Jedro

Tožeča stranka je leta 1969 odšla delat v Nemčijo in je tam delala ter živela z ženo in otroki tudi dokler ni šla v pokoj leta 2000. Tožeča stranka v svojih izjavah tudi ni navajala, da se v Slovenijo ni mogla vrniti, ker bi imela interes ali željo, da bi v Sloveniji živela in tudi nikdar ni bila zavrnjena pri vstopu v Slovenijo, kamor je po njenih navedbah potovala s potnim listom BiH oziroma ji vrnitev nikdar ni bila preprečena zaradi izbrisa. Redni prihodi v Slovenijo zaradi dopusta in posedovanje nepremičnine v Sloveniji in izjave prič, da je tožeča stranka (morebiti) imela subjektivno prepričanje, da je doma v Sloveniji, pa ni nekaj, kar bi lahko odtehtalo dejstvo, da je od leta 1969 stalno živela v Nemčiji, kjer je delala in kjer je živela njena družina in so se šolali njeni otroci, kar izpričuje, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v smislu ZUSDDD v Nemčiji, četudi je gojila poseben odnos do »doma« v Sloveniji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.V saka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Radovljica na podlagi 1. odstavka 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10, v nadaljevanju: ZUSDDD) odločila, da se prošnja A.A., roj. ... 4. 1937 v kraju Barska, Bosna in Hercegovina, državljana ZR Nemčije, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, zavrne.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je upravni organ po uradni dolžnosti, skladno z določbami 139. člena ZUP, z vpogledom v uradne evidence, (v Register tujcev in v Register stalnega prebivalstva), ugotovil, da stranka poseduje veljavno potrdilo o prijavi prebivanja kot državljan ZR Nemčije oziroma kot državljan države članice EU in ima prijavljeno začasno prebivališče v X., z veljavnostjo do 9. 10. 2015. Z vpogledom v Register stalnega prebivalstva (v nadaljevanju RSP) je bilo ugotovljeno, da je imela stranka na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije, na naslovu Y. in da je imela stranka prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 16. 12. 1966. Na dan 25. 6. 1991 je tožnik imel državljanstvo SFRJ in SR BiH, kar pomeni, da je bila stranka na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ. Pristojni upravni organ je zaprosil Veleposlaništvo Republike Slovenije v Berlinu, da v ponovnem postopku, z namenom ugotovitve dejanskega stanja, to je izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja stranke v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, zasliši stranko in tudi pričo, ki jo je stranka v pritožbi predlagala, B.B, roj. ... 11. 1965 na Jesenicah, stanujočega v ZR Nemčiji.

3. Stranka je na zaslišanju v ponovnem postopku dne 5. 3. 2015 pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Berlinu povedala, da večino leta živi v Sloveniji s soprogo C.A., da v L. živi tudi stric; nadalje pove, da je v Slovenijo prišla leta 1953 iz Bosne in Hercegovine, da je januarja leta 1969 za eno leto odšla, da bi kupila stanovanje v Berlinu v dogovoru z delodajalcem in da je zaradi službenih obveznosti ostala v Berlinu, da je je bila v Sloveniji med dopusti, da je šla leta 2008 v pokoj, da živi večinoma v Sloveniji v L. in dela leta v Berlinu in da zaradi izbrisa iz registrov v obdobju vojne ni mogla v Slovenijo. Na dan 23. 12. 1990 je bila zaposlena v trgovini v Berlinu.

4. Priča B.B. je izpovedala, da je sin stranke, da ima nemško državljanstvo, da je njegovo stalno prebivališče na naslovu ..., da je zaposlena v Berlinu, in da je živela v Republiki Sloveniji od rojstva do avgusta 1971, da je imela jugoslovanski potni list, da je po vojni 1. 1991 oziroma 1992 na konzulatu RS v Bonnu zaprosila za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, in da v ZR Nemčiji s stranko ne živi v isti hiši oziroma stanovanju; nadalje je izpovedala, da pogosto videva stranko, da ima le-ta stanovanje v Berlinu; priča tudi izpove, da v Republiki Sloveniji nikoli ni bila zaposlena, gre pa vsako leto na dopust v Slovenijo.

