Jedro

Izrek sodbe vsebuje dejanski opis, s katerim so konkretizirani vsi abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja. Nepravilna navedba blanketne norme pa v obravnavani zadevi ni upoštevna, saj so kljub napačni navedbi dopolnilnega predpisa, v opisu kaznivega dejanja navedeni vsi znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, tudi tisti iz dopolnilnih norm, ki zakonske znake kaznivega dejanja dopolnjujejo.

Zakonski znaki prekrška so vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, s tem, da kaznivo dejanje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 je podano, če storilec zavestno ne ravna po predpisih o plači, s čimer delavca prikrajša za pravico, ki mu pripada ali mu jo omeji, kar pomeni, da delavec plače sploh ne prejme, kar se pri prekršku ne zahteva, storilec pa mora ravnati naklepno in se zavedati posledic kršitve.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 350,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 16. 5. 2018 obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovancem povrne povzročeno premoženjsko škodo, in sicer A. C. v višini 3.969,74 EUR, A. D. v višini 2.030,27 EUR, A. E. v višini 4.117,31 EUR in A. F. v višini 878,81 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovancem v enaki višini prisodilo premoženjskopravne zahtevke in jih s presežki napotilo na pravdo, obsojencu pa na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v višini 1.466,10 EUR ter 245,00 EUR sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v višini 120,00 EUR.

2. Obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga iz razloga kršitve kazenskega zakona po prvi točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1., 3. in 4. točko 372. člena ZKP. Trdi, da predpis, na katerega se sodba sklicuje, v času storitve kaznivega dejanja ni več veljal, dejanje, ki se obsojencu očita, pa ni kaznivo dejanje, saj gre za prekršek. Nadalje trdi, da je bilo z obsodbo kršeno načelo ne bis in idem, ker je Inšpektorat RS za delo obsojencu za očitano dejanje že izrekel globo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da je že sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo, da med prekrškoma in obsojencu očitanim kaznivim dejanjem ne gre za identične dejanske okoliščine in popolno prekrivanje znakov prekrška z zakonskimi znaki kaznivega dejanja iz 196. člena KZ-1. Prav tako se strinja s stališčem sodišča druge stopnje glede vložnikovega očitka, da se je sodišče prve stopnje v sodbenem izreku nezakonito sklicevalo na blanketno določbo, čeprav je ta med potekom obsojencu očitanega kaznivega dejanja prenehala veljati. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil in navedel, da zavrača stališča vrhovnega državnega tožilca in dodal, da je v času storitve kaznivega dejanja veljavni Zakon o delovnih razmerjih v 42. členu določal prenehanje konkurenčne klavzule in ne dolžnost izplačila plače, v ostalem pa vztrajal pri vloženi zahtevi.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1, ki določa, da je kriv tisti, ki zavestno ne ravna po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Izpostavlja, da gre za blanketno normo, ki se sklicuje na drug predpis in poudarja, da se obsojencu pod točko 1 opisa dejanja v izreku sodbe očita, da je zavestno ravnal v nasprotju z 42. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS 42/02 in 103/2007; v nadaljevanju ZDR), ko od junija 2013 do decembra 2013 delavcem ni izplačal plače, ta zakon oziroma njegova določba pa je veljala v obdobju od 1. 1. 2003 do 12. 4. 2013. Trdi, da do kršitve pravne norme, ki se navaja v izreku, zato ni moglo priti, ker v obdobju, ki je pod obtožbo, ni več veljala.

7. Blanketnost norme je v določbi 196. člena KZ-1 izražena s tem, da določba sama ne našteva pravilnega ravnanja po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, temveč se glede tega sklicuje na druge predpise, in sicer 42. člen ZDR oziroma 44. člen ZDR-1, ki določata, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, med drugimi tudi v skladu z določbama 126. in 134. člena tega zakona, ki plačilo za delo in plačilni dan urejata podrobneje. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenca spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, ker kot direktor družbe A. d. o. o. iz ... zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, ko v času od 1. 7. 2010 do 18. 1. 2014 v nasprotju z 42. členom ZDR v zvezi s prvim in drugim odstavkom 126. člena ZDR ter v zvezi s prvim in drugim odstavkom 134. člena ZDR, najkasneje v 18 dneh po poteku plačilnega obdobja štirim delavcem ni izplačal plače za čas dela. Trditve obsojenčevega zagovornika, da se je sodišče pri uporabi blanketne določbe kazenskega zakona sklicevalo na zakon, ki v času storitve kaznivega dejanja ni več veljal, so zato utemeljene, s tem, da se vsebina upoštevanih določb z novim Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. RS 21/13; v nadaljevanju ZDR-1) ni spremenila. Čeprav je bila obveznost plačila pred storitvijo očitanega kaznivega dejanja urejena v 42. členu ZDR, pa je bila v času storitve kaznivega dejanja urejena v 44. členu ZDR-1. Prvi in drugi odstavek 126. člena ZDR, ki urejata plačilo za delo ter prvi in drugi odstavek 134. člena ZDR, ki določa plačilni dan, pa se z ZDR-1 niso spreminjali.

8. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 364. člena ZKP mora biti v izreku sodbe naveden opis kaznivega dejanja, ki mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje ter zakonska označba kaznivega dejanja in določbe kazenskega zakona, ki jih je sodišče uporabilo (2. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Vrhovno sodišče je v zvezi z blanketnimi normami že v več odločbah zavzelo stališče,1 da se vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje in ali je opis kaznivega dejanja jasen in razumljiv, presoja po tem, ali iz opisa kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, navedeni v blanketni in dopolnilni normi, saj blanketna kazenskopravna norma sama v celoti ne določa zakonskega stanu kaznivega dejanja. Glede posameznih znakov se blanketna norma zato sklicuje na norme drugih pravnih področij (dopolnilne norme) in se podrobnejša opredelitev znakov kaznivega dejanja in njihov pomen ugotavlja po drugih že sprejetih predpisih. Blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tako tvorita pravno celoto, ki jo sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje uporabi. Zato tudi ni treba, da so pravne norme pripisane v izrek pravnomočne sodbe, razen, če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev).2 Okoliščina, da v obravnavani zadevi v opisu dejanja ni pravilno naveden dopolnilni predpis, po presoji Vrhovnega sodišča zato ne pomeni, da je opis dejanja nesklepčen, prav tako pa dopolnilna norma ne nadomešča dela opisa dejanja kot življenjskega dogodka. Izrek sodbe vsebuje dejanski opis, s katerim so konkretizirani vsi abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja, zato trditev obsojenčevega zagovornika, da dejanje ni kaznivo, ker blanketna norma ni pravilno navedena, v obravnavani zadevi ni upoštevna, saj so kljub napačni navedbi dopolnilnega predpisa, v opisu kaznivega dejanja navedeni vsi znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, tudi tisti iz dopolnilnih norm, ki zakonske znake kaznivega dejanja dopolnjujejo. Sodišče druge stopnje je zato pravilno ocenilo, da zatrjevana kršitev ni podana, ker se vsebina členov navedenih v opisu kaznivega dejanja s spremembo zakona ni spremenila, obveznost plačila, ki jo je določal 42. člen ZDR, pa je določena enako v 44. členu ZDR-1. Zahteva obsojenčevega zagovornika zato v tem delu ni utemeljena.

9. Obsojenčev zagovornik nadalje v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in navaja, da zaradi očitka obsojencu, da delavcem plač in regresa ni izplačal najkasneje do plačilnega dne, očitano dejanje ni kaznivo dejanje, temveč prekršek zaradi zamude roka za izplačilo plače in regresa. Izpostavlja, da je neizplačilo plače najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja na podlagi 27. točke 217. člena ZDR-1 opredeljeno kot prekršek, enako na podlagi 25. točke 217. člena ZDR-1 neizplačilo regresa najkasneje do 1. julija tekočega leta. Zatrjuje, da iz opisa dejanskega stanja v izreku sodbe ne izhaja zakonski znak obsojencu očitanega kaznivega, da delavcem plač in regresa sploh ni izplačal, da so bili delavci prikrajšani za pravico, oziroma, da jim je bila ta omejena, kar je bistveno za razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem. Meni, da se v izreku sodbe glede prikrajšanja delavcev navaja samo abstraktni dejanski stan.

10. Trditve obsojenčevega zagovornika niso utemeljene. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja navedeno, da je obsojenec delavce »prikrajšal za pravice in omejil za pravice, ki jim pripadajo, pri tem pa je dejanje imelo za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač« ter da je tudi v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja pod točko 1 navedeno, da »ni izplačal plače za čas dela«, pri tem pa so navedeni še delavci in neto zneski plač, ki v posameznih mesecih delavcem niso bili izplačani. Tudi v točki 2 konkretnega opisa kaznivega dejanja je glede regresa za letni dopust navedeno, da obsojenec »delavcem ni izplačal regresa za letni dopust« in so prav tako navedeni delavci, neto zneski regresa in leta, za katera delavcem regres za letni dopust ni bil izplačan. S takšnim opisom obsojenčevega ravnanja je konkretno opisano, da obsojenec delavcem plače in regresa za posamezna leta ni izplačal, kar so znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 in ne drži, da gre le za očitek, da delavcem plače in regres niso bili izplačani v predpisanem roku, kot to napačno zatrjuje zagovornik. Vrhovno sodišče pa je v svojih odločbah sicer že zavzelo stališče, da abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja predstavljata celoto, kadar izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan in zato ni potrebno, da se določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu.3 V opisu kaznivega dejanja je sicer navedeno, da plače delavcem niso bile izplačane najkasneje v 18 dneh po poteku plačilnega obdobja in regres za letni dopust najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, vendar gre za navedbe, ki so nepotrebne, na očitek kaznivega dejanja pa ne vplivajo. Izrek sodbe sodišča prve stopnje zato v opisu kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

11. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja še kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP in navaja, da je obsojenec za ista dejanja, ki se mu očitajo v sodbi, s strani Inšpektorata RS za delo že prejel odločbo o prekršku, ki se nanaša na neizplačilo regresa za letni dopust za leti 2012 in 2013 z dne 24. 5. 2013 (pravilno plačilni nalog z dne 24. 5. 2013 zaradi neizplačila regresa za leti 2011 in 2012 ter plačilni nalog z dne 18. 12. 2013 zaradi neizplačila regresa za leto 2013) ter odločbo o prekršku zaradi neizplačila plač za obdobje od aprila 2013 do oktobra 2013 z dne 18. 12. 2012 (pravilno plačilni nalog z dne 18. 12. 2013), zato je kršeno načelo ne bis in idem.

