Jedro

Tudi po izteku pritožbenega roka je dopustno navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. Tak zaključek izhaja iz 5. odstavka 363. člena ZPP-77, po kateri lahko stranka na obravnavi pred sodiščem druge stopnje navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. Zato ni razloga, da tega ne bi mogla storiti že prej.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, navedenim v uvodu, zavrnilo kot neutemeljen predlog za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 649/95-6 z dne 6.3.1997, s katero je bila spremenjena prvostopna sodba tako, da je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Z navedeno sodbo sta bila vzdržana v veljavi sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 21.11.1994 in sklep njenega upravnega odbora z dne 10.12.1994, na podlagi katerih je tožniku zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti: neizpolnjevanje, nevestno, nepravočasno ali malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti (1. točka 24. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za delovne obveznosti tožene stranke), nezakonitega razpolaganja z delovnimi sredstvi (7. točka), zloraba položaja ali prekoračitev pooblastil (11. točka), neupravičena uporaba sredstev (16. točka), povzročitev večje materialne škode (18. točka), oziroma vsako dejanje, ki pomeni po zakonu kaznivo dejanje (49. točka), izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da razveljavitveni sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8.10.1997, s katerim je bila razveljavljena odločitev Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 20.3.1997, da je tožnik kriv za storitev kaznivega dejanja poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ, ne predstavlja obnovitvenega razloga. V obnovi izpodbijana sodba delovnega sodišča se namreč ni opirala na obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik, kot predlagatelj obnove, vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da bi se morala oprostilna sodba kazenskega sodišča upoštevati kot nov dokaz v smislu 9. točke 421. člena ZPP-77, zato bi moralo sodišče prve stopnje obnovo postopka dovoliti. Hkrati očita sodišču druge stopnje, da se pri svoji odločitvi ni ukvarjalo z oprostilno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. K 125/97-63 z dne 11.11.1999, ki mu je bila v smislu določila 6. točke 1. odstavka 423. člena ZPP-77 predložena v 30-dnevnem roku. To pa pomeni, po stališču revizije, absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Hkrati pa je bila s takim ravnanjem sodišča kršena tožnikova ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu, pravica do sodnega varstva po 23. členu ter pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi izpodbijana sklepa in dovoli obnovo postopka.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP-77, ki ga je na podlagi določbe 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - v tem postopku še uporabiti) se Državno tožilstvo Republike Slovenije o vročeni reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določenih predpisov pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP-77 (1. točka 1. odstavka 385. člena), zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP-77 v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP-77). Ker je bil predmet tega postopka predlog za obnovo postopka, o katerem se je odločalo zgolj na podlagi določb zakona o pravdnem postopku (1. odstavek 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS), je izpodbijani sklep procesnopravne narave. To pa pomeni, da sodišče pri odločanju ni moglo uporabljati in uporabiti določb materialnih predpisov in zato ni moglo storiti v reviziji očitane kršitve materialnega prava. Zato revizija v tej smeri ni utemeljena.

Tudi očitki glede kršitev procesnega prava ne držijo. Sklicevanje na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje, ker ni obravnavalo oprostilne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 11.11.1999, predložene v dokaz po izteku pritožbenega roka, ni utemeljeno.

Po določbi 1. odstavka 113. člena ZPP-77 je vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno, če je vročena prvostopnemu sodišču, preden rok izteče. Izjemo od tega pravila vsebuje le tretji odstavek istega določila, po katerem velja v primeru, da je vloga poslana brzojavno, pa ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se mogla obravnavati, da je vložena pravočasno, če se nato vloga, kakršna je predpisana, izroči ali priporočeno pošlje sodišču v treh dneh od oddaje brzojavke na pošto.

Po 4. odstavku 14. člena ZDSS je določen rok za pritožbo 8 dni. Če v tem roku s prvostopno sodbo nezadovoljna stranka vloži pritožbo, s tem izčrpa svojo pravico do pritožbe. Dopolnitev ali poprava vložene pritožbe je možna vse dotlej, dokler pritožbeni rok še ni potekel. Po izteku roka pa nobena dopolnitev ni več dopustna.

V obravnavani zadevi je tožena stranka proti prvostopnemu sklepu, ki ji je bil vročen 10.6.1998, pravočasno vložila pritožbo (16.6.1998), z vlogo z dne 16.12.1999 pa je predložila v dokaz svojih pritožbenih navedb oprostilno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu. Sodišče druge stopnje bi ta dokaz, ki ga je prejelo sicer po izteku pritožbenega roka, vendar pred izdajo izpodbijane odločbe, lahko upoštevalo. Glede na določbo 5. odstavka 363. člena ZPP-77, po kateri lahko stranka na obravnavi pred sodiščem druge stopnje navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, ni razloga, da tega ne bi mogla storiti že prej. Čeprav sodišče druge stopnje oprostilne kazenske sodbe ni obravnavalo, ni storilo v reviziji očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP-77. Ta kršitev bi se lahko opredelila kot procesna kršitev iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP-77, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni bila storjena. Na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa namreč ni imela nobenega vpliva.

Za obnovo postopka kot izredno pravno sredstvo morajo biti podani obnovitveni razlogi, ki so na podlagi 1. odstavka 14. člena ZDSS taksativno navedeni v 421. členu ZPP-77. Tožnik je uveljavljal obnovitveni razlog iz 9. točke navedenega zakonskega določila, po kateri se lahko postopek, ki je končan s pravnomočno odločbo, obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Po določilu 3. odstavka 12. člena Zakona o pravdnem postopku - ki za razliko od 1. odstavka obravnava identična, ne pa predhodna vprašanja - je sodišče v tem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega. Sodišče je torej vezano le na obsodilno, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Tožnik je bil na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. K 125/97-63, oproščen obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ. Storitev dejanja z znaki navedenega kaznivega dejanja kot hujša kršitev delovne obveznosti tožniku sploh ni bila očitana.

Sklicevanje na isto dejansko stanje, ki je bilo podlaga tako za uvedbo kazenskega postopka, kot tudi za izvedbo disciplinskega postopka, bi zato, po mnenju revizije, ne smeli voditi do različnih odločitev pristojnih organov, ni utemeljeno. Čeprav tožniku v kazenskem postopku nista bili dokazani storitev kaznivega dejanja in kazenska odgovornost, to dejstvo ne izključuje, da se v disciplinskem postopku ne bi ugotavljala in ugotovila njegova odgovornost. Organi, ki so vodili disciplinski postopek in sodišče, ki je preizkušalo njegovo zakonitost, so prišli na podlagi lastne dokazne ocene do drugačnih dejanskih ugotovitev od tistih, do katerih je prišlo kazensko sodišče. Tudi isto dejansko stanje, kot ga je ugotovilo kazensko sodišče, ima lahko za posledico kazensko oprostilno sodbo, hkrati pa pomeni odgovornost za disciplinske kršitve. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je bil tožnik v disciplinskem postopku spoznan za odgovornega ne samo kršitve za dejanje, ki pomeni po zakonu kaznivo dejanje (49. točka 24. člena pravilnika) pač pa tudi za nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti (1. točka) nezakonitega razpolaganja z družbenimi sredstvi (7. točka), zloraba položaja ali prekoračitev pooblastil (11. točka), neupravičene uporabe sredstev (16. točka) in povzročitve večje materialne škode (18. točka 24. člena navedenega pravilnika).

Ker tudi po presoji revizijskega sodišča obnovitveni razlog iz 9. točke 421. člena ZPP-77 ni podan, je izpodbijani sklep sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje pravilen in zakonit. Ker revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi določila 393. člena ZPP-77 zavrnilo kot neutemeljeno.