Jedro

Iz pooblastila sicer izhaja, da ne velja za sodna vročanja, vendar je takšna omejitev po mnenju pritožbenega sodišča brez pravnega učinka, saj je v nasprotju z namenom pooblastila; slednje je v tem, da pooblaščenec opravlja pravdna dejanja za stranko (1. odst. 86. čl. ZPP). Če se mu sodna pisanja ne bi vročala, pravdnih dejanj ne bi mogel opravljati.

Izrek

1.) Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

2.)

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

K 1.) tč. izreka: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje. V obrazložitvi je navedlo, da ni podan upravičen razlog, zaradi katerega bi bila utemeljena vrnitev v prejšnje stanje, saj je bilo vabilo za prvi narok za glavno obravnavo pravilno vročeno pooblaščencu tožeče stranke - odvetniku - na naslovu, kjer ima odvetniško pisarno. Omejitev v pooblastilu, da ne ne velja za vročitve pa je v nasprotju z bistvom podelitve pooblastila.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri zatrjuje, da se je sodnik pri svoji odločitvi neupravičeno opiral na dejstvo, da je omejitev pooblastila odvetniku neveljavno, saj 1. odst. 94. čl. ZPP določa, da obseg pooblastila določi stranka. In ker je v obravnavanem pooblastilu izrecno navedeno, da pooblastilo ne velja za vročanje sodnih pisanj, mora sodišče vročiti sodna pisanja direktno stranki, saj je ta alfa in omega v postopku. Neutemeljeno je tudi stališče sodnika, da je vročanje odvetniku pravilno izvršeno, ko je izročeno osebi, ki je zaposlena v njegovi odvetniški pisarni. Obravnavani odvetnik nima zaposlene nobene osebe, zato se vročitev ni mogla opraviti njej.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Vrnitev v prejšnje stanje je mogoče dovoliti le v primeru, če stranka zatrjuje obstoj upravičenega razloga za zamudo naroka ali roka za kakšno pravno dejanje (in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje) - 1. odst. 116. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obravnavanem primeru pa tožeča stranka ne trdi, da je zamudila narok iz takšnega razloga, ampak zatrjuje, da ji vabilo na prvi narok za glavno obravnavo ni bilo pravilno vročeno (ker da je bilo vročeno v nasprotju z njenim pooblastilom, v katerem je navedeno, da ne velja za vročitve sodnih pisanj). Ker se torej v obravnavanem primeru ne zatrjuje zamuda naroka (ampak nepravilnost vročitve vabila na prvi narok za glavno obravnavo), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki predlogu tožeče stranke ni sledilo (pravno dosledno bi ga moralo zavreči kot nedovoljenega).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K 2.) tč. izreka : Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K., v 1. in 3. tč. izreka v celoti razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 561.680,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2001 dalje in izvršilne stroške v znesku 33.700,00 SIT s p.p. Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 159.952,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2006 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Trdi, da ni prejela vabila za narok, zaradi česar se ga ni mogla udeležiti. Pri vročanju vabila je prišlo do bistvene kršitve pravdnega postopka, ker je sodišče vročilo vabilo neupravičeni osebi, saj pooblaščenec tožeče stranke ni imel pooblastila za sprejemanje sodnih pisanj v tej zadevi. Vabilo bi moralo biti pravilno vročeno tožeči stranki, ne pa njenemu pooblaščencu. Sodnik ni zaslišal upnika, kar je tožeča stranka predlagala v pritožbi z dne 2.8.2004. Očitno ima dvojna merila, saj je zaslišal dolžnika, pa čeprav je tožeča stranka predlagala enako (brez navedbe imena in priimka ter naslova dolžnika). V kolikor bi zaslišal tudi direktorja upnika, takšne sodbe ne bi izdal, saj bi se prepričal, da je izpoved S. popolna laž. Napačen je zaključek, da S. ni bil v sporni zadevi agent tožeče stranke, saj je le-ta izrecno navedel to v svojem pričanju. Omenjeni je tožeči stranki izstavil dispozicijo - pisno naročilo za dva kupca, in sicer za toženca in za T. Da je bilo naročeno, naj se blago fakturira direktno Z.S1., lahko potrdi tudi priča - zaposlena referentka tožeče stranke P.Z., ki je izpisala dobavnico št. 1110/01 na ime V., M.S. pa je blago z dobavnico nesel k tožencu, drugi izvod dobavnice pa je prinesel podpisan nazaj. Dobavnico je podpisala oseba, zaposlena pri Z.S1.(g. B.), original pa je bil puščen v poslovnem prostoru V. Fakture, ki jo je tožeča stranka izstavila tožencu, ta ni nikoli zavrnil. Pri obravnavani dispoziciji tožeči stranki M.S. ni nastopal v vlogi kupca, pač pa v vlogi zastopnika, kot kupec je nastopal le v primeru T. Ne drži, da je glede spornih jaken šlo za kompenzacijo, saj tožena stranka ni pokazala dokumentov, da je res obstajal dolg med S. in S1. Priča S. je lagala, da ob priliki predaje jaken tožencu ni izročila nobene dobavnice. Predvsem bi morala biti zaslišana tožeča stranka in šele nato bi lahko bila izdana sodba.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi pri vročanju vabila na narok za glavno obravnavo tožeči stranki prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker da je bilo vabilo vročeno neupravičeni osebi; to je bilo vročeno odvetniku, ki ga je tožeča stranka pooblastila za zastopanje, 137. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa določa, da kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu. Iz pooblastila sicer izhaja, da ne velja za sodna vročanja, vendar je takšna omejitev po mnenju pritožbenega sodišča brez pravnega učinka, saj je v nasprotju z namenom pooblastila; slednje je v tem, da pooblaščenec opravlja pravdna dejanja za stranko (1. odst. 86. čl. ZPP). Če se mu sodna pisanja ne bi vročala, pravdnih dejanj ne bi mogel opravljati.

