Jedro

Izjave, ki jih občani dajo policistom ob zbiranju obvestil na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, res niso dokazi, na katere bi bilo mogoče opreti sodbo, lahko pa sodišče nanje opre zaključke o tem, ali je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanj, ki so predmet obtožbe.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijanim sklepom na podlagi 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 26. 9. 2012, s katerim je bil obdolženi B. B. obtožen storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Odločilo je, da je oškodovanec kot tožilec skladno z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati potrebne izdatke obdolženca.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ter pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Zagovornik obdolženega je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

3. Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 437. člena ZKP določa, da sodišče z obrazloženim sklepom zavrže obtožni predlog ali zasebno tožbo, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu tega zakona. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru obtožni predlog zavrglo iz razloga, ker je presodilo, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanj, ki so predmet obtožbe (4. točka prvega odstavka 277. člena ZKP).

5. Pooblaščenka oškodovanca kot tožilca v pritožbi glede sprejete odločitve opozarja, da o dogodku z dne 28. 1. 2012 ni bilo izvedenega nobenega dokaza v okviru sodnega postopka in da je sodišče prve stopnje dokazno oceno napravilo zgolj na podlagi izjav, zbranih v obliki uradnih zaznamkov. Ob tem trdi, da bi takšno presojo sodišče prve stopnje lahko opravilo le na podlagi pravilno izvedenih dokazov z zaslišanjem s predhodno ustrezno podanimi pravnimi pouki. Navedeno razlogovanje pritožnice je zmotno, saj uradni zaznamki ob materialno pravnem preizkusu obtoženega akta (437. člen ZKP) lahko predstavljajo gradivo, na podlagi katerega je mogoče sklepati o obstoju utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Izjave, ki jih občani dajo policistom ob zbiranju obvestil na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, tako sicer res ne morejo predstavljati dokazov, na katere bi bilo mogoče opreti sodbo, vendar pa lahko sodišče nanje opre svoje zaključke o tem, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanj, ki so predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko je svojo presojo o podanem utemeljenem sumu storitve očitanih kaznivih dejanj oprlo na zbrane uradne zaznamke, oziroma je na podlagi le-teh ugotovilo, da utemeljen sum ni podan, ni zagrešilo uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

6. Pooblaščenka oškodovanca kot tožilca v pritožbi podrejeno navaja tudi, da že sama presoja izjav, zbranih v uradnih zaznamkih, prav gotovo govori v prid obstoja utemeljenega suma glede obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Pritožnica razen pavšalne navedbe o tem, da utemeljen sum obstaja, svojega stališča ne obrazloži in ne navede nobenih razlogov, iz katerih se s presojo sodišča prve stopnje ne strinja, zato te pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti.

7. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in da je izpodbijani sklep zakonit, zato je pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca k zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je sodno takso določilo skladno s taksno številko 7409 Zakona o sodnih taksah.