Jedro

V prejšnjem postopku se je sodišče ukvarjalo predvsem z nasilnimi ravnanji nasprotnega udeleženca (sedanjega predlagatelja), ni pa podrobneje presojalo ravnanj predlagateljic (v tem postopku nasprotnih udeleženk), čeprav je jasno zapisalo, da je med njimi potekalo obojestransko medsebojno fizično obračunavanje. Zato so pritožbeni očitki o popolnem prevrednotenju in predrugačenju dejanskega stanja v obravnavani zadevi s stanjem v zadevi II N 345/2016 neutemeljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelj nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je nasprotnima udeleženkama prepovedalo, da se na razdalji, manjši od 100 m, zadržujeta in približujeta krajem, kjer se nahaja predlagatelj, ter poskušata na kakršen koli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo, navezovati z njim stike in z njim vzpostaviti kakršno koli srečanje (I. točka izreka). Kar je predlagatelj zahteval več ali drugače, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsi izrečeni ukrepi veljajo za obdobje šestih mesecev (III. točka izreka). V primeru kršitve se vsaki nasprotni udeleženki določi denarna kazen v višini 500,00 EUR (IV. točka izreka). Glede stroškov pa je odločilo, da udeleženci nosijo svoje stroške sodnega postopka (V. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta nasprotni udeleženki, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpostavljata, da je predlagatelj v konfliktih deloval kot agresor, zato sta se morali braniti. Grajata zaključek prvega sodišča, da nasilje ni bilo enostransko in da ni šlo le za obrambo nasprotnih udeleženk pred napadom, marveč za obojestransko fizično obračunavanje. Menita, da gre za neizvršljiv in nesklepčen predlog ter napačno pasivno legitimacijo, saj bi na strani nasprotne stranke morala biti le prva nasprotna udeleženka ali pa ob njej vse hčere. Izpostavljata, da je bil podan predlog za podaljšanje prepovedi približevanja v zadevi II N 345/2016, o katerem sodišče še ni odločilo, zato lahko predlagatelj pride k nasprotnim udeleženkam in „sprovocira kršitev“. Prepoved dopušča razne možnosti zlorabe s strani predlagatelja. Če so s prepovedjo mišljena druga mesta, kjer se predlagatelj nahaja, in ne naslov ..., je takšna prepoved nepotrebna, saj nasprotne udeleženke predlagatelja drugje niso nikoli nadlegovale. Sodišče je kršilo materialno pravo, ker glede ključnega dogodka, ki se je zgodil 17. 5. 2016, prihaja do drugačnih odločitev in drugačnega obrazlaganja dokazov. Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi je v nasprotju z dejanskim stanjem, ugotovljenim v zadevi II N 345/2016. Ob tem pa bi lahko govorili o že razsojeni zadevi, o kateri sodišče ne bi smelo ponovno odločati. Pritožnici opozarjata na napačno interpretacijo izpovedbe očeta glede izjav hčera, ki naj bi grozile z izselitvijo, pa tudi sestre, ki naj bi dejala, da se je nasprotna udeleženka obnašala kot žrtev. S sprejetim sklepom je dejansko stanje v celoti obrnjeno in predrugačeno, kot je bilo v prejšnjem postopku, kar pa se ne bi smelo zgoditi. Sodišče bi moralo upoštevati oceno ogroženosti, ki jo je podal pristojni center za socialno delo. Pritožnici grajata odločitev sodišča, ki je eventualno denarno kazen določilo tudi drugi nasprotni udeleženki, ki je še mladoletna, kar je nepravilno. Pritožnici predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek oz. v celoti spremeni sklep tako, da predlog zavrne.

3. Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep, nasprotnima udeleženkama pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je nasprotnima udeleženkama prepovedalo, da se na razdalji, manjši od 100 m, zadržujeta in približujeta krajem, kjer se nahaja predlagatelj. Prav tako jima je bilo prepovedano, da na kakršen koli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo, z njim navezujeta stike ter vzpostavljata kakršno koli srečanje.

6. Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju: ZPND) ureja začasno ureditev razmerij z izrekom nujnega ukrepa za varstvo pred nasiljem. Namen zakona je preprečevanje nasilja v družini in v ukrepih za odvrnitev nadaljnje škode. Svoj namen lahko doseže le, če je odločitev izdana v hitrem postopku – tudi brez vnaprejšnjega opozorila nasprotni stranki. Na hiter postopek napotuje določba 22.a člena ZPND, v kateri je govora o nujnem in prednostnem postopku.

