Jedro

V prid dopustnosti sklepanja sodne poravnave pod pogojem govori tudi drugi odstavek 1051. člena OZ, ki določa, da je popustitev pri poravnavi lahko pogojna. Zatrjevano nedvomno velja za odložni pogoj, medtem ko razvezni pogoj ne bi bil v skladu z naravo pravnomočnosti sodne poravnave.

S pogojem sklenjena pogodba je veljavno sklenjena, le njeno učinkovanje oziroma veljavnost je odvisna od izpolnitve pogoja (59. člen OZ). Izpolnitev pogoja ima torej za posledico, da pogodba začne učinkovati (odložni pogoj) ali pa da preneha veljati (razvezni pogoj). Smiselno enako velja za sodno poravnavo. Ta je sklenjena v trenutku, ko stranki, potem ko prebereta zapisnik o poravnavi, tega podpišeta (drugi odstavek 307. člena ZPP), vendar pa je njeno učinkovanje pogojeno z (ne)uresničitvijo pogoja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 421,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 13.120,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja plačilo uporabnine za obdobje od 6. 11. 1999 do 17. 3. 2008 z upoštevanim poračunom že plačane kupnine, v ostalem delu pa je zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v obsodilnem delu.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 478/2010 z dne 10. 3. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je mogoča sklenitev sodne poravnave pod razveznim pogojem in ali je takšna sodna poravnava veljavna, če se razvezni pogoj izpolni.

Navedbe revidenta

4. Tožena stranka z revizijo izpodbija sodbo pritožbenega sodišča zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višje sodišče v Mariboru je v izpodbijani sodbi zavzelo diametralno nasprotno stališče kot v zadevi I Cp 2561/2005, ko je zavzelo stališče, da sodna poravnava pod razveznim pogojem ni mogoča oziroma ne preneha veljati, če se izpolni razvezni pogoj. Sodna poravnava je pričela veljati z njenim podpisom in ne, ko je plačana kupnina. Sodna poravnava je sklenjena, ko stranki, potem ko prebereta zapisnik o poravnavi, tega podpišeta (drugi odstavek 307. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo napačno stališče, da je sodna poravnava v posledici nastopa razveznega pogoja, tj. neplačila kupnine v roku 30 dni po sklenitvi, izgubila pravno veljavo. Sodna poravnava ima konstitutiven učinek - določa pravice in obveznosti pravdnih strank. Ima tako materialnopravne kot tudi procesnopravne učinke, ki so v končanju pravdnega postopka, pravnomočnosti in izvršljivosti zadeve. Izenačena je s pravnomočno sodbo in pod razveznim pogojem ni mogoča. Tožeča stranka ni vložila tožbe na razveljavitev sodne poravnave, zato je ta še vedno res iudicata in izvršilni naslov in z vključenim zemljiškoknjižnim dovolilom tožencu omogoča vpis v zemljiško knjigo. Z izpodbijano sodbo so kršena določila 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodna poravnava določala, da se z njo uredijo vsa sporna vprašanja med pravdnima strankama v zvezi s prodajo te nepremičnine. Pravdni stranki sta s sklenitvijo sodne poravnave zajeli tudi medsebojne zahtevke v zvezi z uporabo nepremičnine v obdobju pred sklenitvijo poravnave, torej tudi pravico tožene stranke uporabljati nepremičnino za nazaj. Izpodbijana sodba vsebuje tudi kršitve 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj tožena stranka ni brez pravnega temelja uporabljala nepremičnine. Nepremičnina ji je bila v posest izročena na podlagi predpogodbe z dne 11. 5. 1999, s sklenitvijo sodne poravnave pa je tožeča stranka toženi nepremičnino tudi prodala in izročila. Tožena stranka tako najmanj do 1. 7. 2005, ko je potekel 30-dnevni rok za plačilo kupnine za nepremičnino, le-te ni uporabljala brez pravnega naslova. Ker pa sodna poravnava pod razveznim pogojem sploh ni mogoča, tožena stranka tudi po 1. 7. 2005 nepremičnine ni uporabljala brez pravnega naslova. S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici v zadevi P 31/2005 je bilo odločeno, da je tožena stranka dne 21. 12. 2006 dolžna izročiti nepremičnino v posest tožniku, zato bi šele od tedaj, pod pogojem, da je sodna poravnava med pravdnima strankama izgubila veljavo, bilo mogoče toženi stranki očitati uporabo nepremičnine brez pravnega naslova.