12. V zvezi z uveljavljano kršitvijo je že sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ne gre za identične dejanske okoliščine in za popolno prekrivanje znakov prekrška po 25. in 27. točki prvega odstavka 217. člena ZDR z zakonskimi znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, saj se prekrški navezujejo na izplačilne roke oziroma dneve, ko mora biti izplačana plača ter na izplačilni kraj in izplačilni način, medtem ko je pri kaznivem dejanju odločilno prikrajšanje delavčeve pravice do plače in regresa, torej ko teh plačil delavec sploh ne prejme. Takšnim razlogom sodišča prve stopnje pa je po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je dodalo, da je bilo obsojencu v kazenskem postopku očitano več, in sicer prikrajšanje pravice delavcev do plače in regresa.

13. Vrhovno sodišče je v več odločbah že zavzelo stališče glede razlike med zakonsko opredelitvijo prekrškov in zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja ter izpostavilo, da določba 196. člena KZ-1 kot blanketna norma za storitev kaznivega dejanja že v osnovi predpostavlja kršitev predpisov s področja delovnih razmerij. To pomeni, da so zakonski znaki prekrška vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, s tem, da kaznivo dejanje vsebuje tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekršku. Medtem ko prekršek predstavlja golo kršitev predpisa, gre pri kaznivem dejanju za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki se navzen kaže s prikrajšanjem delavcev.4 Storilec tako stori prekršek takoj, ko zamudi s plačilom plače delavcu, zanj pa je odgovoren že, če je to storil iz malomarnosti. Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 pa je podano, če storilec zavestno ne ravna po predpisih o plači, s čimer delavca prikrajša za pravico, ki mu pripada ali mu jo omeji, kar pomeni, da delavec plače sploh ne prejme, kar se pri prekršku ne zahteva, storilec pa mora ravnati naklepno in se zavedati posledic kršitve. V okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo.5 Kot izhaja iz Ustavne odločbe U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012, mora zato sodišče v vsakem posameznem postopku opraviti ustrezno presojo, ali gre za isto stvar. Zato mora ugotoviti, ali prekršek in kazenski postopek, ki sicer obravnavata isti historični dogodek, izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev. Obsojencu je bila v navedenih prekrškovnih postopkih izrečena globa zaradi zamude pri plačilu plač delavcem, v obravnavani kazenski zadevi pa je bil spoznan za krivega, ker delavcem najmanj treh plač in regresa za letni dopust v zneskih navedenih v izreku ni izplačal. S tem je prikrajšanje delavcev v opisu kaznivega dejanja konkretizirano. Takšna konkretizacija kaznivega dejanja pa upravičuje obravnavo tega istega historičnega dogodka najprej v prekrškovnem postopku in nato ob izpolnitvi teh dodatnih zakonskih znakov še v kazenskem postopku, saj glede na vse navedeno tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni šlo za obravnavanje istega historičnega dogodka, ki bi imel podlago v identičnih ali v bistvenem enakih dejstvih. Obsojenec kot direktor delodajalke namreč kljub izdanim plačilnim nalogom zaradi zamude pri plačilu, več delavcem plač in regresa za letni dopust ni izplačal. Zato ni bil dvakrat kaznovan zaradi istega ravnanja, saj ne gre za enake dejanske okoliščine ter popolno prekrivanje znakov prekrškov po 25. in 27. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 s kaznivim dejanjem po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Zahteva obsojenčevega zagovornika je zato tudi v tem delu neutemeljena.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 350,00 EUR po tarifnih številkah 7111 in 71113 v zvezi z 7152 ter 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

1 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994, I Ips 18979/2012 z dne 1. 12. 2016, I Ips 95/2010 z dne 2. 12. 2010, I Ips 94/2010 z dne 16. 12. 2010 in I Ips 18979/2012 z dne 1. 12. 2016. 2 Iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994 izhaja, da sodišče glede uporabe prava ni vezano na obtožbo, višje sodišče pa lahko ob istem opisu dejanja pravno oceno iz sodbe sodišča prve stopnje tudi spremeni. Zato ni nujno, da bi se pravne norme morale pripisovati v izrek pravnomočne sodbe, kar velja tako za samo blanketno kazenskopravno normo, kakor tudi za dopolnilno normo ter da ne drži trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena označba dopolnilne norme. 3 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 194/2004 z dne 23. 9. 2004. 4 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 16436/2012 z dne 7. 5. 2015 in I Ips 4756/2014 z dne 6. 9. 2018 ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012. 5 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3691/2013 z dne 4. 3. 2021.