Jedro

Plačnik davka ter njegove obveznosti so določene v davčni zakonodaji. Gre za kogentne določbe, ki jih s pogodbo ni mogoče spreminjati.

Na podlagi predložene dokumentacije in izjav, ki sta jih v postopku podala najemodajalka ter tožeča stranka kot najemojemalka, davčni organ pravilno ugotavlja, da je tožeča stranka v letu 2007 fizični osebi plačevala mesečno najemnino, ne da bi obračunala in plačala davčni odtegljaj, čeprav bi to morala storiti v skladu z določbami 130. člena ZDoh-2 in 281. člena ZDavP-2 kot izplačevalka dohodka fizični osebi in plačnik davka, davčnemu organu pa (skladno z 284. členom ZDavP-2) najpozneje na dan izplačila dohodka predložiti obračun davčnih odtegljajev.

Začetek davčnega postopka z vročitvijo sklepa o davčnem nadzoru zakon predpisuje le za inšpekcijski nadzor, ne pa tudi za nadzor obračunov davka na podlagi 129. člena ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožeči stranki zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju dajatev od oddajanja premoženja v najem, ugotovljenih v postopku nadzora Povzetka obračuna dohodkov, izplačanih v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007, naložil plačilo neobračunanega in neplačanega davčnega odtegljaja v skupnem znesku 1.058,76 EUR ter pripadajočih obresti v skupnem znesku 111,60 EUR, obračunanih od poteka roka za plačilo davčne obveznosti do datuma izdaje odločbe.

Na podlagi predložene dokumentacije in izjav, ki sta jih v postopku podala A.A. kot najemodajalka ter tožeča stranka kot najemojemalka, davčni organ ugotavlja, da je tožeča stranka v letu 2007 fizični osebi plačevala mesečno najemnino v znesku 500 EUR, ne da bi obračunala in plačala davčni odtegljaj, čeprav bi to morala storiti v skladu z določbami 130. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in 281. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) kot izplačevalka dohodka fizični osebi in plačnik davka, davčnemu organu pa, skladno z 284. členom ZDavP-2, najpozneje na dan izplačila dohodka predložiti obračun davčnih odtegljajev. Najemodajalki izplačani mesečni znesek najemnine znaša po obrutenju 588,23 EUR, davčna osnova 352,94 EUR, davčni odtegljaj pa 88,23 EUR.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-06-3/2010 z dne 28. 11. 2011 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka v priglašeni višini. Obveznost ji je naložena brez zakonske podlage in brez podlage v sklenjeni najemni pogodbi. Skladno z najemno pogodbo z dne 14. 10. 2005 je tožeča stranka kot najemojemalka dolžna plačevati mesečno najemnino v znesku 100.000 SIT (sedaj 417,29 EUR). V pogodbi ni navedeno, da mora tožeča stranka plačevati tudi akontacijo dohodnine v imenu in za račun najemodajalke. Najemodajalka tožnici za to računa ni izstavila. Da bi za leto 2007 morala kot najemodajalka prevzeti še stroške akontacije dohodnine, pa tudi ni bilo dogovorjeno. Razlika oziroma presežek, ki ga je z naloženo davčno obveznostjo enostransko določila in tudi sicer napačno izračunala tožena stranka, predstavlja neupravičeno obogatitev najemodajalke v smislu 190. členu OZ. Najemodajalka je v svoji dohodninski napovedi prijavila višje, nikoli dogovorjene zneske najemnine.

Tožeči stranki je bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe kršena pravica do informiranja o uvedbi davčnega nadzora, pravica do seznanitve z dokumentacijo in do zaslišanja pred izdajo odmerne odločbe. „Povzetek obračuna dohodkov, izplačanih v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007“ tožeči stranki ni bil predočen, očitno pa ne vsebuje resničnih podatkov. Odločba je izdana na podlagi napačnih členov ZDavP-2 in dokumentacije, ki je tožeča stranka ni nikdar prejela in je ne pozna. Odločba je neskladna tudi z določbo 80. člena ZDavP-2, saj v izreku ne navaja davčne osnove in stopnje davka.

Podrejeno pa tožeča stranka ugovarja obveznosti tudi po višini. Najvišja davčna osnova bi (čeprav najemnina v pogodbi ni dogovorjena v neto znesku), ob upoštevanju pogodbene višine najemnine, lahko znašala zgolj 417,29 EUR, ne pa 588,23 EUR, kot arbitrarno in brez podlage v zakonu navaja tožena stranka. Akontacija dohodnine v višini 25% od davčne osnove, zmanjšane za normirane stroške v višini 40 % , bi tako lahko znašala 65,59 EUR in ne 88,23 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Dolžnost plačnika davka obračunati in plačati davčni odtegljaj izhaja neposredno iz določb ZDavP-2, zato ni potrebno, da to dolžnost vsebujejo pogodbena določila. ZDavP-2 določa izračun davčnega odtegljaja tudi v primeru, če davek ni obračunan in plačan. V tem primeru se znesek najemnine, ki jo je najemojemalec plačal, šteje za neto dohodek najemodajalca. Tožeča stranka je imela možnost v postopku sodelovati, v njem pa je bila seznanjena s podatki davčnega organa o izplačanih dohodkih iz naslova oddajanja premoženja v najem (tega davčni organ v svoji odločbi imenuje Povzetek). Kljub sodelovanju tožeča stranka nikoli ni zanikala, da je do neto izplačila najemodajalki dejansko prišlo, in sicer v zneskih, kot jih je ugotovil davčni organ.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDoh-2 in ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita davčni organ prve in druge stopnje.

