Jedro

Tožnica, zaposlena na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika, v večjem številu primerov sklenjenih zavarovanj ni oddala dokumentacije in inkasa v predvidenem roku. Pri toženi stranki je zato nastal manjko v znesku več kot 700.000,00 SIT, prav tako pa je toženi stranki nastala škoda na ugledu, saj je tožnica s takim ravnanjem pri strankah lažno vzbudila prepričanje, da je bila sklenjena pogodba o zavarovanju realizirana. Zato je izkazan razlog za izredno odpoved PZ po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

ZDR ne določa, da je delodajalec delavcu dolžan zagotoviti 15-dnevni rok za podajo zagovora po 2. odstavku 83. člena ZDR. Zato tožnici ni bila kršena pravica do obrambe, ker je imela od prejema pisne obdolžnitve do dneva, ko naj bi podala zagovor za pripravo zagovora, manj kot 15 dni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne

24.2.2003; zavrnilo zahtevek za razveljavitev prepovedi opravljanja dela z dne 13.2.2003; zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne

25.2.2003 ni prenehalo in še traja, zaradi česar jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji za čas od dne 26.2.2003 do vrnitve vpisati delovno dobo v delovno knjižico; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici za čas od 26.2.2003 dalje obračunati bruto plačo, odvesti predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske v višini, razvidni iz izreka sodbe. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka utemeljeno in na zakonit način izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.

l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da tožena stranka v sporu ni dokazala, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V postopku je kršila njeno pravico do obrambe, saj je po vročeni obdolžitvi razpisala narok za zagovor v manj kot 15 dnevnem roku, kar je v nasprotju z določbo 280. čl. ZPP. Sodišče tudi po vsebini ni pravilno razsodilo. Ne drži očitek, da je iz hude malomarnosti zadrževala gotovino in čeke od skupno 253 dokumentov. V tej zvezi je samo priznala, da je pri odvajanju gotovine in čekov prišlo do delnega zamika, vendar iz razloga višje sile in okoliščin, ki jih sama ni povzročila. V mesecu oktobru in novembru 2002 je bila bolna, poleg tega je bila takrat zaradi hude bolezni hospitalizirana tudi njena hčerka. V mesecu oktobru 2002 ji je bila ukradena denarnica z vsemi dokumenti in denarjem. Sodišče bi moralo dati navedenim dejstvom večji pomen. Nadalje se ne strinja z višino očitanega manjka, ki ji je bil delno odtegnjen od plače že v mesecih do konca leta 2002, del zneska pa je poravnala takoj po opozorilu računovodstva v mesecu januarju 2003. Iz teh razlogov toženi stranki ni mogla nastati nikakršna škoda. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Tožnici je bil omogočen zagovor, na katerem očitane nepravilnosti, ki so ji bile dokazane z listinsko dokumentacijo, ni mogla ovreči. Poleg tega tako njenih zdravstvenih težav kot hčerkine hospitalizacije ni mogoče vzročno povezovati z očitanimi nepravilnostmi. V postopku izredne odpovedi je v celoti postopala po določbah ZDR. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Tožena stranka je tožnici dne 24.2.2003 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je iz hude malomarnosti kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je dne 10.2.2003 na izredni kontroli ugotovila, da je tožnica v 253 primerih sklenjenih zavarovanj zadržala gotovino in čeke ter prejetega inkasa ni predala toženi stranki najmanj v roku 4 dni, kot je to določeno v pravilih zavarovalniškega poslovanja. V tej zvezi je bil ugotovljen finančni manjko v višini 791.747,41 SIT, ki je bil tožnici delno odtegnjen pri plači, preostali del v višini

430.000,00 SIT pa je tožnica po opozorilu računovodstva sama nakazala. Tožena stranka je zaradi takšnih nepravilnosti ugotovila večjo materialno škodo in zmanjšan ugled pri strankah, zaradi česar je tožnici v nadaljevanju prepovedala opravljati delo. Nato je tožnico s pisno vlogo z dne 13.2.2003 seznanila z obdolžitvijo pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter ji določila narok zagovora za dan 21.2.2003, ki se ga je udeležila.

Poleg tega je tožnica podala zagovor tudi v pisni vlogi.

Sodišče prve stopnje je v sporu z izvedbo listinskih dokazov, zaslišanjem prič in tožnice preizkusilo utemeljenost izredne odpovedi tako v postopkovnem smislu kot po vsebini. Po tako izvedenih dokazih je štelo za dokazano, da tožnica pristojnih delavcev tožene stranke ni nikoli obvestila o izginutju denarnice. Nadalje je ugotovilo, da v 253 primerih sklenjenih zavarovanj ni oddala dokumentacije in inkasa v predpisanem roku.

