Jedro

Tožena stranka je zavrnila predlog za razrešitev odvetnika, medtem ko iz obrazložitve razlogi, ki so toženo stranko vodili k odločitvi, niso razvidni. Tako iz obrazložitve odločbe ne izhaja odločitev in obrazložitev organa v zvezi s podanim predlogom, zaradi česar gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe in se odločbe ne da preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 1161/2016 z dne 17. 6. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je tožena stranka odločala o predlogu odvetnika A.A. za razrešitev v upravni zadevi opr. št. Bpp 1161/206, v kateri je bila tožnici dne 13. 9. 2016 izdana odločba, da se ji dodeli brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP), v okviru katere jo je zastopal odvetnik A.A. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je strokovna služba za BPP (v nadaljevanju Organ za BPP) tožene stranke odločala in presojala ali še obstojijo pogoji, zaradi katerih je bila upravičenki B.B. dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave in vložitve predloga za izvršbo ter vseh nadaljnjih potrebnih vlog, pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika pred sodiščem prve stopnje v izvršilnem postopku, na podlagi različnih izvršilnih naslovov.

3. Tožena stranka je tako odločala po vsebini v zvezi z dejstvi, ki se tičejo prosilke za brezplačno pravno pomoč, in sicer na način, da je ugotovila, da je v teku postopek pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, opr. št. St ..., v katerem poteka postopek osebnega stečaja nad dolžnico C.C., da je bil izvršilni postopek zaradi postopka osebnega stečaja dolžnice prekinjen v postopku osebnega stečaja opr. št. St ... Okrožnega sodišča na Ptuju kjer pa je upravičenka B.B. prijavila svojo terjatev do stečajne dolžnice. Organ za BPP je nadalje ugotovil, da je upravičenka v postopku osebnega stečaja že bila delno poplačana, zaradi česar bodo terjatve dolžnici odpuščene, med drugim tudi terjatev upravičenke, kar pa pomeni, da pomoč odvetnika v izvršilnem postopku ne bo več potrebna, ker se izvršilni postopek ne bo nadaljeval. Iz navedenega razloga je tožena stranka predlog odvetnika A.A. zavrnila.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da sodišče odločbo razveljavi (pravilno odpravi).

5. V tožbi navaja, da je bila tožnici dodeljena BPP pod opr. št. 1161/2016 z dne 13. 9. 2016 za zastopanje in izvajanje drugih odvetniških storitev, in sicer v izvršilni zadevi pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, št. I 460/2016, ki še ni zaključena in gre v tej zvezi za še vedno aktivno izvršilno zadevo.

6. Tožeča stranka nadalje pojasnjuje, da se je odvetnik A.A., ki je bil predhodno dodeljen tožnici, v okviru dodelitve brezplačne pravne pomoči, z dnem 10. 5. 2020 upokojil in je bil iz tega razloga tudi izbrisan iz imenika odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju OZS). Med dokazi je tožeča stranka predložila izjavo o prevzemu pisarne odvetnika, ki jo prevzema odvetnik D.D. 7. Tožeča stranka poudarja, da odločba o zavrnitvi razrešitve odvetnika in postavitev njegovega naslednika v pisarni, ni povezana z odločanjem po vsebini, kot je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi, ko je v obrazložitvi presojala pogoje za izpolnjevanje dodelitve BPP tožnice in navedla, da tožnica v izvršilni zadevi pod opr. št. I 460/2016 zastopanja s pomočjo odvetnika več ne potrebuje. Tožeča stranka namreč izpostavlja, da je tožena stranka o zavrnitvi predloga za razrešitev odločala zaradi drugega razloga, kot pa je bil podan predlog za razrešitev dosedanjega izvajalca dne 20. 4. 2020, zaradi česar z izpodbijano odločbo, po vsebini o samem predlogu ni bilo odločeno oziroma v izpodbijani odločbi sploh ni navedenih razlogov v zvezi s podanim predlogom.

8. Tožeča stranka pojasnjuje, da predhodno postavljeni odvetnik A.A. zaradi izbrisa iz imenika odvetnikov ne more in ne sme več opravljati nalog storitev odvetništva in s tem tudi ne izvajalca BPP, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna nemudoma razrešiti oziroma odločiti o njegovem nasledniku, ki je prevzemnik pisarne.

9. Tožeča stranka nadalje še izpostavlja, da se je tožena stranka pri presoji pogojev za izpolnjevanje dodelitve BPP spuščala v vsebinsko presojo zadeve, ki teče pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, s čimer pa tožena stranka upravičenki do BPP odvzema možnost do vseh aktivnosti v izvršilnem postopku, ki so še v teku. Tako predlaga, da odločitev tožene stranke odpravi in predlogu za razrešitev dosedanjega izvajalca odvetnika A.A. ugodi, nato pa vrne zadevo v nadaljnje odločanje Okrožnemu sodišču, ki naj odloči še o predlogu in prošnji upravičenke, da se izvajalca BPP za naprej določi odvetnik D.D. Tožeča stranka uveljavlja tudi plačilo stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila je pa sodišču posredovala upravni spis.