7. Pritožba neutemeljeno graja dokazno oceno prvega sodišča. Slednjo je moč oceniti kot logično in življenjsko prepričljivo ter napravljeno v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prepričljivo argumentiralo svojo ugotovitev, da nasilje ni bilo samo enostransko in da se nasprotni udeleženki nista le branili pred napadom predlagatelja. V tej zvezi je še posebej pomembna izpovedba soseda A. A., ki je potrdil, da je šlo za obojestransko prerivanje s strani vseh udeležencev. Tudi poškodbe, ki sta jih utrpela predlagatelj in prva nasprotna udeleženka, ter poškodbe predlagateljevega vozila po prepričljivi oceni prvega sodišča pritrjujejo ugotovitvi, da fizično nasilje, do katerega je prišlo 17. 5. 2016, ni bilo le enostransko, marveč je šlo za obojestransko medsebojno obračunavanje.

8. Pritožba zmotno meni, da gre v danem primeru za že razsojeno zadevo, o kateri sodišče ne bi smelo ponovno odločati, ker je bil ukrep zaradi nasilnih dejanj, skladno z določbo 19. člena ZPND, 30. 5. 2016 izrečen tudi predlagatelju. V obravnavanem primeru ni podana subjektivna in objektivna istovetnost. 9. Nepravilno je stališče pritožbe, da je v izpodbijanem sklepu dejansko stanje obrnjeno in predrugačeno v primerjavi z ugotovitvami prejšnjega postopka II N 345/2016. Sodišče prve stopnje je tudi v sklepu z dne 28. 9. 2016 ugotovilo, da fizično nasilje, do katerega je prišlo 17. 5. 2016, ni bilo enostransko, ampak je šlo za obojestransko medsebojno fizično obračunavanje. Po presoji prvega sodišča v zadevi II N 345/2016 so se tako nasprotni udeleženec kot tudi predlagateljice drug do drugega vedli nasilno, kar se je stopnjevalo in preraslo v fizično nasilje. Zaradi spora glede delitve skupnega premoženja – predvsem stanovanjske hiše – pa je med nasprotnim udeležencem in predlagateljico že pred tem dogodkom prihajalo do psihičnega nasilja, verbalnih konfliktov in zmerjanja. Vendar pa se je v prejšnjem postopku prvo sodišče ukvarjalo predvsem z nasilnimi ravnanji nasprotnega udeleženca (sedanjega predlagatelja), ni pa podrobneje presojalo ravnanj predlagateljic (v tem postopku nasprotnih udeleženk), čeprav je jasno zapisalo, da je med njimi potekalo obojestransko medsebojno fizično obračunavanje. Zato so pritožbeni očitki o popolnem prevrednotenju in predrugačenju dejanskega stanja v obravnavani zadevi s stanjem v zadevi II N 345/2016 neutemeljeni.

10. T. i. ocena ogroženosti Centra za socialno delo X, ki jo v pritožbi izpostavljata nasprotni udeleženki, v obravnavani zadevi ne more imeti želene teže. Dopis je bil pripravljen na zaprosilo prve nasprotne udeleženke B. B. ter temelji izključno na njeni izpovedi in mnenju, izostala pa je argumentirana ocena pristojnega CSD o ogroženosti nasprotnih udeleženk.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o neizvršljivosti in nesklepčnosti predloga ter napačni pasivni legitimaciji. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvega sodišča, da že izdani ukrepi po ZPND zoper predlagatelja še niso razlog, da slednji tudi sam ne bi smel predlagati izdaje ukrepov zoper nasprotni udeleženki, saj je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je bilo nasilje obojestransko. Prvo sodišče pravilno izpostavlja, da so ukrepi po ZPND individualni in se nanašajo zgolj na posamezno osebo. Ker sta nasilje nad njim izvajali predvsem nasprotni udeleženki, ni potrebe po izreku ukrepov proti drugima hčerkama, in to le zaradi razloga, ker sta hčerki prve nasprotne udeleženke. Pritožbeni očitki o možnostih zlorabe s strani predlagatelja zaradi izrečenega ukrepa pa so zgolj hipotetični in neutemeljeni. Sicer pa bi nasprotni udeleženki v takšnem primeru imeli na razpolago ustrezna pravna sredstva.

12. Druga nasprotna udeleženka je bila rojena 14. 4. 1998 (list. št. 5) in je bila v času odločanja že polnoletna, zato so pritožbena zatrjevanja v zvezi z njeno mladoletnostjo neutemeljena. Neutemeljena pa so tudi pritožbena zatrjevanja o napačni interpretaciji in spreminjanju izpovedb očeta predlagatelja in sestre prve nasprotne udeleženke. Sodišče prve stopnje je njuni izpovedbi ustrezno povzelo in ni zagrešilo kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

13. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče – v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP in v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) – zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo. Skladno z določbo 35. člena ZNP predlagatelj nosi stroške, ki so mu nastali z odgovorom na pritožbo.