomeni, da je že takrat nastopil razlog za razvezo zakonske zveze. Nadalje se tožnik ne strinja z izpodbijano sodbo, da je pridobiteljica Z. G. bila v dobri veri, ko se je vpisala v zemljiško knjigo, saj je glede na sorodstveno razmerje vedela za spor med staršema, predvsem pa vedela, da teče pravda za sporne nepremičnine, kar pomeni, da je bil vpis v zemljiško knjigo opravljen že po sporu in vedoč zato, da spor obstaja. Nepravilna naj bi bila nadalje ugotovitev prvega sodišča, da je tožnik vedel za pravni posel med toženko in Z. G. in se z njim strinjal. Tega tožnik, ko je bil zaslišan, ni rekel, temveč je le povedal, da mu je toženka omenila, da namerava prenesti nepremičnine na otroke. Za soglasje ga ni vprašala. Tožnik se zato utemeljeno sklicuje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj je bil prepričan, da toženka prenosa ni izpeljala. Pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini je vpis v zemljiško knjigo. Ta pogoj pa ni bil izpolnjen niti ob vložitvi tožbe, niti ob vložitvi predloga za zaznambo spora. Tožnik pa se tudi ne strinja z zaključki izpodbijane sodbe, ko se le ta sklicuje na načelo pravičnosti. Ni nepravično, če tožnik zahteva od toženke nekaj nazaj, kar ima vso pravico vzeti nazaj.

Toženka je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena trditev, da je iz izpovedbe tožnika razvidno, da je prišlo do nevzdržnosti zakonske zveze že leta 2002, ko se je toženka od tožnika odselila. Iz njegove izpovedbe izhaja, da se je sicer toženka res leta 2002 izselila, vendar le za tri mesece, nato pa se je vrnila in mu po utrpeli kapi v letu 2003 tudi nudila pomoč. Iz njegove izpovedbe nadalje izhaja, da sta s toženko v isti hiši živela do 20.6.2005 in se je šele takrat odselila. Prvostopna ugotovitev o tem, kdaj je nastal vzrok za razvezo, je torej pravilna in tudi v skladu s tožnikovo izpovedbo.

Iz tožnikove izpovedbe nadalje izhaja, da so se dne 19.5.2005, pred toženkino odselitvijo, sestali toženka, tožnik in oba skupna otroka. Toženka je povedala, da namerava svoj solastninski delež na nepremičninah prenesti na skupnega sina in hči. Tožnik je izpovedal, da se je s tem strinjal, le da ni hotel sam podariti otrokoma svojega solastninskega deleža. Za odsvojitev nepremičnin, ki jih je pred tem podaril toženki, je torej tožnik vedel in se s tem strinjal. Glede na spredaj navedeno pa se tožnik ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Vedel je in strinjal se je s tem, da toženka podarjene nepremičnine podari naprej skupnima otrokoma, ustrezni pravni posel glede vtoževanih nepremičnin s hčerko Z. G. je bil sklenjen, tako zavezovalni, kot razpolagalni in s tem so na Z. G. prešla v razmerju do toženke kot darovalke vsa lastninskopravna upravičenja, pa tudi v razmerju do tožnika, ki se je s takšnim razpolaganjem toženke strinjal. Lastninska pravica kot absolutna pravica začne učinkovati v polnem obsegu šele z vpisom v zemljiško knjigo oziroma s trenutkom, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist pridobitelja. Vendar pa je treba upoštevati tudi namen takšne zakonske ureditve. Namen vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi je v zagotavljanju njene publicitete. Zato je vzpostavljena domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki pomeni izvedbo načela publicitete, zahteva, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo, se torej zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb (glej odločbo Ustavnega sodišča z dne 2.12.2010, št. UP-591/10-15). Tožnik pa, ki je vedel za odsvojitev in se z njo celo strinjal, pa ni takšna tretja dobroverna oseba, ki bi se lahko sklicevala na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Ker je torej tožnik vedel in soglašal s prenosom lastninske pravice na skupno hčerko pravdnih strank, ne more terjati vrnitve darila od toženke, čeprav je bila ta v času vložitve tožbe še vknjižena kot lastnica spornih nepremičnin v zemljiški knjigi.

Že iz spredaj navedenih razlogov je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna in zakonita in je treba pritožbo zavrniti. Se pa pritožbeno sodišče strinja tudi z nadaljnjimi razlogi prvega sodišča o upoštevanju načela pravičnosti, kot temeljne pravne vrednote. Glede na pritožbene trditve v zvezi s tem je le pojasniti, da ni v skladu z načelom pravičnosti, če tožnik terja od toženke nekaj, kar ve, da je ta odsvojila in to z njegovim soglasjem.

Odločitev o tem, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, je posledica neuspele pritožbe in dejstva, da toženka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.