5. Upravni organ meni, da dopis Ministrstva za notranje zadeve z dne 16. 7. 1992 predstavlja odgovor oziroma pojasnilo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije družini A., glede na njihovo predhodno pisno željo, da bi bili sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije in ne izkazuje strankinega dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji. V navedenem pisanju ministrstvo družini A. pojasnjuje zakonsko predpisane pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in jim tudi pojasnjuje, da posedovanje nepremičnine na območju Slovenije in stalno prebivanje v Sloveniji pred leti (v obdobju od 1953 do 1970) ter preživeti dopusti v Sloveniji niso argumenti za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tudi iz izpoved priče ne izhaja, da bi vlagatelj zahtevka dejansko prebival v Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

6. Pred izdajo te odločbe je upravni organ, v skladu z določbo 3. odstavka 146. ZUP, z namenom seznanitve stranke z ugotovitvami v tem postopku, pooblaščencu stranke poslal dopis z dne 26. 3. 2015. V postavljenem roku se je stranka na seznanitev pristojnega upravnega organa odzvala po pooblaščencu, s pisnim dopisom z dne 18. 5. 2015. Iz navedenega pisanja je razbrati, da se stranka z ugotovljenimi dejstvi pristojnega upravnega organa ne strinja in navaja, da smatra, da je dejansko živela v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

7. Iz vseh dokazil, ki jih organ našteva v zadnjem odstavku na strani 4 in v prvem odstavku na strani 5 izpodbijane odločbe, organ sklene, da ni mogoče govoriti o strankinem dejanskem življenju v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Iz žiga, ki je odtisnjen s strani pristojnih nemških organov v Berlinu, dne 5. 5. 1986, v potnem listu, izdanem 30. 4. 1986 pri Vojni misiji SFRJ v Berlinu, je razvidno, da je stranka posedovala dovoljenje za prebivanje v Zvezni Republiki Nemčiji za neomejen čas. Iz zaznamka, v navedenem potnem listu, na strani 19, vpisanem pri Veleposlaništvu Republike Bosne in Hercegovine, dne 10. 7. 1993 v Bonnu, je tudi razvidno, da je bila veljavnost potnega lista podaljšana do 31. 12. 1993. Prav tako je iz predloženih fotokopij biografske strani in šeste ter sedme strani potnega lista, izdanega 27. 7. 1993 pri predstavništvu Republike Bosne in Hercegovine v Bonnu, z veljavnostjo do 27. 7. 1995, razvidno, da je stranka s strani pristojnih nemških organov dne 9. 8. 1993 imela pravico do prebivanja v Zvezni Republiki Nemčiji.

8. Na zaslišanju v upravnem postopku, izvedenem dne 19. 2. 2014 v okviru pravne pomoči, pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Berlinu, je stranka med drugim povedala, da od 9. 1. 1969 prebiva v Nemčiji, da je zapustila Republiko Slovenijo zaradi dela v Nemčiji in zaradi stanovanjskega problema, da je bila v Republiki Sloveniji zaposlena od leta 1969 do junija 2000, ko se je upokojila; odgovorila je, da so se njeni otroci šolali v Berlinu. Navedla je tudi tri priče, ki bi vedele kaj povedati o njenem dejanskem življenju v Republiki Sloveniji; stranka je povedala, da je tudi do 23. 12. 1990 do 24. 9. 2008, ko je zaprosila za izdajo potrdila o prebivanju v Sloveniji, živela v Nemčiji.

9. Pristojni upravni organ je dne 21. 5. 2014 zaslišal predlagane priče, tako Č.Č., E.E. kot tudi D.D., vendar iz njihovih izpovedb ni mogoče sklepati o strankinem dejanskem življenju v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Kajti iz izpovedi navedenih prič izhaja, da le te vedo za strankino zaposlitev oziroma njeno življenje z družino (z možem in tremi otroki) v ZR Nemčiji. Tudi iz izpovedb treh naključno izbranih razvidno strankino dejansko življenju v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Iz uradne evidence, iz Registra tujcev, je razvidno, da si je stranka po 23. 12. 1990 prvič urejala status tujca dne 24. 9. 2008 pri tukajšnji upravni enoti. Stranka je bila zaposlena v Sloveniji od 2. 12. 1953 do 27. 11. 1954, od 20. 9. 1956 do 31. 8. 1959 in od 31. 7. 1961 do 20. 1. 1969. Ni pa ni razvidno, da bi bila stranka zaposlena v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990 in od 23. 12. 1990 dalje.