Davčni postopek se po drugem odstavku 72. člena ZDavP-2 začne, ko davčni organ prejme davčno napoved, drug dokument, ali ko davčni organ opravi kakršnokoli procesno dejanje z namenom uvedbe davčnega postopa. Začetek davčnega postopka z vročitvijo sklepa o davčnem nadzoru predpisuje zakon le za inšpekcijski nadzor, ne pa tudi za nadzor obračunov davka pri davčnem organu na podlagi 129. člena ZDavP-2, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba.

Iz podatkov spisa sledi, da je davčni organ tožečo stranko pozval, da glede na podatke o izplačilu najemnin, predloži obrazec Obračun davčnih odtegljajev od dohodkov po ZDoh-2, ki niso dohodki iz delovnega razmerja (Obrazec-REK-2) za izplačila v letu 2007. Tožeča stranka se je pozivu odzvala s pojasnilom, da znaša pogodbeno dogovorjena najemnina 417,29 EUR in da je najemodajalki v letu 2007 dejansko izplačevala mesečni znesek 500 EUR, ki predstavlja najemnino v bruto znesku, ker naj bi najemodajalka po lastni izjavi imela status kmeta. Pojasnilu je priložila najemno pogodbo, sklenjeno z najemodajalko A.A. in seznam plačanih najemnin v letu 2007. Podatki, ki jih je predložila tožeča stranka, se v celoti ujemajo z zneskom prejete najemnine, ki jo je napovedala najemodajalka, torej s podatkom, s katerim je razpolagal davčni organ. Ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da tožeča stranka predpisanega obračuna davčnih odtegljajev ni predložila in da po lastni izjavi odtegljaja tudi ni obračunala in plačala, ji je obveznost z izpodbijano odločbo naložena skladno s podatki, ki jih je v postopku predložila sama. Katero je tisto dejstvo, na katerem temelji odločba in s katerim pred izdajo odločbe ni bila seznanjena, pa tožeča stranka, ki procesne kršitve uveljavlja šele v upravnem sporu, konkretno ne navede. Zatrjevana kršitev načela zaslišanja stranke zato po presoji sodišča ni podana.

Tožbeni očitek, da je izrek izpodbijane odločbe pomanjkljiv, ker v njem nista navedeni davčna osnova in davčna stopnja, kot to določa 80. člen ZDavP-2, je utemeljen. Vendar pa navedena kršitev postopka sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, torej takšne, ki narekuje odpravo odločbe. Davčna osnova in davčna stopnja sta namreč navedeni v obrazložitvi odločbe, kar omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti odmere davka, ki jo predpisana vsebina izreka po določbah ZDavP-2 le (deloma) poenostavlja.

Ostale tožbene navedbe so vsebinsko enake pritožbenim. Nanje je obširno in pravilno odgovorjeno v razlogih odločbe o pritožbi, zato jih z enakimi razlogi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kot v razlogih drugostopne odločbe in v odgovoru na tožbo poudari tožena stranka, so plačnik davka ter njegove obveznosti, določene v davčni zakonodaji. Gre za kogentne določbe, ki jih s pogodbo ni mogoče spreminjati. Ob nesporno ugotovljeni višini mesečnih izplačil in neizkazanih pogojih za to, da se davčni odtegljaj ne obračuna in plača, je obveznost utemeljeno naložena tožeči stranki kot izplačevalki dohodkov, pri tem pa kot neto izplačilo upoštevan znesek, ki ga je tožeča stranka dejansko izplačala. Sodišče dodaja še, da v davčnem postopku ni mogoče reševati civilno pravnih sporov, do katerih je po navedbah tožbe prišlo med strankama najemne pogodbe. V primeru, kot je obravnavani, davčni odtegljaj s pripadajočimi dajatvami bremeni plačnika davka, plačnik davka pa ima pravico ta znesek izterjati od davčnega zavezanca, ki mu je bil izplačan dohodek, od katerega davčni odtegljaj ni bil odtegnjen (četrti odstavek 59. člena ZDavP-2).

Ker po navedenem tožba ni utemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker so v zadevi pravno relevantna dejstva med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).