Jedro

Dokazno breme, da je bila zahteva za vrnitev določenega premoženja pravočasno postavljena, nosi vlagatelj zahteve. Postopek denacionalizacije je predlagalni postopek, ki se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka, na katerega je organ vezan. Zato mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, organ pa ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje oziroma do vračila katerega premoženja bi lahko bila upravičena. Če so v zahtevi za denacionalizacijo nepremičnine, katerih vrnitev se zahteva, določno opredeljene (z navedbo parcelnih številk in katastrskih občin) nekatere, do vračila katerih bi bila sicer stranka upravičena, pa niso navedene, v tem delu ne gre za nepopolno ali nerazumljivo vlogo, v zvezi s katero bi bil organ dolžan opozoriti in pozvati stranko, da odpravi pomanjkljivosti oziroma nerazumljivosti glede premoženja, katerega vračilo niti ne uveljavlja v zahtevi. Zahtevi priloženi akti o podržavljenju pa so le dokaz o podržavljenju, ne pa zahtevek za vračilo premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje po opravljeni javni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 tožničini tožbi delno ugodilo ter delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 25. 8. 2008, v točkah 3, 5 in 6 izreka spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevo Družbe X (v nadaljevanju pritožnica) za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin; odločilo, da je vrednost nepremičnin iz 4. točke izreka delne odločbe po stanju ob podržavljenju 106,05 EUR in po stanju v času vračanja 778,95 EUR ter da je ta odločba podlaga za vpis lastninske pravice na nepremičninah iz 4. točke izreka odločbe v korist upravičenke v zemljiški knjigi (1. točka izreka sodbe in sklepa); na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je zavrglo tožbo zoper 1., 2. in 4. točko izreka navedene delne odločbe (2. točka izreka sodbe in sklepa); na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je zavrnilo tožbo zoper 7. in 8. točko izreka navedene delne odločbe (3. točka izreka sodbe in sklepa) ter odločilo o stroških postopka (4. točka izreka sodbe in sklepa). Prvostopenjski upravni organ je z navedeno delno odločbo odločil: v 1. in 2. točki njenega izreka, da se upravičenki - pritožnici tam navedena nepremičnina vrne v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) in določil znesek odškodnine v obliki obveznic; v 3. točki izreka, da sta Republika Slovenija in tožeča stranka dolžni izročiti tam navedene nepremičnine v last in posest; v 4. točki izreka, da je Mestna občina Ljubljana dolžna izročiti v last in posest v tej točki naštete nepremičnine; v 5. točki izreka o vrednosti nepremičnin iz 3. in 4. točke te delne odločbe; v 6. točki izreka, da je ta delna odločba podlaga za vpis lastninske pravice na nepremičninah iz 3. in 4. točke izreka delne odločbe v zemljiško knjigo; v 7. točki izreka, da bo o ostalih podržavljenih nepremičninah upravičenk odločeno v nadaljevanju postopka in v 8. točki izreka, da stroški postopka niso zaznamovani. Tožena stranka je z odločbo z dne 21. 1. 2009 zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper navedeno delno odločbo prvostopenjskega upravnega organa.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo prvostopenjskega organa ter samo odločilo o zahtevi, navaja, da iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi bila zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, v času podržavljenja parc. št. 15 in 16, vpisanih v vl. št. 5 k. o. ..., vložena v roku iz prvega odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen. Vlagateljica zahteve - pritožnica je imela možnost dokazati pravočasno vložitev zahteve, vendar ne v upravnem postopku ne v tem sodnem postopku tega ni uspela dokazati. Zavrnilo je dokazni predlog pritožnice za zaslišanje prič z obrazložitvijo, da za nobeno od predlaganih prič pritožnica ni zatrjevala, da bi mogla izpovedovati o pravno odločilnih okoliščinah, niti ni to razvidno iz spisne dokumentacije. Okoliščina, da je o delu podržavljenih nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih v vl. št. 5 k. o. ..., že bilo pravnomočno odločeno, ne vpliva na drugačno odločitev sodišča, saj mora upravni organ ves čas postopka in pri obravnavi vsakega posameznega zahtevka paziti na pravočasnost zahteve za denacionalizacijo. Ker je po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo, da zahteva za denacionalizacijo navedenega premoženja ni bila vložena v predpisanem prekluzivnem roku, je odločbo prvostopenjskega organa spremenilo tako, da je zahtevo za denacionalizacijo za te nepremičnine, upoštevaje določbo drugega odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP/86, zavrnilo.