10. V prejšnjem postopku je bilo tudi z vpogledom v Matični register, ki je uradna evidenca, ugotovljeno, da je najmlajši sin stranke, F.F., rojen ... 11. 1974 v Berlinu. Organ je ugotovil, da se je stranka izselila iz Republike Slovenije v letu 1969 zaradi odhoda v ZR Nemčijo, kar pomeni, da je odšla iz Republike Slovenije že pred 23. 12. 1990 in da se je stranka dne 23. 12. 1990 nahajala v tujini in da stranka posledično ni zapustila Republike Slovenije zaradi enega od razlogov iz 1.č člena ZUSDDD. Stranka je zapustila Slovenijo že pred izbrisom in ne zaradi posledic izbrisa. Tako iz dokazov, izjav stranke in izpovedi prič je nesporno razvidno, da je stranka odšla v tujino že pred letom 1990 zaradi dela.

11. Iz navedenega izhaja, da stranka 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji ni imela središča svojih življenjskih interesov, kar skladno z določbami 1. odstavka 1.č člena ZUSDDD pomeni, da ni mogoče šteti, da je stranka 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji dejansko živela. Glede na to, da je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da stranka 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji ni dejansko živela, pristojni upravni organ tudi ni ugotavljal razlogov upravičene odsotnosti, določenih v 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD.

12. V pritožbi je tožnik navedel, da je organ popolnoma spregledal dejstvo, da je imela pritožnik v času od 16.12.1966 dalje do 26.2.1992 v L. prijavljeno stalno prebivališče, in sicer v obdobju od 16.12.1966 do 19.10.1979 na naslovu X. ter od 19.10.1979 do 26.2.1992 na naslovu Y. Nadalje je upravni organ tudi popolnoma prezrl izpovedi zaslišanih prič Č.Č., D.D. in E.E. Vse te zaslišane priče so izpovedale, da je sicer pritožnik odšel v Nemčijo zaradi zaposlitve, vendar pa so obenem skladno izpovedale, da je pritožnik hodil na dopust iz Nemčije v L., in sicer 1 mesec poleti, okoli novega leta oziroma ko mu je to dopuščal čas. D.D. je izrecno tudi izpovedala, da je bil na naslovu X. pritožnikov dom. Vsi zaslišani pa so pritožnika dojemali dejansko tako, da je bil njegov dom v L. in ne v Nemčiji. Vse zaslišane priče so smiselno vedele izpovedati, da se je pritožnik iz Nemčije vračal na dopust domov v L. Tudi pritožnik je vsakič, ko se je vračal iz Nemčije smatral, da prihaja domov. Iz tega je razvidno, da je bilo v Republiki Sloveniji središče pritožnikovih življenjskih interesov. V Slovenijo se je pritožnik vračal večkrat letno, najbolj bistveno pri tem pa je, da se pritožnik ni vračal v Bosno, na katero ni bila vezan. Pritožnik je vsakoletno hodil domov v L., pa četudi na dopust, kar je ključen in bistveni del izpovedb teh prič, na podlagi katerih bi upravni organ lahko ugotovil dejstvo dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji. Do tega dela izjav prič se upravni organ ne opredeli, čeprav v obrazložitvi odločbe navaja, da je bila opravljena skrbna ocena vseh dokazov skupaj in vsakega posebej. Na podlagi navedenega izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

13. Zaradi posledic izbrisa pritožnik v letu 1992 ni mogel pridobiti slovenskega potnega lista in dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje, zaradi česar je podano tudi dejansko stanje po 6.alineji 3.odst. 1.č člena ZUSDDD. Ne drži ugotovitev organa prve stopnje, da pritožnik, ko je bila zaslišan, na konkretno vprašanje, kdaj in kje je to bilo, ni konkretno odgovoril. Navedel je, da je njegov sin B.B. poizvedoval na Veleposlaništvu RS v Berlinu glede izdaje slovenskega potnega lista in dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, ter da je bil odgovor vsakič negativen. Iz navedenega je mogoče ugotoviti, da je šlo za zavrnitev vstopa v Slovenijo v smislu zgoraj citiranega določila. V dokazne namene pritožnik predlaga, da organ prve stopnje B.B. kot pričo tudi zasliši. V zvezi s tem pritožnik sicer pojasnjuje, da je v posledici prenehanja veljavnosti potnega lista nekdanje SFRJ in zaradi posledic izbrisa moral zaprositi za bosanski potni list. V Republiko Slovenijo je lahko vstopal na podlagi tega potnega lista, ker je imel dovoljenje za začasno prebivanje v Nemčiji in je bil to razlog, da ni potreboval garantnega pisma za vstop v Republiko Slovenijo. Na podlagi navedenega tako dokazuje, da je dejansko prebival v Sloveniji tudi po letu 1990, saj se je v Slovenijo vsakič vračal domov.

