Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdal „neplačujoči gospodarski subjekt“, tožniku pa očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile dobave, zaračunane s spornimi računi, tudi resnično opravljene s strani izdajateljev računov ter iz objektivnih okoliščin zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Tožnik v postopku z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da so izdajatelji spornih računov resnično opravili zaračunane dobave.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost za obdobje april 2007 ter julij in avgust 2008 v skupni višini 29.940,00 EUR (točka I. Izreka). Odmerjen davek in obresti v skupnem znesku 30.478,16 EUR morata biti plačana v 30 dneh od vročite odločbe, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obrestmi in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Zavezanec ni upravičen do povrnitve stroškov. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka III. Izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV. izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 4. 2007 do 31. 8. 2008 in o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 28. 11. 2008. Pripombe tožnika na citiran zapisnik so razvidne na strani 5 obrazložitve izpodbijane odločbe. Odgovor davčnega organa nanje pa je razviden iz strani 5 do 7. Tožnik je v knjigo prejetih računov knjižil tudi račune, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., pri katerih so bile izvedene navzkrižne inšpekcijske kontrole. Ugotovljeno je bilo, da gre za družbe, ki predstavljajo „neplačujoče gospodarske subjekte“ oz. „missing traderje“. Objektivni elementi za navedeno ugotovitev razvidne na strani 3 in 4 obrazložitve izpodbijane odločbe. V postopku je pojasnila v zvezi z računi, ki so jih izdali navedeni subjekti, podal direktor tožnika E.E., ki so razvidna iz strani 4. in 5. obrazložitve izpodbijane odločbe. Iz listin upravnega spisa izhaja, da so navedene družbe poslovno neobstoječa podjetja, ki nimajo osnovnih pogojev za sklepanje poslov, kot so prodaja tovornih motornih vozil oz. izdelava ter montaža pisarniškega pohištva. Gre za subjekte, ki nimajo poslovnih prostorov, tržno ne komunicirajo, ne vodijo poslovnih knjig, nimajo zaposlenih, premoženja... Predmetni računi so navedeni na strani 2 in 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. S spornimi računi so izdajatelji računov tožniku zaračunali dobavo priklopnega vozila oz. tovornega vozila ter izdelavo in dobavo ter vgradnjo pohištva za poslovni objekt F. d.o.o. Tožnik pa ni znal navesti imena oseb, s katerimi naj bi sklepal kupoprodajne pogodbe, med listinami o nakupu tovornih vozil so bile posamezne nelogičnosti, predmetna tovorna vozila sploh ni prodajal lastnik vozil. Na strani 6 in 7 obrazložitve izpodbijane odločbe so navedeni tudi subjektivni elementi, zaradi katerih davčni organ tožniku očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslu, ki pomeni davčno utajo. Sporni računi predstavljajo navidezne račune, ki v skladu z določbo 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-2) ne vplivajo na obdavčenje. Prvostopenjski organ navaja tudi določbo 17. člena Šeste direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS ter sodbo SEU št. C-439/04 in št. C-440/04 (združena zadeva). Davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV in kot podlago navedel 67. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 in spremembe, v nadaljevanju ZDDV-1). Naknadni obračun DDV in obresti za sporno obdobje pa je razviden iz strani 9 in 10 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da je bil tožnik z ugotovitvami o predmetnem DIN seznanjen z zapisnikom z dne 28. 11. 2008. Tožnik je bil z navedenim zapisnikom tudi seznanjen, da ima pravico, da sodeluje v davčnem postopku, kar je tudi storil, saj je podal pripombe na zapisnik in tudi pritožbo. S tem je bilo dejansko in ne le formalno omogočeno uveljavljanje pravic davčnega zavezanca, da se seznani z ugotovitvami davčnega organa in za svoje trditve v davčnem postopku predloži dokaze, kot to določa 76. člen in 77. člen ZDavP-2. V nadaljevanju pritožbeni organ navaja določbo 63. člena ZDDV-1, ki določa obseg pravice davčnih zavezancev do odbitka vstopnega DDV. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je prvostopenjski organ podatke o družbah A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. pridobil od pristojnih davčnih organov. V izpodbijani odločbi pa so podane nepravilnosti pri poslovanju teh družb, ki jih je davčni organ opredelil kot „neplačujoče gospodarske subjekte“ oz. „missing traderje“. Podatki pa so bili tožniku razkriti v smislu določb 18. člena in 24. člena ZDavP-2. Ugotovitve so povzete na strani 3 obrazložitve prvostopne odločbe in sicer: družbe ne zaposlujejo delavcev, nimajo sredstev za opravljanje dejavnosti, niso dejavnosti oglaševale, nimajo poslovnih prostorov, ne vodijo poslovnih knjig, ne vodijo davčnih evidenc in davčnemu organu oddajajo lažne obračune DDV ter tudi ne razpolagajo z dokumentacijo, ki bi dokazovala, da so zaračunane storitve oz. blago tudi dobavile. Odgovorne osebe teh družb večinoma niso sodelovale v DIN ali pa se je izkazalo, da o poslovanju teh družb ne vedo ničesar. Ob izdaji te odločbe pritožbeni organ ugotavlja, da nobena od navedenih družb A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., ki so tožniku v obravnavanem obdobju izdale fiktivne račune, ni bila več vpisana v sodni register oz. so jim bile odvzete ID številke za DDV.