Odgovor nasprotne stranke

5. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu vložila pravočasen odgovor na revizijo. Meni, da sklenjena sodna poravnava v konkretnem primeru ne predstavlja pravnega temelja, na podlagi katerega bi toženec imel pravico brezplačno imeti nepremičnino v posesti, ne glede na to, ali je bila sodna poravnava formalno razveljavljena ali ne, zato dvomi v obstoj utemeljenega pravnega interesa za vložitev revizije v tem postopku. Po mnenju tožeče stranke bi bilo potrebno šteti, da sodna poravnava, sklenjena pod nedopustnim razveznim pogojem nima pravnih posledic za stranke ter je ni mogoče izvršiti, četudi formalno ni razveljavljena. Če pa je sodno poravnavo z vpisanim nedopustnim razveznim pogojem šteti za veljavno, če se razvezni pogoj izpolni, potem je sodna poravnava veljavna v celoti, tako kot je zapisana, torej tudi glede v njej zapisanega razveznega pogoja. V primeru izpolnitve tega pogoja v materialnopravnem smislu poravnave ni več, zato ni izvršljiva. Sodna poravnava ne predstavlja odločbe državnega organa, temveč dogovor med strankama, na podlagi katerega se lastninska pravica pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. S potekom roka za plačilo in nastankom zamude, do katere je prišlo po pravnomočnosti sodne poravnave, so prenehale obligacijske pravice toženca iz sklenjene sodne poravnave. Plačilo kupnine v 30 dneh je bila bistvena sestavina sklenjene sodne poravnave in pogoj za pridobitev lastninske pravice toženca. Volja strank ob podpisu sodne poravnave je bila, da poravnava, v primeru, da kupnina ni plačana v roku 30 dni, preneha veljati, posledično se šteje, da nepremičnina ni prodana. Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so sledeče: - pravdni stranki sta 11. 5. 1999 sklenili predpogodbo, katere predmet je bila prodaja nepremičnine parc. št. ... k.o. ..; - toženec je nepremičnino na podlagi predpogodbe prejel v posest 1. 7. 1999 in pričel obročno odplačevati kupnino (skupno je plačal 17 obrokov, kar predstavlja 8.691,93 EUR); - ker pogodba ni bila sklenjena, je kupec (sedanji toženec) sodno zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe. Postopek se je zaključil s sklenitvijo sodne poravnave dne 1. 6. 2005, po kateri naj bi sedanji tožnik prodal in izročil tožencu v last nepremičnino za kupnino 66.358,43 EUR ter mu izročil zemljiškoknjižno dovolilo za vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodna poravnava je bila sklenjena pod razveznim pogojem, da v primeru neplačila kupnine v 30 dneh po sklenitvi poravnave, poravnava ne velja; - do celotnega plačila kupnine ni prišlo; - s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici opr. št. P 31/2005 je bilo dne 30. 6. 2006 zahtevku tožnika na izselitev in izpraznitev nepremičnine proti tožencu ugodeno, sodba pa izvršena.