Tožeča stranka v obravnavani zadevi je pravna oseba. Svoja dejanja opravlja po določenih osebah. Ker gre za takšen subjekt, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je dokazni predlog za "zaslišanje upnika" neustrezen in nepopoln, ker ni konkretno navedeno, katera oseba s strani upnika naj se zasliši. Drugačna je situacija, ko je stranka postopka fizična oseba, ki je navedena z imenom in priimkom, je torej identificirana. V takšnem primeru je mogoče dokazni predlog oblikovati tudi kot "zaslišanje upnika oz. dolžnika". Ne gre torej za uporabo dvojnih meril, kot to očita pritožnica sodišču prve stopnje, ki je zavrnilo njen neustrezno oblikovan dokazni predlog.

Predvsem na podlagi izpovedbe priče M.S., katerega zaslišanje je predlagala tožeča stranka sama, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je S. tožencu dejansko izročil sporne jakne, ki jih je predhodno odkupil od tožeče stranke, in sicer v poravnavo dolga, ki ga je sam imel do toženca. Ne drži pritožbena trditev, češ da naj bi S. potrdil, da je bil v sporni zadevi agent tožeče stranke; zaslišan je izpovedal, da je občasno deloval kot agent tožeče stranke, vendar pa ne v obravnavanem primeru (tudi tožeča stranka priznava, da ni vselej nastopal kot njen agent, saj se sklicuje na primer T., kjer je nastopal kot kupec blaga). S. je zanikal izročitev dobavnice tožencu, tudi sam sporne dobavnice št. 1110/01 ni podpisal. Nove so pritožbene trditve, da naj bi to dobavnico podpisala oseba, zaposlena pri tožencu (g. B.), ter da lahko priča P.Z., referentka tožeče stranke, potrdi, da je bilo rečeno naj se sporno blago fakturira tožencu. Ker za nove trditve tožeča stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji (1. odst. 337. čl. ZPP), jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).