Jedro

Ker se za pripoznavo zastaranih terjatev (odpoved zastaranju) zahteva posebna obličnost – pripoznava mora biti podana pisno – je pomembno tudi kdaj naj bi toženka terjatve pripoznala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izrek spremeni tako, da se glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 60563/2012 z dne 4.5.2012 se vzdrži v veljavi: - za glavnico v višini 3.926,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: v višini 300,30 EUR od 9.5.2009, v višini 302,10 EUR od 9.6.2009, v višini 303,61 EUR od 9.7.2009, v višini 300,88 EUR od 9.8.2009, v višini 300,88 EUR od 9.9.2009, v višini 300,28 EUR od 9.10.2009, v višini 300,58 EUR od 9.11.2009, v višini 303,28 EUR od 9.12.2009, v višini 301,76 EUR od 9.1.2010, v višini 300,55 EUR od 9.2.2010, v višini 301,75 EUR od 9.3.2010, v višini 305,08 EUR od 9.4.2010 in v višini 305,08 EUR od 9.4.2010 dalje do plačila ter - za 46,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2012 dalje do plačila, v ostalem delu pa se sklep o izvršbi razveljavi in zahtevek zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, tožeča stranka pa je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 444,16 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 60653/2012 z dne 4.5.2012 vzdržalo v veljavi za znesek 10.949,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov dalje do plačila ter delno glede izvršilnih stroškov (do višine 46,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 17.5.2012 dalje), v preostalem delu pa sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 1.022,92 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen in zahteva povrnitev stroškov. Opozarja, da uveljavljana terjatev izvira iz gospodarske dejavnosti pravdnih strank in da so terjatve, ki so v plačilo zapadle več kot tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo, torej pred 3.5.2009, zastarane. Opozarja, da niti zatrjevano ni bilo, da bi toženka terjatev s plačilom kot konkludentnim dejanjem pripoznala. Ker to dejstvo ni bilo zatrjevano, se toženka o njem ni imela možnosti izreči. Sicer pa plačil očitno ni bilo, saj bi plačila morala biti knjižena in bi bil dolg manjši, če bi toženka na račun iztoževanih terjatev plačala nekajkrat po 100,00 EUR. Sodišču prve stopnje zato očita kršitev 7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da toženkina pripoznava terjatev tudi dokazana ni. O tem, da bi toženka terjatev pripoznala, priči nista izpovedovali. Opozarja, da sta bila računa št. 160/10 in 214/10 izdana po tem, ko je toženka zaprla s.p. in da toženka tožeče stranke ni pooblastila, da po zaprtju še opravlja računovodske storitve. Tožena stranka ni naročila izdelave zaključnih poročil, niti tega dela kasneje ni odobrila. Opozarja, da računi niso bili izdani skladno s ceno, določeno v Pogodbi o opravljanju storitev in Aneksu k tej pogodbi, ki znaša 48.238,00 SIT. Ker DDV v pogodbi ni bil specificiran in ker toženka ni vedela, da dogovorjena cena DDV ne vsebuje, so vsi računi izdani v nasprotju s pogodbo. Obveznost plačila DDV je na tožeči stranki. Argumentu, da se v pogodbi davek omenja, ugovarja z navedbo, da v pogodbi ni jasno in nedvoumno zapisano, da gre za prometni davek in kasneje DDV. Ker davčne obveznosti niso določno navedene, toženka ni mogla vedeti, da v ceno storitve prometni davek oz. kasneje DDV ni vštet. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po izteku časa, ki je predviden za zastaranje, upnik svojega zahtevka pred sodiščem ne more več uveljaviti. Z zastaranjem zaradi poteka časa ugasne zahtevek za sodno varstvo. Ker sama pravica ostane v veljavi, mora dolžnik zastaranje uveljavljati. Zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen zastaralni rok (335. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zastaranje pa je pretrgano, če pred iztekom zastaralnega roka dolžnik obveznost pripozna; po pretrganju zastaranja začne zastaranje teči znova (364. čl. OZ). Zastaralni rok začne znova teči tudi v primeru odpovedi zastaranju – pisne pripoznave zastarane obveznosti (341. čl. OZ).

6. Tožnik je pretrganje zastaranja uveljavljal s trditvijo, da je toženka do leta 2012 dolg pripoznavala, obljubljala plačilo; januarja 2012 celo predlagala sklenitev poravnave, na podlagi katere bi zmanjšala svojo obveznost in jo poravnala obročno. Toženka je zanikala, da bi terjatev kdajkoli pripoznala, kaj šele, da bi terjatev vseskozi pripoznavala; uveljavljala je zastaranje terjatve. Sodišče prve stopnje je odločilo, da terjatev ni zastarana, ker je zaradi toženkine pripoznave terjatve zastaralni rok začel teči znova in se do vložitve predloga za izvršbo še ni iztekel. 7. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz trditev tožeče stranke ni mogoče zaključiti, da je iztoževana terjatev pripoznana. Tožeča stranka namreč okoliščin pripoznave terjatve ni določno navedla. Predmet spora je večje število terjatev, trditev o pripoznavi pa pavšalna in nedoločna. Gre za terjatve na podlagi 37 računov, od katerih je prvi zapadel v plačilo maja 2007, ostali pa redno, vsak naslednji mesec, do aprila 2010. Tožnik zatrjuje, da je toženka terjatve pripoznavala vse do leta 2012, ko je bilo uveljavljeno sodno varstvo (predlog za izvršbo vložen 3.5.2012). V letih 2010, 2011 in 2012, ko naj bi toženka terjatve pripoznavala, so bile tiste od njih, ki so v plačilo zapadle v letih 2007 in 2008, že zastarane. Triletni zastaralni rok, (1) se je za v letu 2007 in 2008 zapadle terjatve iztekel v letih 2010 in 2011. Če je te terjatve toženka pripoznala kasneje, je pripoznala že zastarane terjatve. Ker se za pripoznavo zastaranih terjatev zahteva posebna obličnost – pripoznava mora biti podana pisno (341. čl. OZ) – je pomembno tudi kdaj naj bi toženka terjatve pripoznala. Tožnikova nedoločna trditev te presoje ne omogoča, pa tudi sicer je pripoznava tako nedoločno zatrjevana, da je ni mogoče preveriti. Tudi v pravni teoriji je zavzeto stališče, da mora biti pripoznava jasna, nepogojna in določna. (2)

8. V 15. točki sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka zakonitemu zastopniku tožeče stranke, po tem, ko jo je le-ta opozarjal na zapadle terjatve, le-te pripoznavala na ta način, da jim ni oporekala niti po temelju niti po višini in konkludentno, s tem, da je nekaj računov plačala obročno, da je zatrjevala, da jih bo plačala, ko bo mogla, pri tem pa upala na sredstva, ki jih bo dobila iz naslova zavarovanja za brezposelnost. Glede na to, da zastaranje terjatev za vsako opravljeno storitev teče posebej (drugi odstavek 349. čl. OZ), obravnavane terjatve pa so neplačane v celoti, se ugotovitev o obročnem plačilu očitno nanaša na druge in ne na iztoževane terjatve. Ugotovitev, da je uveljavljane terjatve toženka delno plačala, je očitno netočna. Ostalim ugotovitvam – da toženka računom, ni oporekala niti po temelju niti po višini – pritožbeno sodišče pritrjuje, vendar na osnovi te ugotovitve ni mogoče zaključiti, da je na ta način dolg pripoznan, saj mora biti pripoznava izrecna in določna. Glede katerih terjatev naj bi se toženka v januarju 2012 pogajala za zmanjšanje plačila oz. obročno plačilo v višini 3.000,00 EUR, tožeča stranka ni določno navedla; iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke je razbrati, da je šlo med drugim tudi za terjatve, glede katerih se je zastaralni rok takrat že iztekel. Upoštevajoč 341. čl. OZ to pomeni, da bi morala biti odpoved zastaranju pisna, take odpovedi pa tožeča stranka ne zatrjuje.

9. Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo 341. čl. OZ ter drugega odstavka 349. čl. OZ, je iz ugotovljenih dejstev o toženkinih obljubah, da bo neplačane obveznosti poravnala, nepravilno sklepalo, da je pravočasno (pred zastaranjem) pripoznala svoj dolg. Ker je sodišče prve stopnje zaradi neupoštevanja materialnih pravil iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, je odločitev spremenjena (358. čl. ZPP).

10. Terjatve, zapadle več kot tri leta pred vložitvijo predloga za izvršbo, so zastarane. V dne 3.5.2012 vloženem predlogu za izvršbo uveljavljane terjatve, zapadle pred 3.5.2009, so zastarane. Terjatve, zapadle po 3.5.2009, niso zastarane, ker se od njihove zapadlosti do vložitve predloga za izvršbo triletni zastaralni rok še ni iztekel. Gre za terjatev iz dne 8.5.2009 zapadlega računa št. 250/09 v višini 300,30 EUR, iz dne 8.6.2009 zapadlega računa št. 322/09 v višini 302,10 EUR, iz dne 8.7.2009 zapadlega računa št. 349/09 v višini 303,61 EUR, iz dne 8.8.2009 zapadlega računa št. 464/09 v višini 300,88 EUR, iz dne 8.9.2009 zapadlega računa št. 535/09 v višini 300,88 EUR, iz dne 8.10.2009 zapadlega računa št. 604/09 v višini 300,28 EUR, iz dne 8.11.2009 zapadlega računa št. 672/09 v višini 300,58 EUR, iz dne 8.12.2009 zapadlega računa št.. 742/09 v višini 303,28 EUR, iz dne 8.1.2010 zapadlega računa št. 821/09 v višini 301,76 EUR, iz dne 8.2.2010 zapadlega računa št. 021/10 v višini 300,55 EUR, iz dne 8.3.2010 zapadlega računa št. 090/10 v višini 301,75 EUR, iz dne 8.4.2010 zapadlega računa št. 160/10 v višini 305,08 EUR in iz dne 8.4.2010 zapadlega računa št. 214/10 v višini 305,08 EUR.

11. Neutemeljeno pritožnica uveljavlja, da storitev, ki so bile zaračunane z dne 30.4.2012 izdanima računoma, ni naročila. Da bi s prenehanjem opravljanja dejavnosti toženka pogodbo o opravljanju računovodskih storitev odpovedala, ni bilo zatrjevano. Toženka ne zanika, da je bilo z računoma zaračunano delo opravljeno. Očitno neutemeljeno zanika le to, da tega dela ni bilo potrebno opraviti, kajti tudi po 5.3.2010, ko je toženka z opravljanjem dejavnosti prenehala, je bilo treba knjižiti zadnje poslovne dogodke, obračunati plačo in DDV, narediti zaključni račun, kar vse je bilo predmet pogodbe.

12. Zaradi nepravilne razlage 7. čl. Pogodbe o upravljanju storitev z dne 12.4.2000 in dne 5.1.2003 sklenjenega aneksa (dokaza A 2 in A 3) pritožnica neutemeljeno nasprotuje tudi višini terjatev. Iz četrtega odstavka 7. čl. pogodbe je razvidno, da se s pogodbo določena cena storitve valorizira z mesečnim koeficientom rasti cen življenjskih potrebščin. Da bi bil ta koeficient nepravilno uporabljen, pritožnica ne zatrjuje. Pritožnica neutemeljeno stoji na stališču, da je dolžna plačati le dogovorjenih 32.091,00 SIT oz. po sklenitvi aneksa 48.238,00 SIT mesečno, kajti mesečno usklajevanje cene je jasno določeno. Iz tretjega odstavka 7. čl. pogodbe je razvidno, da gre za neto znesek, saj je zapisno, da gre za osnovo, od katere se plačuje tudi davek. Že jezikovna razlaga tega določila drugačnega razumevanja ne omogoča. Tudi iz izpovedi strank ni razvidno, da bi bil njun namen dogovoriti kaj drugega. Toženka je izpovedala, da niti tega, ali je tožnica zavezanka za plačilo DDV, ni vedela.

13. V odločitev o plačilu izvršilnih stroškov ni treba posegati, ker so bili prisojeni izvršilni stroški v višini 46,00 EUR za uveljavljanje terjatve v višini 3.926,13 EUR, kolikor jo tožeča stranka utemeljeno uveljavlja, potrebni. Gre za plačilo nagrade za sestavo predloga za izvršbo in sodne takse za predlog in sklep.

14. Kadar sodišče prve stopnje odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. in 154. čl. ZPP). Obema pravdnima strankama so nastali stroški zastopanja pred sodiščem prve stopnje: odvetniška nagrada za postopek (tr. št. 3100 Odvetniške tarife) v višini 443,30 EUR, stroški za narok (tar. št. 3102) v višini 409,20 EUR, stroški telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, stroški plačila DDV, poleg tega pa toženi stranki še 29,60 EUR potnih stroškov (relacija Ribnica-Kočevje-Ribnica), tožeči stranki pa 44,40 EUR potnih stroškov (relacija Ljubljana-Kočevje-Ljubljana) in 377,00 EUR sodne takse. Tožeči stranki je treba v nagrado za postopek všteti nagrado, priznano za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine. Upoštevajoč, da je tožeča stranka uspela uveljaviti 36 % zahtevka, tožena stranka pa se je uspela ubraniti 64 % zahtevka, je primerno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

15. V pritožbenem postopku je toženkin uspeh 64 %, saj je izpodbijala odločitev v višini 10.949,09 EUR, uspela pa je prisojeno terjatev znižati na 3.926,13 EUR. V tem obsegu je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so ji nastali v sledeči višini: odvetniška nagrada za postopek (tar. št. 3210) 545,60 EUR, telekomunikacijski stroški (tar. št. 6002) 20,00 EUR, DDV 124,52 EUR, sodna taksa za pritožbo 4,23 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 444,16 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožeča stranka do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, ker odgovor na pritožbo ni pripomogle k razjasnitvi zadeve (155. čl. ZPP).

(1) Za terjatve iz gospodarskih pogodb je s 349. čl. OZ predpisan triletni zastaralni rok. Zastaranje teče posebej za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev.

(2) V. Kranjc – Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana 2003, stran 502