8. V tem pravdnem postopku tožnik zahteva plačilo odškodnine in uporabnine zaradi neupravičene uporabe njegove nepremičnine. V revizijskem postopku je sporno le še plačilo uporabnine, odločitev o tem pa je odvisna od odgovora na dopuščeno pravno vprašanje. Sodna poravnava je pogodba, ki jo stranke sklenejo med postopkom pred sodiščem glede spornega predmeta ali njegovega dela in s katero uredijo sporno pravno razmerje tako, da določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Sodna poravnava z vsebino, kot sta jo sklenili pravdni stranki, ustvarja konstitutivne učinke, gre za novo oblikovane pravice in obveznosti, kot pravilno navaja revident. 9. Bistvo konkretnega pravnega spora je v veljavnosti in učinkih sodne poravnave, sklenjene pod (razveznim) pogojem. Strogo stališče, da sklenitve sodne poravnave ni mogoče vezati na rok ali pogoj, ki se nanaša na materialno pravno razmerje oziroma njegovo spremembo, pač pa je dopustno v sodno poravnavo vključiti rok ali pogoj le kot znotrajprocesno dejstvo (npr. čakanje na odobritev stranke, ipd.),(1) je omilila že sama teorija, sodna praksa pa je bila sklenitvam pogojnih sodnih poravnav (predvsem iz praktičnih razlogov) že ves čas bolj naklonjena. Ker ne gre za (pogojno) procesno dejanje, pravih razlogov za omejevanje avtonomije strank pri sklepanju takih poravnav ni. V prid dopustnosti sklepanja sodne poravnave pod pogojem govori tudi drugi odstavek 1051. člena OZ, ki določa, da je popustitev pri poravnavi lahko pogojna. Navedeno nedvomno velja za odložni pogoj, medtem ko razvezni pogoj ne bi bil v skladu z naravo pravnomočnosti sodne poravnave.

10. Stranki sta kot pogoj določili okoliščino, da sodna poravnava ne velja, če stranka v določenem roku (30 dneh) ne plača kupnine (tč. VII. poravnave). Čeprav je v točki VII. sporne sodne poravnave izrecno določeno, da je poravnava sklenjena pod razveznim pogojem(2), revizijsko sodišče sodi, da ta pogoj ni razvezni, pač pa odložni pogoj. Iz vsebine celotne sodne poravnave namreč izhaja, da plačilo kupnine odlaga učinkovanje veljavnosti sodne poravnave, zaradi česar pogoj po svoji vsebini ni razvezni. Podobna razlaga velja tudi za v sodni praksi pogosto določene pogoje sodnih poravnav, češ, da „sodna poravnava velja pod pogojem, da je ena (ali nobena) stranka ne prekliče v določenem roku.“ Tudi ta (na videz) razvezni pogoj je namreč po vsebini (in namenu strank) pravzaprav odložni: takšna sodna poravnava velja, razen če jo stranka, kateri je to upravičenje pridržano, v določenem roku prekliče. 11. S pogojem sklenjena pogodba je veljavno sklenjena, le njeno učinkovanje oziroma veljavnost je odvisna od izpolnitve pogoja (59. člen OZ). Izpolnitev pogoja ima torej za posledico, da pogodba začne učinkovati (odložni pogoj) ali pa da preneha veljati (razvezni pogoj). Smiselno enako velja za sodno poravnavo. Ta je sklenjena v trenutku, ko stranki, potem ko prebereta zapisnik o poravnavi, tega podpišeta (drugi odstavek 307. člena ZPP), vendar pa je njeno učinkovanje pogojeno z (ne)uresničitvijo pogoja. Ker po obrazloženem določba, da poravnava v primeru neplačila kupnine v roku 30 dni ne velja, predstavlja odložni (in ne razvezni) pogoj, ta pa se ni uresničil, sodna poravnava ne velja in ne ustvarja učinkov.

12. Po določilu drugega odstavka 371. člena ZPP v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena. Ker se je ob pravilni presoji spora izkazalo, da dopuščeno pravno vprašanje ni relevantno za odločitev v konkretni zadevi, Vrhovnemu sodišču nanj ni bilo treba posebej odgovarjati, saj ni namen revizije v pridobitvi odgovora na abstraktna, od spora neodvisna pravna vprašanja.

13. Revizija tožene stranke glede na zgoraj obrazloženo torej ni utemeljena, saj niso podani razlogi zaradi katerih je bila vložena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP), kot tudi v njej vsebovan zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženec z revizijo ni uspel, zato mora tožniku povrniti njegove stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške sestave odgovora na revizijo, 2% materialnih stroškov ter 20% DDV, kar skupaj znaša 421,36 EUR.

Op. št. (1): Ude L. et alt., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 36-37. Op. št. (2): VII. točka poravnave določa: „Ta poravnava je sklenjena pod razveznim pogojem in v primeru neplačila kupnine v 30 dneh od sklenitve te poravnave, ne velja.“