Jedro

Procesno dejanje - izvedba personalnih dokazov - ne izgubi procesnega pomena, če je odločba sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kaj takšnega namreč iz določil ZPP ne izhaja.

Čeprav se je popravilo dejansko nanašalo na večstanovanjsko stavbo, je bil dogovor sklenjen med pravdnima strankama. Tak dogovor je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno kvalificiralo kot dogovor, ki ga je tožena stranka sklenila v "svojem imenu in na tuj račun", kar se v praksi in teoriji slovenskega obligacijskega prava označuje tudi pod pojmom posredno zastopanje. V takem pravnem položaju pa sta v obligacijski zavezi neposredno zastopnik (v konkretnem primeru tožena stranka) in tretja oseba (v konkretnem primeru tožeča stranka). V tem smislu se posredno zastopanje razlikuje od neposrednega, ki je največkrat pravno okvalificiran z besedno zvezo delovanje "v tujem imenu in za tuj račun." Določbe SZ-1, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, niti SPZ ali OZ ne izključujejo posrednega zastopanja v zadevah, ko se dela opravljajo na stavbi, ki je večstanovanjska. Zato je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek proti toženi stranki kot upravniku zavrniti, neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 356,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, oddelka za verodostojno listino, opr. št. VL 152321/2012 z dne 15. 10. 2012 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka tudi glede zneska glavnice 12.061,12 EUR in v delu glede zakonskih zamudnih obresti od 11. 8. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 4.922,37 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene stranke vtoževala plačilo iz naslova popravila strehe na objektu M. 13 in 15 v L. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve, da je tožeča stranka toženi stranki zaračunana dela opravila na podlagi ustno sklenjene pogodbe med strankama.

6. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ponovno zaslišati priče in stranke v ponovljenem postopku, ki je tekel zaradi razveljavitve prvotne sodbe s sklepom Višjega sodišča v Kopru Cpg 96/2015 z dne 8. 10. 2015, je neutemeljen. Procesno dejanje - izvedba personalnih dokazov - ne izgubi procesnega pomena, če je odločba sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kaj takšnega namreč iz določil ZPP ne izhaja. Ker VSK sodišču prve stopnje v okviru napotkov za nadaljnje delo (prim. prvi odstavek 362. člena ZPP) ni naložilo, da mora personalne dokaze ponovno izvesti, je pritožbeni očitek tudi iz tega razloga neutemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je prav na podlagi zaslišanih oseb ugotovilo, kakšen dogovor sta sklenili pravdni stranki o popravilu strehe. Svojo odločitev je izčrpno utemeljilo v 6. in naslednjih točkah obrazložitve svoje sodbe. S tem je nenazadnje tudi sledilo napotkom VSK iz prej navedenega sklepa. Zato so neutemeljeni pritožbeni razlogi, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom iz razveljavitvenega sklepa in da ni ugotavljalo dogovora med pravdnima strankama. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaznih predlogov tožene stranke, s čimer smiselno uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), tožena stranka pa ni obrazložila, kateri njeni dokazni predlogi so ostali prezrti, je pritožbeni očitek že iz tega razloga neutemeljen.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo "izjave" tožeče stranke, ki jih je dala po nastopu prekluzije. Nepravilna uporaba določb o prekluzijah (286. in nasl. členi ZPP) predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana takrat, ko neuporaba ali nepravilna uporaba določb ZPP vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni navedla, katere "izjave" je sodišče prve stopnje upoštevalo, pa jih ne bi smelo, pa tudi ne, kako je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

9. Tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenskega mnenja, izdelanega v tem postopku, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje upoštevalo, saj se je nanj izrecno sklicevalo (prim. npr. 10. in nasl. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bila dela potrebna. Enako izhaja tudi iz izvedenskega mnenja (r. št. 55), iz katerega pritožbeno sodišče ne najde podlage za utemeljenost pritožbenega očitka, da dela ne bi bila potrebna.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil sklenjen ustni dogovor glede popravila strehe med g. B. kot direktorjem tožeče stranke in g. V. kot predstavnikom tožene stranke. Čeprav se je popravilo dejansko nanašalo na večstanovanjsko stavbo, je bil, kot rečeno, dogovor sklenjen med pravdnima strankama. Tak dogovor je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno kvalificiralo kot dogovor, ki ga je tožena stranka sklenila v "svojem imenu in na tuj račun", kar se v praksi in teoriji slovenskega obligacijskega prava označuje tudi pod pojmom posredno zastopanje. V takem pravnem položaju pa sta v obligacijski zavezi neposredno zastopnik (v konkretnem primeru tožena stranka) in tretja oseba (v konkretnem primeru tožeča stranka). V tem smislu se posredno zastopanje razlikuje od neposrednega, ki je največkrat pravno okvalificiran z besedno zvezo delovanje "v tujem imenu in za tuj račun." Določbe SZ-1, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, niti SPZ ali OZ ne izključujejo posrednega zastopanja v zadevah, ko se dela opravljajo na stavbi, ki je večstanovanjska. Zato je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek proti toženi stranki kot upravniku zavrniti, neutemeljen.

11. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 356,99 EUR. Njihova odmera je razvidna iz stroškovnika v spisu (l. št. 286). To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).