Jedro

Širjenje tožbenih razlogov z dopolnitvami tožbe, vloženimi po preteku roka iz 1. odst. 24. člena ZUS, ni dovoljeno. Takšno dopolnitev tožbe sodišče zavrže.

Izrek

Dopolnitev tožbe se zavrže. Tožbi se delno ugodi in se odločba tožene stranke z dne 24.3.1995 v delu o zavrnitvi pritožbe zoper odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti v znesku 3.093.807,00 SIT v točki I/1 ter posledično v ustreznem delu v točki I/3 izreka odločbe prve stopnje, odpravi; V ostalem se tožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Po delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke zoper odločbo organa prve stopnje je tožena stranka, v upravnem postopku dokončno, z izpodbijano odločbo odločila, da mora tožeča stranka: - obračunati in plačati temeljni prometni davek v znesku 3.130.486,00 SIT (1. al. točke I/1 izreka prvostopne odločbe), - obračunati in plačati zamudne obresti v znesku 3.093.807,00 SIT (2. al. točke I/1 izreka prvostopne odločbe), - obračunati in vplačati zamudne obresti od 1.1.1992 do plačila od zneska 3.130.486,00 SIT (točka I/2 izreka prvostopne odločbe), - povečati obveznosti za prometni davek v znesku 6.224.293,00 SIT in istočasno povečati druge izredne dohodke za 3.130.486,oo SIT in obresti za 3.093.807,00 SIT (točka I/3 izreka prvostopne odločbe), - opraviti v svojem knjigovodstvu ustrezna knjiženja.

V obsegu, v katerem je tožeča stranka dolžna obračunati in plačati temeljni prometni davek in zamudne obresti tudi po izpodbijani odločbi, je tožena stranka pritožbo tožeče stranke proti odločbi organa prve stopnje zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo in dopolnitvijo tožbe. Sodišču predlaga, da jo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Dopolnitev tožbe ni dovoljena, tožba pa je utemeljena samo delno v spodaj obrazloženem obsegu, sicer pa ne.

V računskih upravnih sporih se smiselno uporabljajo določbe zakona , ki ureja upravne spore (5. odst. 56. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje - Ur. list RS štev. 48/94 in 58/95), to je Zakona o upravnih sporih (Ur. list SFRJ štev. 4/77; v nadaljevanju: ZUS). Po 1. odst. 24. člena ZUS je treba vložiti tožbo, s katero se izpodbija upravni akt (v tem primeru je to odločba tožene stranke), v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta stranki, ki toži. Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo in z "dopolnitvijo tožbe", vložene po preteku roka za vložitev tožbe. S to razloge za odpravo izpodbijane odločbe širi preko razlogov, ki jih je uveljavlja v tožbi. Čeprav je bila tožba pravočasna, širjenje tožbenih razlogov z dopolnitvami tožbe, vloženimi po preteku roka iz 1. odst. 24. člena ZUS, ni dovoljeno. Dopolnjevanje tožbe z razlogi, ki jih ni v tožbi, je glede novih razlogov enako situaciji vložitve tožbe po preteku roka, v katerem je treba tožbo vložiti. Za prepozno vloženo tožbo določa ZUS v 1. točki 1. odst. 30. člena, da jo sodišče zavrže. Zato je sodišče na podlagi iste zakonske določbe "dopolnitev tožbe", vložene po preteku roka za vložitev tožbe, s sklepom zavrglo.

V tožbi tožeča stranka pravilno opozarja, da tožena stranka pri izračunu obresti v višini 3.093.807,00 SIT ni upoštevala Odloka o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Ur. list RS štev. 47/92). Omenjeni znesek so izračunane zamudne obresti od prometnega davka, zapadlega v plačilo v letu 1991, ki ga tožeča stranka ni obračunala in vplačala. Za njihov izračun je tožena stranka za čas do vključno 6.12.1991 pravilno upoštevala 0,5% obrestno mero po 40. členu Zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Ur. list SFRJ štev. 4/91) za vsak dan zamude (Odlok o obrestni meri zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine - Ur. list RS štev. 28/91-I). Za čas od vključno 7.12.1991 do 31.12.1991 pa je za izračun obresti, glede na 2. člen Odloka o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine, nepravilno upoštevala obrestno mero iz Odloka o obrestni meri zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine (Ur. list RS štev. 28/91-I in 1/92). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti v znesku 3.093.807,00 SIT zato ni (v celoti) zakonita. Ker pa v izpodbijani odločbi ni podatkov za izračun, kolikšen znesek zamudnih obresti odpade na čas do 6.12.1991 in kolikšen na čas od 7.12.1991 do konca leta 1991 (tožeča stranka ima prav, da pravilnosti izpodbijane odločbe v tem obsegu tudi ni mogoče preizkusiti), je sodišče izpodbijano odločbo v obsegu, ki se nanaša na obveznost tožeče stranke plačati zamudne obresti za leto 1991 v celoti odpravilo. V nadaljnjem postopku bo treba o tej obveznosti ponovno odločiti, upoštevajoč pri tem tudi Odlok o poračunu zamudnih obresti za davke, prispevke, carine in druge uvozne davščine.

Odločitve o obveznosti plačila prometnega davka v znesku 3.130.486,00 SIT tožeča stranka v tožbi ne izpodbija. Samo glede obveznosti obračuna in plačila zamudnih obresti od neplačanega prometnega davka za čas od 1.1.1992 dalje navaja, da jo tožena stranka obremenjuje z zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje, čeprav naj bi te lahko začele teči šele od 6.1.1992 dalje. S tem tožeča stranka smiselno izpodbija pravilnost ugotovitve zapadlosti posameznih zneskov neplačanega prometnega davka, in sicer samo v obsegu obveznosti plačila zamudnih obresti za leto 1992. Ne glede na to, da pravilnosti izračuna neplačanega prometnega davka v letu 1991 ne izpodbija, je to novo dejstvo, ki ga tožeča stranka v upravnem postopku ni uveljavljala. Zato ga tudi v tožbi ne more (primerjaj: 1. odst. 39. člena Zakona o upravnih sporih - Ur. list SFRJ štev. 4/77).

Glede na navedeno je sodišče tožbo, razen v kolikor ji je v zgoraj navedenem obsegu ugodilo, zavrnilo kot neutemeljeno.