3. Stranka z interesom – pritožnica vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka navedene sodbe in sklepa v delu, ki se nanaša na pravočasnost zahteve za vrnitev nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih v vl. št. 5 k. o. ..., zaradi bistvene kršitve pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila odločba Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana z dne 30. 3. 1948, s katero so bile podržavljene nepremičnine v vl. št. 8, 9, 10 in 5, vse k. o. ..., vložena kot priloga k pravočasni zahtevi za denacionalizacijo in je bila v tej vlogi tudi navedena. Iz tega izhaja, da je bila vsebina zahtevka širša kot se predstavlja. Trdi, da gre v tej zadevi za nepopolnost oziroma pomanjkljivost vloge za denacionalizacijo, zaradi česar bi moral upravni organ ravnati po določbah Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Navodilo) in določbami prvega odstavka 68. člena ZUP/86 o odpravi pomanjkljivosti v vlogah. Če organ ni tako ravnal, to ne more biti v škodo stranke. Dejansko stanje je ostalo nepojasnjeno tudi zato, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, zlasti odvetnika A. in osebe B. Obrazložitev sodbe je sama s seboj v nasprotju. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima utemeljene razlage za zavrnitev navedenih dokaznih predlogov. Priglaša stroške.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V tej zadevi je sporno, ali je bila zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju parc. št. 15 in 16, vpisanih v vl. št. 5 k. o. ..., vložena pravočasno.

7. Po določbi prvega odstavka 64. člena ZDen mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi tega zakona, to je do vključno 7. 12. 1993. Rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo iz navedene določbe ZDen je prekluziven materialen rok. To pomeni, da sta upravni organ in sodišče na ta rok dolžna paziti po uradni dolžnosti, da ga ni mogoče podaljšati ter da z njegovim iztekom preneha pravica vložiti zahtevo za denacionalizacijo po določbah ZDen.

8. Izpodbijani del odločitve sodišča prve stopnje (1. točka izreka sodbe in sklepa) o odpravi v tem sporu izpodbijane upravne odločbe in zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na ugotovitvi, da iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi bila zahteva za denacionalizacijo obravnavanih nepremičnin vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih v vl. št. 5 k. o. ..., prvič omenjena v pripravljalni vlogi vlagateljice - pritožnice z dne 1. 6. 1995. Ugotavlja, da se v spisni dokumentaciji sicer nahaja zahteva za denacionalizacijo navedenih nepremičnin, datirana z dne 16. 11. 1992, ki pa ni opremljena z dohodno štampiljko upravnega organa, tako da iz nje ni razvidno, kdaj naj bi bila vložena. Ugotavlja še, da ta vloga ni evidentirana kot vložena pri Občini Ljubljana Vič-Rudnik in po reorganizaciji tudi ne pri organu, ki je odločal o zadevi, niti pri drugih organih, za katere je pooblaščenec vlagateljice - pritožnice sicer trdil, da naj bi bila pri njih vložena (Občina Ljubljana Center in Občina Kamnik). Ugotavlja tudi, da vlagateljica - pritožnica na noben drug način (npr. s potrdilom o oddaji pošiljke oziroma potrdilom organa o vložitvi zahteve) ni izkazala, da bi bila zahteva za vrnitev navedenih nepremičnin vložena pravočasno.

9. ZDen v prvem odstavku 61. člena določa, da se postopek za denacionalizacijo začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo. Ta mora po določbi prvega odstavka 62. člena ZDen vsebovati podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve, ter o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev.

