Jedro

Etažni lastniki so tisti, ki skrbijo za delitev stroškov v večstanovanjski stavbi, saj to v njihovem imenu oziroma za njih stori upravnik, ne pa dobavitelj. Iz navedenega pa tudi sledi, da so z načinom delitve stroškov etažni lastniki seznanjeni, saj ta delitev izhaja iz mesečnega obračuna stroškov, ki ga pripravi upravnik stavbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni . v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 153258/2013 z dne 30. 9. 2013 v 1. točki izreka razveljavi za znesek 888,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 23,11 EUR od 16.6.2012 dalje, od zneska 246,17 EUR od 16.7.2012 dalje, od zneska 367,11 EUR od 16.8.2012 dalje ter od zneska 233,68 EUR od 16.9.2012 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne; . v II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 331,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 51,27 EUR pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 153258/2013 z dne 30.9.2013 v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 415,00 EUR, v roku 15 dni, po preteku pritožbenega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do izpolnitve obveznosti.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva. Tožeča stranka je v spornem času stavbam na naslovih D. 177, 184, 198, 198a, 194 in 196 dobavljala pitno vodo na skupnem odjemnem mestu oziroma preko istega obračunskega vodomera. Stavbe na navedenih naslovih so v upravljanju družbe P., d.o.o., zato je tožena stranka skupne mesečne račune za dobavljeno vodo pošiljala upravniku predmetnih zgradb, ki jih je razdeljeval v skladu z dogovorjenim ključem med uporabniki javne službe oskrbe s pitno vodo. Ugotovilo je še, da je tožena stranka uporabnik javne službe oskrbe s pitno vodo na naslovih D. 184, 198, 198a, 194 in 196. 5. Po presoji sodišča prve stopnje je pravna podlaga za odločitev v tej zadevi v določbi 70. člena Obligacijskega zakonika. Zato je sklenilo, da je upravnik stavbe, kot zastopnik etažnih lastnikov oziroma uporabnikov na navedenih naslovih, z zavezujočim učinkom obvestila, seznanil dobavitelja z neplačniki in o višino njihovih dolgov (drugi odstavek 71. člena SZ-1). Sklenilo je tudi, da notranja razdelitev skupnega stroška ni obveznost dobavitelja vode ter da bi morala tožena stranka, v kolikor meni, da delitev stroškov ni v skladu z dogovorom, le-to uveljavljati pri upravniku, ki delitve opravlja in ji vsak mesec pošilja razdelilnike stroškov. Navedlo je, da tožeča stranka ni dolžna pojasnjevati ključa delitve skupnega stroška, ker je to interna zadeva etažnih lastnikov, s katero tožeča stranka kot dobavitelj ne more biti (in tudi ni dolžna biti) seznanjena.

6. Sodišče prve stopnje je nadalje obravnavalo ugovor tožene stranke, da na naslovu D. 177 nima v lasti niti v uporabi nobenega posameznega dela stavbe ter da tudi ni investitor te stavbe. Presodilo je, da je ta ugovor nerelevanten za odločitev v tem sporu. Menilo je, da je edini relevanten dogovor, sklenjen med etažnimi lastniki vseh stavb s skupnim obračunskim vodomerom glede medsebojne delitve skupnega stroška pitne vode z upravnikom ter da tožena stranka ne zatrjuje, da bi bilo tam dogovorjeno, da ne nosi dela stroškov za stavbo na naslovu D. 177. Glede na upravnikovo obvestilo meni, da je zahtevek tudi v tem delu utemeljen, če pa tožeča stranka ni ne lastnik ne uporabnik vode na tem naslovu, bi to morala urediti z upravnikom.

7. V konkretnem primeru tožeča stranka kot dobavitelj vode iz javnega vodovoda na območju MOL terja del plačila iz naslova porabljene vode oziroma odvajanja odpadne vode ter drugih dajatev za objekte na naslovih D. 177, 184, 198, 198a, 194 in 196. Zaračunani strošek predstavlja skupni strošek obratovanja večstanovanjske hiše za vodo, ki jo je tožeča stranka dobavila na skupno odjemno mesto, od koder dobavljena voda preide v interno omrežje, ki je v (so)lasti etažnih lastnikov. Stroški, zaračunani s posameznimi računi se torej nanašajo na določeno odjemno mesto in je iz njih razvidno mesečno obračunsko obdobje, cena ter povprečna dnevna poraba in mesečna poraba na odjemnem mestu.

8. Tožena stranka v pritožbi navaja, da zaradi nepojasnjenega ključa delitve ne more preveriti, ali je dolžna plačati vtoževane zneske. Trdi, da tožeča stranka ni ustrezno substancirala tožbenih navedb, saj iz njih ne izhaja, na katere posamezne dele večstanovanjske stavbe naj bi se določen račun nanašal in kolikšen del posameznega računa, izdanega za določeno skupno odjemno mesto, odpade na posameznega lastnik oziroma uporabnika. Stoji na stališču, da se tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu ne more izogniti tako, da se sklicuje na podatke tretje osebe, upravnika, ki ni stranka tega postopka.