14. Pritožnik je želela tudi pridobiti slovensko državljanstvo, v zvezi s čimer je bila naslovljena prošnja na Ministrstvo za notranje zadeve in jo je organ obravnaval pod št. 0101-1-sl.245/92. Pritožnik v dokazne namene prilaga odgovor Ministrstva za notranje zadeve z dne 16.7.1992, ki je bil naslovljen na naslov stalnega prebivališča pritožnice X. Pritožnik je torej v prošnji navedel svoj aktualni naslov v L., ki ga je tudi štel za središče njenih življenjskih interesov. Zgolj iz razloga, ker je pritožnik iz ekonomskih interesov, v želji po boljšem zaslužku, odšel v Nemčijo, ni mogoče šteti, da je bilo središče njegovih življenjskih interesov v Nemčiji. Dejansko bivanje pritožnika v Republiki Sloveniji je razvidno tudi iz kopije potnega lista BIH, kjer je razviden prestop državne meje z Avstrijo dne 22.8.1994 ter še en nečitljiv žig iz leta 1995. Ta potni list je pritožnik priložil kot dokaz v pritožbi z dne 2.10.2014. 15. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Dejstvo, da je imela pritožnik v času od 16. 12. 1966 do 26. 2. 1992 v L. prijavljeno stalno prebivališče, ni sporno. V primeru, kakršen je pritožnikov, je bistvenega pomena, ali je oseba imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ali od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Ministrstvo se tudi ne more strinjati s pritožnikom, da nepopolni povzetki izjav prič predstavljajo absolutno bistveno kršitev postopka. Izjave prič v sami odločbi sicer res niso podrobno povzete, vendar pa je navedeno njihovo bistvo, torej to, kar je pomembno za oceno pritožnikovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in to bistvo izjav prič je tudi vključeno v dokazno oceno. Za to oceno pa je tudi po mnenju ministrstva bolj pomembno pritožnikovo delo in bivanje z družino v Zvezni republiki Nemčiji, kot pa prihajanje na dopust v Republiko Slovenijo. Kakor izhaja iz ZUSDDD, dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. In to, da je pritožnik v Nemčiji dolga leta delal in živel s svojo družino ter še sedaj mnogo časa tam živi, kaže, da je bilo in še vedno je središče pritožnikovih življenjskih interesov v Zvezni republiki Nemčiji in ne v Republiki Sloveniji, kamor prihaja na daljši dopust in kjer ima v lasti nepremičnino. Zgolj to, da pritožnik izjave prič interpretira drugače kot upravni organ, nikakor ne zadostuje za pritožbeni ugovor, da so bile te izjave prezrte. Nepopoln povzetek izjav prič pa nikakor ne more predstavljati absolutne bistvene kršitve postopka. Te kršitve so določene v drugem odstavku 237. člena ZUP, vendar v nobeno od navedenih kršitev ni mogoče vključiti nepopolnega povzemanja izjav prič. Ministrstvo se tudi ne more strinjati, da zaradi tega odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ravno nasprotno, po oceni ministrstva so dejstva, na katera opozarja pritožnik v pritožbi (npr. prihajanje v Republiko Slovenijo na dopust) veliko manj pomembna kot dejstva, ki so izpostavljena v izpodbijani odločbi (dolgoletno delo v Zvezni republiki Nemčiji, bivanje celotne družine in šolanje otrok v Zvezni republiki Nemčiji), zato ministrstvo ocenjuje, da odločba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih.