11. Tožba je utemeljena.

12. Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in predloga za razrešitev odvetnika in nadomestitev s prevzemnikom pisarne D.D. z dne 21. 4. 2020 ugotavlja, da je tožena stranka v izreku odločala o predlogu odvetnika z dne 21. 4. 2020, medtem ko iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka odločala po vsebini o izpolnjevanju pogojev B.B. za dodelitev BPP, zaradi česar je tako podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe in s tem podana tudi bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakon o splošnem upravnem postopku ( v nadaljevanju ZUP), pri čemer zaradi odsotnosti obrazložitve glede podanega predloga, o predlogu sploh ni bilo odločeno na način, da bi se odločitev tožene stranke dalo preizkusiti.

13. Uvodoma sodišče ugotavlja, da iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka zavrnila predlog za razrešitev odvetnika, ki je bil predhodno postavljen z odločbo Bpp 116/2016, medtem ko iz obrazložitve razlogi, ki so toženo stranko vodili k odločitvi, niso razvidni. Tako iz obrazložitve odločbe ne izhaja odločitev in obrazložitev organa v zvezi s podanim predlogom, zaradi česar gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe in se odločbe ne da preizkusiti. S preizkusom odločbe je treba pojmovati predvsem preizkus materialne zakonitosti odločbe, za tak preizkus pa je potrebno ne le, da je izrek odločbe jasen, pač pa, da je tudi dejansko stanje v obrazložitvi odločbe v vseh materialno pravnih bistvenih točkah opisano, ter da so dovolj natančno navedeni materialni predpisi in njihove določbe ter dejstva, na katere je posamezni organ svojo odločitev, ki je zapisana v izreku odločbe, oprl. Kot izhaja iz obrazložitve, tožena stranka zahteve pooblaščenca, ki je bil postavljen z odločbo tožene stranke v okviru dodelitve BPP dejansko sploh ni materialno pravno obravnavala, kar je narobe.

14. Tožena stranka bi morala namreč odločati o predlogu odvetnika za razrešitev in o dejstvu, da je njegovo odvetniško pisarno prevzel naslednik D.D., kar izhaja iz dokumentacije v spisu. Na način kot je odločila tožena stranka, procesno pomeni, da je pravno formalno (zaradi zavrnitve predloga o razrešitvi odvetnika), nekdanji odvetnik A.A. še vedno pooblaščenec upravičenke do BPP, saj je s takšno odločitvijo Organa za BPP odločba opr. št: BPP 1161/2016 (v 3. točki) z dne 13. 9. 2016, ostala še vedno v veljavi, glede na dejstvo, da je zavezujoč le izrek, ki ga posamezni organ izda in obrazložitev posamezne odločbe ne povzroča nobenih pravnih učinkov ali posledic.

15. Tožena stranka bo tako v ponovnem postopku morala samostojno odločiti o predlogu za nadomestitev odvetnika A.A. z njegovim naslednikom D.D., glede na to, da je D.D. prevzemnik pisarne, medtem ko bo o pogojih ali tožnica (kot prosilka za BPP) še izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, lahko Organ za BPP presojal po uradni dolžnosti, pri čemer pa sodišče na tem mestu pripominja, da ob presojevanju pogojev v skladu z določili Zakona o brezplačni pravni pomoči ( v nadaljevanju ZBPP, kot je že ustaljena sodna praksa), ni dopustno odločati o predmetu spora za katerega je prosilec zaprosil za brezplačno pravno pomoč, po vsebini, saj Organ za BPP tovrstne pristojnosti nima.

16. Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) namreč v 42. členu določa, da lahko Organ za BPP po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ker upravičenec ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči ali je upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike brezplačne pravne pomoči. 17. Po proučitvi zadeve je tako sodišče presodilo, da izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, pri čemer je sodišče na bistvene kršitve pravil postopka dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 20. člena, prvi odstavek 40. člena ZUS-1).

18. Ker glede na navedeno v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je bilo potrebno tožbi tožeče stranke ugoditi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30. dneh od dneva, ko je sodbo prejel. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, na njegovo stališče, ki se tičejo postopka. Sodišče v predmetni zadevi tudi ni opravilo glavne obravnave, saj za odločitev, kot jo je sprejelo, ni bilo potrebno ne dopolnjevati postopka ne izvajati novih dokazov, saj je šlo za presojo pravnega vprašanja v okviru preizkusa zakonitosti odločbe, kar mora sodišče narediti po uradni dolžnosti.

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV (pooblaščenec tožnice je zavezanec za DDV), ki znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).