Pritožbeni organ tudi meni, da izdajatelji spornih računov niso bili dejanski dobavitelji blaga oz. storitev, kot so to izkazali po računih in sicer: A. d.o.o. račun št. 22/07 z dne 19. 4. 2007 v znesku 23.500,00 EUR za priklopno vozilo znamke Schmitz ter B. d.o.o račun št. 050 z dne 13. 4. 2007 v znesku 57.000,00 EUR za tovorno vozilo MAN in D. d.o.o. račun št. 3 z dne 29. 7. 2007 v zneski 59.000,00 EUR za Mercedez Benz Actros letnik 2005. Iz uradnih podatkov Baze registra motornih vozil Republiki Sloveniji izhaja, da družba B. d.o.o. ni nikoli bila lastnik in tudi ne prodajalec predmetnega motornega vozila. Tako tožniku tudi nista mogli izdati verodostojnih računov in je že to zadosten razlog, da je šlo dejansko za fiktivne račune, izdane z namenom omogočiti tožniku odbitek vstopnega DDV. Neutemeljen je ugovor tožnika, da je pri nakupu teh vozil razpolagal z verodostojno listinsko dokumentacijo. V zvezi z računom z dne 22. 8. 2008 od družbe C. d.o.o. za izdelavo in vgradnjo pisarniškega pohištva v poslovnih prostorih tožnika, pa je tožnik sam pojasnil, da so nastale nejasnosti in zato računa ni poravnal. Tožnik tudi ni znal pojasniti, kdo je v njegovih prostorih montiral pohištvo. K računu z dne 22. 8. 2008 ni podane nobene priloge, kot npr. naročilnice, dobavnice oz. prevzemnice blaga, s čimer bi tožnik lahko uspešno dokazal, da je od navedenega izdajatelja računa naročeno pohištvo dejansko prejel in da je bilo dejansko montirano. Račun za nabavo pisarniškega materiala ne vsebuje natančno vseh podatkov o vrsti in količini nabavljenega pisarniškega pohištva, ker je na njem samo pavšalna navedba „zaračunavamo vam izdelavo, dobavo ter vgradnjo pisarniškega pohištva, poslovni objekt F. d.o.o.“, pod količino je navedeno „1“, kar pomeni, da račun ni sestavljen v skladu s SRS 21 in SRS 22 ter določili 81. člena in 82. člena ZDDV-1. Ugovor tožnika, da je ustno sklenil pogodbe, tožnik ni izkazal. V poslovnem svetu pa je običajno, da se tovrstni posli sklepajo pisno in zelo natančno. Davčni organ je ob pregledu spornih računov ugotovil, da je tožnik dejansko sporne račune prejel po pošti. Tožnik ni vedel s kom se je dogovarjal o prevzemu oz. nakupu spornih vozil. Kolikor bi tožnik posloval kot dober gospodar, zagotovo ne bi plačeval takšnih zneskov podjetjem, o katerih pravzaprav ni vedel ničesar, niti, kdo, kdaj in kako je zaračunane dobave blaga (tovornih vozil), opravil. Tako tožnik listinsko z verodostojnimi listinami ni uspel dokazati, da se je poslovni dogodek zaračunanih dobav s spornimi računi dogodil prav s strani družb, ki so izdale te račune in sicer: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. Pri tem pa navedene družbe tudi niso imele kadrovskih in tudi ne materialnih pogojev, da bi tožniku sploh lahko opravile dobavo vozil in pisarniškega pohištva. Tako gre tudi po presoji pritožbenega organa za navidezne posle in fiktivne račune. Okoliščine, ki jih navaja prvostopenjski organ pa tudi kažejo na obstoj subjektivnega elementa na strani tožnika. Pri tem pa subjektivni element v tej zadevi ni odločilen, ker sam izdan račun še ne daje pravice do odbitka DDV, ampak mora biti tudi izkazano, da so dobave blaga oz. storitve res bile opravljene prav s strani izdajateljev računov. Pritožbeni organ se strinja, da gre v danem primeru za navidezne posle oz. da v resnici tožniku niso bile opravljene zaračunane dobave. Odločitev prvostopenjskega organa je temeljila na ugotovitvi, da blago po spornih računih ni bilo dobavljeno s strani izdajateljev računov. Prvostopenjskemu organu se niti ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem ali je zavezanec vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo.

Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi ugovarja, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bili izdajatelji spornih računov „missing traderji“ in da naj bi tožnik vedel oz. moral vedeti, da dobave blaga oz. storitve navedene družbe niso mogle opraviti. Dejansko stanje pa je popolnoma drugačno, saj je tožnik jasno zatrdil, da je bilo blago dobavljeno, da se pohištvo uporablja in tudi nahaja v poslovnih prostorih tožnika in da so bila predmetna vozila evidentirana in registrirana. Če bi bila vozila ukradena in bi njihova vrednost bistveno odstopala od realne vrednosti, tedaj bi lahko govorili o tem, da gre za fiktivne poslovne listine. V danem primeru so bila vozila registrirana. Ob registraciji pa tudi preverjena, da niso bila ukradena. Tožnik je tudi izkazal, da s predmetnimi vozili tudi dejansko opravlja dejavnost. Dokler ni bilo recesije in finančne krize je tožnik kupoval nova vozila preko leasinga, zaradi finančnih problemov pa je začel kupovati stara vozila preko spletnih strani. Tožnik ugovarja, da je bilo v postopku kršeno načelo materialne resnice, saj davčni organ ni izkazal, da bi tožnik vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Stvar države je, da javno dostopne evidence vodi ažurno in s podatki seznani čim širši krog zainteresirane javnosti. Na strani davčnega organa je tudi, da sproži postopek za izbris pravne osebe. Davčni organ pa ni uvedel postopka za izbris navedenih družb in tudi ni blokiral njihovih računov. Tožnik je vse svoje davčne obveznosti izpolnil v skladu z zakonom. V primeru goljufij in davčnih utaj tretjih oseb je potrebno sprožiti kazenski pregon, kar pa ni odgovornost tožnika. V skladu z navedenim tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v povezavi odločbo pritožbenega organa odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna plačati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdal „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „mising traderji“, tožniku pa očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile dobave zaračunane s spornimi računi tudi resnično opravljene s strani izdajateljev računov ter iz objektivnih okoliščin zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Tako mu odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre, kar je tudi skladno s prakso SEU (primeri Axel Kittel, Halifax Plc, Optigen Ltd.). V zadevi Genius Holding BV (C-342/87) izhaja, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

Ugovor tožnika, da je dejansko stanje popolnoma drugačno kot ga je ugotovil prvostopenjski organ, saj je tožnik jasno zatrdil, da je bilo blago dobavljeno, da se pohištvo uporablja in tudi nahaja v poslovnih prostorih tožnika in da so bila predmetna vozila evidentirana in registrirana, je neutemeljen. Davčni organ je podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik v postopku z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da so izdajatelji spornih računov resnično opravili zaračunane dobave. Tožnik sicer v tožbi navaja, da je predložil vso potrebno dokumentacijo, vendar iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da temu ni tako. Predložena dokumentacija, ki jo je povzel v svoji obrazložitvi prvostopenjski organ, in se je do nje natančno opredelila tudi tožena stranka, tudi po mnenju sodišča ne izkazuje, da bi dobave predmetnih motornih vozil in dobave ter montažo predmetnega pohištva, izvedli prav izdajatelji spornih računov in sicer družbe: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. Kot je pravilno navedel že prvostopenjski organ družba B. d.o.o. tožniku ni mogla prodati tovornega vozila znamke MAN, saj iz Registra motornih vozil nesporno izhaja, da ni bila nikoli lastnica predmetnega vozila. Račun, ki ga je izdala družba C. d.o.o. za dobavo in montažo pohištva pa tudi po presoji sodišča ne vsebuje natančne navedbe količine in vrste dobavljenega blaga (pisarniškega pohištva) v skladu z določbo 81. člena ZDDV-1. Poslovni dogodek mora namreč biti jasno specificiran v ustreznih merah in količinah (vgrajenega pohištva). Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh davčnih organov, na podlagi katere temelji pravilni zaključek, da so računi, s katerimi je tožeča stranka uveljavljala pravico do odbitka vstopnega DDV, fiktivni, kar izhaja iz okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal in se z njimi strinja tudi sodišče. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za navidezne posle, tožnik pa drugega tudi ni dokazal. Po 3. odstavku 74. člena ZDavP-2 pa navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.

Neutemeljen je ugovor tožnika, da je bilo v postopku kršeno načelo materialne resnice, ker davčni organ ni izkazal, da je tožnik vedel oz. moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti zato je tudi dokazno breme trditev v davčnem postopku na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Tožniku utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, ker niso izpolnjeni pogoji iz a) točke 1. odstavka 62. člena in 63. člena ZDDV-1 po spornih računih, saj tožnik ni izkazal njemu opravljen promet blaga.

Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, imel je možnost podati pripombe na zapisnik in predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen ZDavP-2). Prvostopenjski organ je v zapisniku o DIN navedel vse relevantne okoliščine, ki se nanašajo na izdajatelje spornih računov in dejstva, ki jih je pri navedenih pravnih osebah ugotovil. Tožnik je bil s temi okoliščinami tudi seznanjen, zato očitek, da ni mogel sodelovati v tem postopku, ni utemeljen.

Sodišče se strinja z navedbo tožnika, da je davčni organ odgovoren za izterjavo davkov. Posledice odkritja delovanja družb „missing traderjev“ je bila, da je bila z odločbo davčnega organa navedenim družbam odvzeta ID številka takoj, ko je bil ugotovljen namen njihovega delovanja. Tako ni utemeljen očitek tožnika, da davčni organ zoper navedene „missing traderje“ ni ukrepal. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je o zadevi odločalo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.