16. Nadalje drugostopenjski organ pravi, da pritožnik v pritožbi navaja, da zaradi izbrisa v letu 1992 ni mogel pridobili slovenskega potnega lista in dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje, zaradi česar je podano dejansko stanje po šesti alineji tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Nadalje ministrstvo opozarja, da je napačna trditev, da pritožnik zaradi izbrisa ni mogel pridobiti slovenskega potnega lista. Izdaja potnega lista namreč nima nobene zveze z izbrisom, ampak je slovenski potni list namenjen državljanom Republike Slovenije, kar pa pritožnik nikoli ni bil, zato slovenskega potnega lista tudi v primeru, če ne bi bil izbrisan, ne bi mogel pridobiti. Kar pa zadeva dovoljenj za stalno ali začasno prebivanje, pa si jih je pritožnik po takrat veljavni zakonodaji, seveda ob izpolnjevanju določenih pogojev, imel možnost urediti. Ministrstvo se tudi ne more strinjati z mnenjem pritožnika, da gre v tem primeru za situacijo iz šeste alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki kot upravičeno odsotnost določa tudi primer, ko je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, razen v primerih, ki so v nadaljevanju te alineje navedeni. Ta alineja namreč ureja primere, ko je bil osebi ob poskusu vstopa v Republiko Slovenijo, ta vstop dejansko bil zavrnjen in ne primerov, ko oseba iz drugih razlogov vstopiti ni niti poskušala. Tako tudi iz že pojasnjenih razlogov tega, da je pritožnikov sin poizvedoval na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Berlinu o možnosti pridobitve potnega lista in dovoljenja za prebivanje, ni mogoče šteti kot zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo. Vse pritožnikove navedbe o tem, da ji je bil zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, pa so v nasprotju z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, iz katerih izhaja, da je pritožnik lahko s svojim potnim listom Bosne in Hercegovine vstopal v Republiko Slovenijo. Neutemeljen pa je tudi pritožnikov predlog v pritožbi, da bi se kot priča zaslišal njegov sin B.B., saj je le-ta v ponovnem postopku bil zaslišan kot priča. 17. Ministrstvo še pojasnjuje, da to, da je pritožnik v prošnji za državljanstvo navedel svoj naslov v L., ki ga je tudi štel za središče svojih življenjskih interesov, ne more imeti vpliva na oceno pritožnikovega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 naprej. Ta navedba v prošnji namreč ne more spremeniti dejstva, da je pritožnik dolga leta živel in še živi v Nemčiji, tam je delal in tam je tudi živela celotna njena družina.

18. V zvezi s pritožbeno navedbo, da zgolj iz razloga, ker je pritožnik iz ekonomskih interesov v želji po boljšem zaslužku odšel v Nemčijo, ni mogoče šteti, da je bilo središče njegovih življenjskih interesov v Nemčiji, pa pristojni organ pritožniku pojasnjuje, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bilo zgolj na podlagi njegovega dela v Nemčiji ocenjeno, da je tam bilo središče njegovih življenjskih interesov. Zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. V postopku je bilo namreč na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno, da je pritožnik že pred 23. 12. 1990 delal v Nemčiji, kamor je prišel z otrokoma, tretji otrok se jima je z ženo rodil v Nemčiji. Kakor izhaja iz izjav pritožničinega sina B.B., ki je bil v postopku zaslišan kot priča, je tudi on, čeprav rojen v Republiki Sloveniji, celotno šolanje opravil v Nemčiji, kjer sedaj tudi dela iz živi. Ministrstvo poudarja, da pritožnik razen lastništva hiše in prihajanja na dopust v Republiko Slovenijo, kakšnih drugih vezi z Republiko Slovenijo na dan 23. 12. 1990 v postopku ni uspel izkazati, iz vseh predloženih in pridobljenih dokazov pa izhaja, da v Zvezni republiki Nemčiji ni bil le zaposlena, tam je živel in še živi njegova družina, njegovi otroci so se tam šolali in tam živijo in tudi sam po upokojitvi še del leta preživi v Zvezni republiki Nemčiji, kar kaže, da je bilo na dan 23. 12. 1990 in še vedno je središče njegovih življenjskih interesov v Zvezni republiki Nemčiji.

19. Nadalje pritožnik v pritožbi navaja, da je njegovo dejansko bivanje v Republiki Sloveniji razvidno tudi iz kopije potnega lista Bosne in Hercegovine, kjer je razviden prestop državne meje z Avstrija 22. 8. 1994 in še en nečitljiv žig iz leta 1995. V zvezi s temi navedbami ministrstvo pojasnjuje, da zgolj vstop v Republiko Slovenijo, kakor tudi večkratni vstopi, sami po sebi ne morejo izkazovati dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, saj dejansko življenje v Republiki Sloveniji glede na ZUSDDD pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.

20. V tožbi tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje. V tožbi pravi, da je bilo v Republiki Sloveniji središče njegovih življenjskih interesov v smislu 1.č člena ZUSDDD in 3. člena ZPPreb. Drži sicer, da je odpotoval v Nemčijo zaradi zaposlitve, vendar se je redno vračal v Slovenijo, kjer sta bila z ženo solastnika stanovanjske hiše na naslovu X. Dejstvo, da je tožeča stranka odšla v Nemčijo zaradi zaposlitve, ne more samo po sebi pomeniti, da je bila Nemčija središče njunih (z ženo, ki mu je sledila) življenjskih interesov. Tožeča stranka se je vračala v Slovenijo kadarkoli je mogla skupaj z A.A., in sicer v času dopustov poleti, okrog novega leta in vsakič, ko jima je to dopuščal čas. Navedeno so potrdile tudi vse zaslišane priče, in sicer Č.Č., D.D. in E.E., ki so vse bližnje sosede. Bivališče na naslovu X. sta z ženo smatrala za svoj dom, kar pomeni, da sta se v primerih, ko sta prišla v Slovenijo vračala domov in ne morebiti prihajala na dopust. Bivališča v Nemčiji nikdar nista smatrala za središče njunih življenjskih interesov niti kot njun dom, pač pa zgolj zaradi zaposlitve tožnika. Iz tega razloga se je tudi njun sin B.B. šolal v Nemčiji in ne v Sloveniji, čeprav je bil v Sloveniji rojen.

21. Tožena stranka je premajhno težo podelila izjavam zaslišanih prič Č.Č., D.D. in E.E., ki so dejansko izpovedale o tem, da se je tožeča stranka vračala v Republiko Slovenijo in kako pogosto. Pri tem pa so tudi navedene priče smatrale, da se je tožeča stranka, ko sta prihajala v Slovenijo, vračala domov. V tej zadevi ni nepomembno, kako so drugi ljudje videli tožnika in kako so drugi ljudje, zlasti sosednje, videli, kje je središče njunih življenjskih interesov. V izpodbijani odločbi tožena stranka ne povzema celovito njihovih izjav, zlasti ne njihovih izpovedi o tem, da se je tožnik z ženo redno vračal domov. Pač pa je tožena stranka povzela zgolj tiste dele njihovih izpovedi, na podlagi katerih utemeljuje zavrnitev njune prošnje, torej, da so vedeli za njuno zaposlitev v Nemčiji. O teh delih izjav se tožena stranka ni opredelila, čeprav so po mnenju tožeče stranke ključne za pravilno odločitev v tej zadevi. Iz tega razloga izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je storjena absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.

22. Na to, da je tožeča stranka dejansko živela v Republiki Sloveniji, kaže tudi dejstvo, da je zaprosila za pridobitev slovenskega državljanstva, pri čemer je kot svoj aktualni naslov navedla naslov v Sloveniji, to je X. in ne morebiti naslova v Nemčiji. Tudi pisanja so bila tožeči stranki vročena na ta naslov (gre za odgovor Ministrstva z dne 16.7.1992, katerega je tožeča stranka tudi prevzela). Tudi to kaže, kje je tožeča stranka smatrala, da je središče njenih življenjskih interesov, kar pri celotni zadevi ni zanemarljivo.

23. Na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj bi tožena stranka morala napraviti drugačne dejanske zaključke in ugotoviti, da je bilo središče življenjskih interesov tožeče stranke v Sloveniji, ker je tam dejansko prebivala tudi po 23. 12. 1990. Na podlagi navedenega bi tožena stranka morala prošnji tožeče stranke ugoditi.

24. Tožeča stranka predlaga, da sodišče samo ugotovi dejansko stanje v zvezi z dejanskim bivanjem tožečih strank v Sloveniji od 23.12.1990 dalje in na podlagi 65.člena ZUS-1 izpodbijani upravni akt odpravi in s sodbo samo odloči o stvari. Predlaga tudi zaslišanje tožeče stranke, A.A. in B.B. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

25. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

26. Tožba ni utemeljena.

27. Po prejemu tožbe, ki sta jo vložila C.A. in njen mož A.A. zoper upravni akt o zavrnitvi prošnje C.A. in zoper upravni akt o zavrnitvi prošnje A.A., je sodišče v skladu z določilom 1. odstavka 42. člena ZUS-1 odločilo, da se tožbi razdružita in obravnavata v samostojnih upravnih sporih in sicer tako, da se tožba C.A. zoper odločbo Upravne enote Radovljica št. 214-415/2013-65 z dne 19. 6. 2015 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-127/2015/2 (1312-14) z dne 27. 8. 2015 obravnava samostojno in v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1414/2015, tožba A.A. pa se obravnava v upravnem sporu, ki se vodi pod opr. št. I U 1645/2016. 28. Pravni standard dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je sui generis institut, ki ga je treba obravnavati izključno v povezavi z namenom ZUSDDD, ki je v popravi določenih krivic, in zato za ugotovitev dejanskega življenja v Sloveniji na podlagi ZUSDDD ni bistveno, ali je tožeča stranka imela v relevantnem obdobju subjektivno željo oziroma prepričanje, da je njen edini, pravi ali glavni dom v Sloveniji in ne morebiti v Nemčiji. Dejansko življenje po ZUSDDD, kot je pravilno na podlagi določb ZUSDDD poudaril upravni organ, pomeni, da je imel posameznik v Sloveniji »središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da so med posameznikom in Slovenijo obstajale dejanske in trajne povezave.“ Ker pri tožeči stranki ne gre za situacijo, da bi njena odsotnost v relevantnem obdobju trajala manj kot leto dni, je bistven razlog njene odsotnosti. Tretji odstavek člena 1.č ZUSDD našteva razloge, ki jih je zakonodajalec predpisal kot tiste, ki lahko opravičijo odsotnost v obdobju prvih petih let po zapustitvi Slovenije v povezavi z izbrisom. Vendar pa nobenega razloga iz tega določila ni mogoče povezati z okoliščinami, ki jih navaja tožeča stranka in tudi v pritožbi ali v tožbi se ne sklicuje na nobeno konkretno določilo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožeča stranka je leta 1969 odšla delat v Nemčijo in je tam delala ter živela z ženo in otroci tudi dokler ni šla v pokoj leta 2000. Tožnik v svojih izjavah tudi ni navajala, da se v Slovenijo ni mogel vrniti, ker bi imel interes ali željo, da bi v Sloveniji živel in tudi nikdar ni bil zavrnjen pri vstopu v Slovenijo, kamor je po njegovih navedbah potoval s potnim listom BiH oziroma ji vrnitev nikdar ni bila preprečena zaradi izbrisa. Redni prihodi v Slovenijo zaradi dopusta in posedovanje nepremičnine v Sloveniji in izjave prič, da je tožeča stranka (morebiti) imela subjektivno prepričanje, da je doma v Sloveniji, pa ni nekaj, kar bi lahko odtehtalo dejstvo, da je od leta 1969 stalno živela v Nemčiji, kjer je delala in kjer je živela njena družina in so se šolali njeni otroci, kar izpričuje, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v Nemčiji v smislu ZUSDDD, četudi je gojila poseben odnos do »doma« v Sloveniji. Zato sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Obrazložitvi izpodbijanega akta pa sodišče dodaja naslednje:

29. Namen ZUSDDD je v določenem delu odpraviti nezakonitost, ki je bila povzročena osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992 - vendar se je zakonodajalec odločil, da upravičenja, ki iz ZUSDDD izhajajo, ne pripadajo vsem, ki so bili izbrisani, ne glede na to, ali so v času izbrisa oziroma nezmožnosti vrnitve v Slovenijo v povezavi z izbrisom ter še 10 let po tem imeli namen bivati v Sloveniji, ali tega namena niso imeli. Upravno sodišče je v predhodni sodni praksi v tovrstnih zadevah, kot so: I U 1930/2012-12, I U 1841/2012-7 z dne 13. 11. 2013, I U 1555/2013-13 ter I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 za izhodišče interpretacije ZUSDDD in uporabe tega zakona na konkretnih okoliščinah primera postavilo, da sodišče upošteva 1. odstavek 46. člena Protokola št. 11 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94) in da zakonitost tovrstnih upravnih aktov presoja tudi v luči sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012.(1)

30. Tako kot iz ZUSDDD tudi iz sodbe ESČP v zadevi Kurić ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na morebitne posebne okoliščine v zvezi z izkazanim namenom bivanja v Sloveniji, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj. V zadevi Kurić in ostali je bila izdana t.i. pilotska sodba za osem pritožnikov po 61. členu Pravil ESČP. Pilotsko sodbo ESČP izda v primerih ugotovljenih sistemskih ali strukturnih problemov uresničevanja MKVČP in ko obstajajo še odprti primeri na ESČP ali je pričakovati pripad istovrstnih sporov na ESČP. To pomeni, da v pilotskih sodbah ESČP presoje ne omeji na okoliščine konkretnih pritožnikov, ampak primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja interesov (pravic) potencialno prizadetih oseb.(2)