10. Po določbah ZDen in ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je postopek denacionalizacije predlagalni postopek, ki se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka, na katerega je organ vezan. Zato mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, organ pa ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje oziroma do vračila katerega premoženja bi lahko bila upravičena (npr. sodbe I Up 1085/2005 z dne 6. 3. 2008, X Ips 1724/2006 z dne 12. 9. 2007, I Up 1237/2006 z dne 6. 9. 2007, I Up 1746/2006 z dne 3. 10. 2007). Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča dokazno breme o tem, da je bila zahteva za vrnitev določenega premoženja pravočasno postavljena, nosi vlagatelj zahteve (npr. sodbi I Up 143/98 z dne 8. 7. 1999 in I Up 851/2005 z dne 22. 9. 2005).

11. Iz izpodbijane sodbe in upravnih spisov izhaja, da so bile v obravnavani zadevi pritožničine pravočasne zahteve za denacionalizacijo, ki pa niso vsebovale v tem upravnem sporu obravnavanih nepremičnin, določno postavljene, saj so nepremičnine, katerih vrnitev je v njih zahtevana, opredeljene z navedbo parcelnih številk in katastrskih občin ter odločb o podržavljenju. Če določene nepremičnine v zahtevi niso bile navedene, zahtevi pa je bil priložen akt o njihovem podržavljenju, ne gre za vprašanje nepopolne ali nerazumljive vloge, v zvezi s katero bi bil organ dolžan opozoriti in pozvati stranko, da odpravi pomanjkljivosti oziroma nerazumljivosti glede premoženja, katerega vračilo niti ne uveljavlja v zahtevi. V zahtevi priloženi akti o podržavljenju pa so le dokaz o podržavljenju ne pa zahteva za vračilo premoženja.

12. Izhodišče za presojo popolnosti in razumljivosti vloge glede premoženja, katerega vračilo se uveljavlja, je torej vsebina zahteve, ki pa je v dispoziciji stranke. V denacionalizacijskem postopku, ki je po svoji naravi dispozitiven postopek, je organ vezan na strankin zahtevek. Ni zato nepopolna vloga, če stranka z njo ni zahtevala vsega, kar bi po materialnem pravu sicer lahko zahtevala. Glede na navedeno pritožničine trditve, da je k pravočasnim vlogam za denacionalizacijo priložila tudi odločbo o podržavljenju, iz katere naj bi izhajalo, da je bilo podržavljeno tudi premoženje, ki v pravočasnem zahtevku ni zajeto, niso pravno pomembne. Četudi bi to držalo, česar pa sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, to glede na navedeno dispozitivno naravo denacionalizacijskega postopka ne bi pomenilo, da gre za nepopolno vlogo. Zato so neutemeljeni vsi s tem povezani pritožbeni ugovori o kršitvah pravil upravnega postopka. Za odločitev v tej zadevi je pravno pomembno, ali je bil zahtevek za vračilo obravnavanega premoženja pravočasno postavljen. Tega pa, kot izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v dosedanjem postopku, pritožnica, ki glede tega nosi dokazno breme, ni uspela dokazati.

13. Pritožbeni ugovori o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljeni, saj pritožnica sploh ne pojasni konkretno, v čem naj bi sodišče nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje. Trdi sicer, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, zlasti prič osebe B. in odvetnika A. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da dokaza z zaslišanjem prič ni izvedlo, ker za nobeno od predlaganih prič pritožnica ni zatrjevala, da bi mogla izpovedovati o spornem dejstvu vložitve zahteve za denacionalizacijo obravnavanih nepremičnin, pri čemer je o tem posebej navedlo razloge za vsako predlagano pričo. Zato ne drži pritožbena trditev, da izpodbijana sodba nima razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem prič. Pritožnica ne more nadomestiti pomanjkljivega dokaznega predloga v tožbi s sicer prav tako pavšalnimi navedbami v pritožbi.

14. Tudi pritožbeni ugovor, da so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju, je pavšalen, saj pritožnica v pritožbi teh nasprotij sploh ne navede niti ne nakaže. 15. Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s svojim odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi Vrhovnega sodišča, zato je Vrhovno sodišče skladno z določbami prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.