9. Upravnik večstanovanjske stavbe je pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov (drugi odstavek 48. člena SZ-1). Med zakonsko določena pooblastila upravnika spada tudi naloga poskrbeti za porazdelitev in izterjavo obveznosti (3. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ) oziroma obveznost sestaviti obračun stroškov upravljanja večstanovanjske stavbe in stroške razdeliti med etažne lastnike (3. točka prvega odstavka 50. člena SZ-1). Ta njegova naloga je konkretizirana v 66. členu SZ-1, po katerem mora upravnik vsakemu etažnemu lastniku mesečno izstaviti obračun stroškov, v katerem mora ločeno prikazati vsak strošek obratovanja in vzdrževanja ter upravniških storitev za celotno večstanovanjsko stavbo in delež posameznega etažnega lastnika.

10. Po presoji pritožbenega sodišča je pritožbena navedba tožene stranke, da bi morala tožeča stranka pojasniti ključ delitve stroškov med etažne lastnike, neutemeljena, saj upravnik večstanovanjske stavbe v razmerju do etažnih lastnikov ni zgolj tretja oseba. Ob upoštevanju zakonsko določenega položaja in nalog je upravnik oseba, ki ji zakon nalaga skrb opraviti obračun stroškov, torej naloga, da stroške obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske hiše, ob upoštevanju vnaprej določenega ključa delitve, deli med etažne lastnike. Glede na to, da je upravnik v pogodbenem razmerju z etažnimi lastniki (pogodba o opravljanju upravniških storitev po 53. členu SZ-1), to torej pomeni, da so etažni lastniki tisti, ki skrbijo za delitev stroškov v večstanovanjski stavbi, saj to v njihovem imenu oziroma za njih stori upravnik, ne pa dobavitelj. Iz navedenega pa tudi sledi, da so z načinom delitve stroškov etažni lastniki seznanjeni, saj ta delitev izhaja iz mesečnega obračuna stroškov, ki ga pripravi upravnik stavbe. Tako se izkaže, da je tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu zadostila. Tožena stranka, ki razpolaga z vsemi podatki glede dobave vode za skupno odjemno mesto (navedeni v računih), kot tudi s podatki, potrebnimi za pravilno delitev stroškov glede na predpisani ključ delitve (navedeni v mesečnih obračunih stroškov po 66. členu SZ-1), pa pravilnosti delitve stroškov niti ni ugovarjala.

11. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke, da so bili računi izstavljeni zgolj upravniku, ne pa tudi njej. Kot izhaja iz že navedenega, zaradi dobave vode na skupnem odjemnem mestu, tožeča stranka računov res ne izstavi posameznim etažnim lastnikom v večstanovanjski stavbi na določenem naslovu oziroma v njih ni naveden delež, ki bremeni posameznega etažnega lastnika. Glede na to, da gre za dobavo vode na skupno odjemno mesto večstanovanjske hiše, mesečne obračune stroškov po posameznih etažnih lastnikih le-tem izstavi upravnik in sicer ločeno po posameznih stroških obratovanja in vzdrževanja za celotno večstanovanjsko stavbo (66. člen v zvezi z 59. členom SZ-1). Delež, ki bremeni posameznega etažnega lastnika, je zato razviden po vpogledu v seznam faktur s podatki iz saldakonta kupcev, to je listine, ki jo v zvezi z delitvijo stroškov zaradi neporavnanih obveznosti posameznih etažnih lastnikov, upravnik pripravi za dobavitelja. Glede na to, da dobavitelj oskrbuje z vodo posamezen objekt na skupnem odjemnem mestu ter glede na to, da delitev stroškov med posamezne etažne lastnike ni njegova obveznost, je navedeno ustrezno pojasnilo v zvezi z očitkom, da tožena stranka kot etažna lastnica v računu ni posebej navedena, niti ni v računu naveden delež njene obveznosti.

12. Tožena stranka se zoper tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi ne more uspešno braniti z navedbo, da bi morala tožeča stranka tožbo vložiti zoper etažne lastnike kot skupnost stanovalcev, ne pa zoper njo kot posameznega etažnega lastnika. Trditev, da bi etažni lastniki za upravljanje z večstanovanjsko stavbo ustanovili skupnost lastnikov kot pravno osebo (prvi odstavek 72. člena SZ-1) namreč tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Zato ni podlage za sklep, da bi imela skupnost etažnih lastnikov pravno sposobnost, ki bi ji omogočala samostojno nastopanje v pravnem prometu. V vsa pravna razmerja glede skupnih delov torej vstopajo posamezni etažni lastniki kot solastniki stanovanjske stavbe.