Po izpovedbi direktorja poslovalnice so tožnico bremenili samo za police, pri katerih je prejela od strank gotovino ali čeke. Ker prejetega inkasa ni oddala, je pri strankah povzročila lažno prepričanje, da je bila sklenjena polica o zavarovanju ustrezno realizirana. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je zaradi takšnega tožničinega ravnanja nastala škoda pri ugledu poslovalnice, da bi bila nadaljnja tožničina prisotnost na delu moteča, kot ugotovilo obstoj resne nevarnosti, da bi tožnica kršitve ponavljala.

Neutemeljena je pritožba, da v zadevi niso bili podani resni in utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ima izpodbijana izredna odpoved podlago v določbah 110. in 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Po določbi 1. odst. 110. čl. ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v sporu dokazala razlog tožničine kršitve pogodbenih obveznosti iz določbe 2. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR, kot nadalje razloge glede neizkazanih možnosti za nadaljevanje tožničinega delovnega razmerja iz določbe 1.odst. 110. čl. ZDR.

Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne morejo ovreči obstoja očitanih kršitev okoliščine, glede katerih tožnica zatrjuje, da so objektivne in rezultat višje sile. Iz izvedenih listinskih dokazov je razvidno, da je bila tožničina hčerka v času od 10. do

21. oktobra 2002 na zdravljenju v bolnici. Sama tožnica je bila 14 dni odsotna z dela v mesecu novembru 2002 zaradi nege otroka, 12 dni v mesecu decembru 2002 pa je bila v bolniškem staležu. V januarju 2003 nima evidentirane odsotnosti z dela. Navedeni podatki dokazujejo, da tožnica v zadnjih štirih mesecih pred kontrolo njenega poslovanja dne 10.2.2003 le ni bila v takšni meri odsotna z dela, da ne bi mogla toženi stranki predati dokumentacije od sklenjenih zavarovanj in prejeti inkaso. V kolikor ji je bila v tem času odtujena denarnica z osebnimi dokumenti, kar naj bi po njeni izpovedbi vplivalo tudi na plačilno nezmožnost, bi lahko o tej okoliščini takoj obvestila pristojne pri toženi stranki še v letu 2002, in ne da je manjkajoči inkaso v celoti poravnala šele v letu 2003 po opozorilu računovodstva.

Neutemeljena je pritožba, ki se nanaša na možnosti nadaljevanja tožničinega delovnega razmerja. Tožena stranka je v sporu dokazala, da je bil zaradi ugotovljenih nepravilnosti okrnjen ugled poslovalnice pri strankah. Dodatno k temu dejstvu kaže tudi pisna odstranitev tožnice z dne 13.2.2003 oz. prepoved opravljanja dela v času trajanja postopka, kar vse potrjuje neobstoj možnosti in interesa tožene stranke za nadaljevanje tožničinega dela pri toženi stranki.

Neutemeljena je pritožba, da je bila v zvezi z vročanjem pisne obdolžitve in opravljenim zagovorom kršena tožničina pravica do obrambe, ter da bi se glede tega moral upoštevati rok 15 dni. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča določbe ZDR ne predvidevajo roka, ki bi moral teči od vročitve pisne obdolžitve do trenutka zagovora. V določbi 2. odst. 83. čl. ZDR je le predpisano, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe omogočiti delavcu zagovor. Takšne obveznosti je prost, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da mu ga omogoči, oz. v primeru, če ga delavec odkloni, ali če se delavec neopravičeno odzove vabilu. V skladu s tako predpisano normativno ureditvijo v ZDR je potrebno samo ugotoviti, ali je bil delavcu omogočen zagovor. Zato ni mogoče pogojevati, da mora imeti delavec za pripravo obrambe na razpolago najmanj 15 dni časa, kot to zmotno opozarja pritožba. Smiselno enako stališče je do tega vprašanja zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 215/2004. Zato v konkretnem primeru, ko je bil tožnici po pisni obdolžitvi z dne 13.2.2003 v nadaljevanju omogočen zagovor dne

21.2.2003, ki se ga je tožnica udeležila, in poleg tega dodatno še pisno pojasnila razloge očitanih nepravilnosti, ni mogoče šteti, da je tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe kakorkoli kršila tožničine pravice do obrambe. Nenazadnje tako iz zapisnika tožene stranke o opravljenem zagovoru kot iz pisnega zagovora tožnice to v ničemer ne izhaja.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, nanašajo pa se predvsem na uporabo določb podjetniške kolektivne pogodbe in predpisane disciplinske kršitve, pa niso pomembni oz. ne vplivajo na drugačno odločitev (1. odst. 360. čl. ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).