31. ESČP je v zadevi Kurić ugotovilo, da so „izbrisani“ kot državljani bivše SFRJ zakonito bivali v Sloveniji več let in so imeli več pravic socialne in politične narave; izbris iz registra stalnega prebivalstva pa jim je povzročil izgubo zaposlitvenih priložnosti in zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost obnovitve dokumentov, težave pri ureditvi pokojninskega varstva.(3) ESČP je v tej zadevi ugotovilo (poleg kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije v zvezi z 8. členom MKVČP) tudi samostojno kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena MKVČP.(4) Kršitev pravice do zasebnosti je bila s stani ESČP ugotovljena, ker izbris kot poseg v pravico do zasebnosti ni bil predpisan z zakonom, pri čemer se je ESČP oprlo na odločitve Ustavnega sodišča RS;(5) ukrep je po mnenju ESČP sicer imel legitimen cilj v oblikovanju „telesa slovenskih državljanov“,(6) vendar pa ni bil nujen, saj bi bilo mogoče legitimen cilj zavarovati tudi s tem, da bi tisti, ki morda niso želeli dobiti državljanstva Republike Slovenije, imeli možnost v Sloveniji obdržati stalno bivališče.(7) Sodba v zadevi Kurić je pomembna tudi zato, ker je Veliki senat ESČP upošteval, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva,(8) in je z izrekom sodbe Veliki senat ESČP državi Sloveniji med drugim naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve.(9)

32. Vendar pa je Veliki senat ESČP za dva od osmih pritožnikov (Dabetić in Ristanović) razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.(10) V tej luči je treba po mnenju Upravnega sodišča pristopiti k razlagi zakonskih določil, ki jih je organ pravilno uporabil v konkretnih okoliščinah danega primera; gre za določili 3. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

33. Upravno sodišče je že v zadevah I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1555/2013-13 zavzelo stališče, da določilo prve alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po katerem, /.../ „če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva“, /.../ zajema tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti. Kajti pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma, če je oseba zapustila Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči omenjene sodbe v zadevi Kurić in ostali, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa. V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, a zgolj začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je bila izbrisana. Teh okoliščin tožeča stranka niti ni zatrjevala. Zato je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da tožnica ni v zadostni meri izkazala dejanskega prebivanja v Sloveniji, saj Slovenije ni zapustila zaradi oziroma v povezavi z izbrisom (1. alineja 4. odstavka 1.a člena ZUSDDD) ali da se ni mogla vrniti v Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov (4. alineja 4. odstavka 1a. člena ZUSDDD).

34. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Tožeča stranka sicer ni zahtevala glavne obravnave, je pa predlagala zaslišanje prič med drugim A.A, C.A. in B.B., pri čemer je bil tretji zaslišan že v upravnem postopku. Vendar pa tožeča stranka ni navedla, kako oziroma v čem bi lahko pričevanje, njegove žene, ki je tudi tožnica v upravnem sporu, ali ponovno zaslišanje sina, ali drugih predlaganih prič, lahko vplivalo na drugačno dokazno oceno. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“(11) Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.(12) Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

35. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). zato je sodišče odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka te sodne odločbe.

opomba (1) : Določilo 46. člena Protokola št. 11 h MKVČP določa, da se visoke pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

opomba (2) : Case of Kurić and others v Slovenia, 26. 6. 2012, odst. 413. opomba (3) : Ibid. odst. 356. opomba (4) : Ibid. 360-362. V primerljivem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva oseb, ki se zaradi izbrisa niso mogli vrniti v Slovenijo, pomenil „neskladje“ s pravico do varnosti in osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in s pravico do prepovedi neenakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010, odst. 24).

opomba (5) : Case of Kurić and others v Slovenia, odst. 341-349. opomba (6) : Ibid. odst. 351-353. opomba (7) : Ibid. odst. 354-359. opomba (8) : Ibid. odst. 267-268. opomba (9) : Ibid. odst. 415, 9 točka izreka sodbe.

opomba (10) : Ibid. odst. 292. opomba (11) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 1. opomba (12) :Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012.