13. Tožena stranka napada obrazložitev sodišča prve stopnje tudi v zvezi z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da uporabniki vse do popolnega plačila dolga dobavitelju vode odgovarjajo solidarno. Res je, da je s 70. členom SZ-1 upravniku pri sklepanju pogodb s tretjimi prepovedano prevzemanje solidarnih obveznosti za lastnike etažnih enot. Vendar pa se z izpodbijano sodbo ne odloča o solidarni obveznosti, temveč terja tožeča stranka od tožene stranke plačilo v zvezi z dobavljeno vodo, v delu, ki jo bremeni kot etažno lastnico.

14. Pač pa je utemeljena pritožbena navedba tožene stranke glede stroškov dobave vode za stavbo na naslovu D. 177, L. Tožena stranka je namreč že v postopku pred sodiščem prve stopnje obrazloženo ugovarjala, da je projektna družba in investitor soseske B. S. ter da se stavba na naslovu D. 177 ne nahaja v tej soseski. Prav tako je navajala, da nima v lasti niti v uporabi nobenega posameznega dela te stavbe. Tožena stranka tudi prereka ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je kot nesporno dejstvo ugotovilo, da je vodo v vseh navedenih stavbah dobavljala preko skupnega odjemnega mesta oziroma istega obračunskega vodomera.

15. Po presoji pritožbenega sodišča so te pritožbene navedbe utemeljene. Tožeča stranka se je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje zgolj na splošno trdila, da gre za primer, ko je več uporabnikov priključenih na isti obračunski vodomer, ne pa tudi, da so na isti obračunski vodomer priključene vse večstanovanjske stavbe na navedenih naslovih. Trditev tožeče stranke (da je več uporabnikov priključenih na isti obračunski vodomer) je razumljiva, saj gre za večstanovanjske stavbe. Tožena stranka zato utemeljeno opozarja, da je iz prepisov računov, ki so priloženi tožbi, razvidno, da so pri posameznih stavbah navedene različne številke odjemnih mest oziroma oznak vodomera. Tako je za stavbo na D. 177 na računih navedena številka odjemnega mesta 52710/678432, pri stavbi z naslovom D. 184 in 198a pa številka odjemnega mesta 41800/687221. Ker je bilo zmotno ugotovljeno dejstvo, da so vse večstanovanjske stavbe priključene na isti obračunski vodomer, pa tudi niso utemeljeni razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z dogovorom med etažnimi lastniki stavb s skupnim obračunskim vodomerom.

16. Prav tako tudi niso utemeljeni drugi razlogi, ki jih je v zvezi s stroški dobave vode za stavbo na naslovu D. c. 177 navedlo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka namreč na ugovorne navedbe tožene stranke ni vsebinsko odgovorila, temveč se je sklicevala na obvestilo upravnika. Ker je tožena stranka ugovarjala, da ni etažni lastnik v tej stavbi, upravnik tudi ni njen zastopnik. Zato v tem delu zanjo ravnanje upravnika, ki jo je sporočil kot zavezanca za plačilo, tudi če sta kapitalsko povezana, ne more imeti takih učinkov, da bi bila zgolj zaradi sporočila tožeči stranki dolžna poravnati te stroške. Tožeča stranka torej v tem delu svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila.

17. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu glede stroškov, ki se nanašajo na stavbo na D. 177, zavrnilo. Gre za del stroškov, ki jih je tožeča stranka vtoževala s sklicevanjem na račun št. 11677362 z dne 31. 5. 2012 v znesku 23,11 EUR, št. 11727718 z dne 30. 6. 2012 v znesku 264,17 EUR, št. 11781347 z dne 31. 7. 2012 v znesku 367,11 EUR ter št. 11831729 z dne 31. 8. 2012 v znesku 233,68 EUR, torej za stroške v skupnem znesku 888,07 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidni iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prva alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožba neutemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v ostalem delu potrditi (353. člen ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je delno spremenilo izpodbijano sodbo, zato je odločilo še o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožena stranka v postopku delno uspela, ji je priznalo stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje, odmerjene po specificiranem stroškovniku, v skupni višini 1.122,95 EUR. Glede na uspeh v pravdi (7,43 %), pa bi bila upravičena do plačil zneska 83,43 EUR. Glede na že odmerjene stroške tožeče stranke (izvršilni stroški so odmerjeni v tretjem odstavku sklepa o izvršbi 74,00 EUR, pravdni stroški pa v točki II. izreka izpodbijane sodbe 415,00 EUR) in po medsebojnem pobotanju, je zato tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 331,57 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19. Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku v skladu z Odvetniško in taksno tarifo ter ji priznalo stroške v znesku 690,03 EUR. Ob upoštevanju pritožbenega uspeha je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati znesek 51,27 EUR (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), v primeru zamude pa prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi.