Jedro

Z opozarjanjem na različna pristopa izvedenk k izdelavi izvedenskih mnenj zagovornik ne uveljavlja procesne kršitve nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih, temveč izraža dvom v ugotovljeno odločilno dejstvo (dejansko stanje).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo J.D. za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ in mu po istih zakonitih določilih izreklo kazen petnajst let zapora. Višje sodišče je delno ugodilo pritožbi obtoženčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je iz opisa dejanja izpustilo besedilo "iz nizkotnih nagibov", dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje umora po 1. odstavku 127. člena KZ in mu izreklo kazen štirinajst let zapora, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi obe izpodbijani sodbi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišču namreč očita zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker to ni ugotavljalo načina, kako sta nastali dve izvedenski mnenji o prištevnosti obdolženca, ki pa imata obe enak zaključek, da obdolženčeva zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje ni bila bistveno zmanjšana. Nepopolnost tudi zato, ker sodišče na obravnavi ni zaslišalo izvedenke, katere zaslišanje je obramba predlagala.

Prvega razloga sodišče ne bo moglo upoštevati, ker ne gre za zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, drug očitek pa je neutemeljen, saj ima sodišče pravico zavrniti dokazni predlog, kar je tudi v obravnavanem primeru utemeljeno storilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče bistveno kršilo določbo kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, ker sta prišli izvedenki psihiatrične stroke M.R. in A.V. do sicer enakih zaključkov, da je bila zmožnost obsojenca razumeti pomen svojega dejanja in njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zmanjšana, vendar ne bistveno, po povsem različni poti, oziroma z različnimi pristopi k izdelavi izvedenskega mnenja.

Kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana med drugim tedaj, če so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj nasprotni. Odločilno dejstvo subjektivne narave v konkretni kazenski zadevi, kjer je sodišče k presoji pritegnilo izvedenki psihiatrične stroke, je ugotavljanje obdolženčeve kazenske odgovornosti oziroma njegove prištevnosti. Mnenji obeh izvedenk je ocenilo kot strokovni in prepričljivi in na tej podlagi zaključilo (na kar opozarja že zagovornik v zahtevi), da je bila zmožnost obsojenca razumeti pomen svojega dejanja in njegova zmožnost obvladovanja zmanjšana, vendar ne bistveno. O tem odločilnem dejstvu, torej v sodbi, ni nikakršnih nasprotij. S tem, ko zagovornik opozarja na različne pristope obeh izvedenk k izdelavi izvedenskih mnenj, pa izraža dvom v ugotovljeno dejansko stanje oziroma v ugotovljeno odločilno dejstvo, s čimer pa uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1. odstavek 373. člena ZKP), torej razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje pa tudi ni kršilo določb členov 257 in 258 ZKP s tem, ko ni neposredno zaslišalo izvedenke V. oziroma ni pritegnilo tretjega izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče je namreč ugotovilo, da sta mnenji obeh izvedenk izdelani v skladu s pravili stroke, da sta prišli glede pomembnih dejstev do enakih zaključkov ne glede na to, da sta mnenji gradili na različnih tezah, in sicer sta obe ugotovili, da obsojenec ne boluje za kakšno duševno boleznijo, ugotovili sta obstoj zasvojenosti z alkoholom v obliki predstopnje zasvojenosti, glede njegove alkoholiziranosti v času storitve kaznivega dejanja pa je sodišče sklepalo ne samo na podlagi mnenja obeh izvedenk, temveč tudi glede na izpovedbe pred sodiščem zaslišanih prič, ki so obsojenca v kritičnem času videle. Glede na to, da mnenji torej nista nejasni, nepopolni in v njih tudi ni nasprotij, sodišče s tem, ko potem ko je mnenje izvedenke V. v soglasju s strankami prebralo (torej dokaz izvedlo), izvedenke ni še neposredno zaslišalo ali postavilo novega izvedenca, kot rečeno, ni storilo v zahtevi uveljavljane kršitve določb ZKP.

Ker torej niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na v postopku ugotovljene premoženjske razmere obsojenca ter glede na dejstvo, da mu je izrečena dolgoletna prostostna kazen pa je v skladu z 98.a členom v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP obsojenca oprostilo plačila povprečnine, torej stroškov, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.