Jedro

V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za razlike v plači za obdobje, ko je bil tožnik že pokojninsko in invalidsko zavarovan pri srbskem nosilcu zavarovanja, ki mu je to zavarovalno dobo upošteval tudi pri priznanju pravice do starostne pokojnine, poleg tega pa je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, da v spornem obdobju pri tožencu ni imel lastnosti zavarovanca, teh razlik v plači pri ponovni odmeri pokojnine ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 29. 7. 2013 v 2. odstavku izreka in odpravo odločbe št. ... z dne 15. 3. 2013 ter ugotovitev, da je 5 let, 5 mesecev in 4 dni v času od 16. 6. 1987 do 20. 11. 1992 doba iz delovnega razmerja pri A., da je v tem času imel plačo v določenih zneskih, kot jih je uveljavljal, in da je obveznost toženca, da mu v odmero pokojnine po preračunu upošteva plačo za navedeno obdobje in ponovno odmeri pokojnino.(1) Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek(2) na ugotovitev, da je toženec dolžan plačevati pokojnino za navedeno obdobje, kar se prišteje k že odmerjeni pokojnini. Nadalje je zavrnilo še podredni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan nakazati prispevke za sporno obdobje srbskemu nosilcu zavarovanja.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in principov pravičnega odločanja. Meni, da Sporazum s Srbijo o socialnem zavarovanju ne more biti pravna podlaga za odločitev. Odloča se lahko le na podlagi slovenskega pravnega reda in pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 100/1994. Sporazum določa le, da se nosilca zavarovanja obeh držav dogovorita o razdelitvi obveznosti, prav to pa tudi sam predlaga s postavljenim tožbenim zahtevkom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga pritožba ne izpodbija, pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo utemeljilo z bistveno pravilnimi pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče pa glede na pritožbene navedbe poudarja naslednje.

5. Predmet presoje tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 29. 7. 2013 v 2. odstavku izreka v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 15. 3. 2013 in s tem ponovne odmere pokojnine po 38. členu Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (BRSSZ; Ur. l. RS - MP, št. 5/2010). S prvostopenjsko odločbo, potrjeno z 2. odstavkom izreka dokončne odločbe, je namreč toženec po uradni dolžnosti nadomestil odločbo z dne 13. 12. 2002 in začasno odločbo z dne 1. 12. 2010 in odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 873,12 EUR na mesec od 1. 12. 2010 dalje in da ima od tega dne dalje pravico do razlike med izplačanim zneskom prej priznane pokojnine na dan ponovne odmere ter seštevkom pokojnin, odmerjenih v obeh državah pogodbenicah, ki se bo izplačevala, dokler seštevek ne bo presegel zneska pokojnine na dan ponovne odmere.

6. Sporno je, ali se tožniku v pokojninsko osnovo pri ponovni odmeri pokojnine po 2. odstavku 38. člena BRSSZ štejejo tudi razlike v plači, priznane s pravnomočno sodbo delovnega sodišča.(3) Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera, ko gre za razlike v plači za obdobje, ko je bil tožnik že pokojninsko in invalidsko zavarovan pri srbskem nosilcu zavarovanja, ki mu je to zavarovalno dobo upošteval tudi pri priznanju pravice do starostne pokojnine, poleg tega pa je bilo že dokončno in pravnomočno odločeno, da v spornem obdobju pri tožencu ni imel lastnosti zavarovanca, teh razlik v plači pri ponovni odmeri pokojnine ni mogoče upoštevati.

7. Tožniku je bila že z odločbo z dne 1. 2. 1993 priznana pravica do starostne pokojnine od 17. 12. 1992 dalje, in sicer na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene v Sloveniji in v Srbiji v skupnem trajanju 43 let, 7 mesecev in 20 dni. Odločba je bila nadomeščena z odločbo z dne 13. 12. 2002, s katero mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine v višjem znesku od 1. 10. 2002 dalje. Tudi pri tej odmeri je bila upoštevana skupna zavarovalna doba. Torej tudi doba, dopolnjena v Srbiji. Z odločbo z dne 14. 3. 2013, potrjeno z dokončno odločbo z dne 9. 10. 2013, je bila zavrnjena tožnikova zahteva za ugotovitev lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega razmerja od 16. 6. 1987 do 16. 12. 1992. Odločba je postala ne le dokončna, temveč tudi pravnomočna, saj je bila tožba, s katero je tožnik izpodbijal njeno pravilnost in zakonitost, zavržena kot prepozna.(4) Po uveljavitvi Sporazuma, ki je z ratifikacijo postal del slovenskega pravnega reda,(5) je toženec najprej izdal začasno odločbo z dne 1. 12. 2013, nato pa še izpodbijani odločbi in tožniku starostno pokojnino priznal in tudi odmeril na podlagi samo slovenske zavarovalne dobe v trajanju 17 let, 11 mesecev in 10 dni.

8. Po 2. odstavku 38. člena BRSSZ se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve tega sporazuma, tudi z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih druge pogodbenice, ponovno odmerijo po določbah tega sporazuma. Gre za t. i. preračun pokojnine, ko se v obdobju od 8. 10. 1991 do 1. 11. 2010 priznane pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe druge pogodbenice, preračunajo oziroma priznajo na način, kot bi se priznale po določbah BRSSZ. Vsak od nosilcev zavarovanja obeh držav pogodbenic tako prevzame obveznost le za dobo, dopolnjeno v svoji državi pogodbenici. Torej slovenski zavod za slovensko dobo, srbski pa za srbsko.

9. BRSSZ v 20. in 22. členu posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh pogodbenic oziroma na podlagi seštevanja dob. Tako je izrecno določeno, da se, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh pogodbenic, pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatev zavarovalni dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. Pravica do pokojnine se prizna na podlagi pogojev, določenih v zakonodaji države pogodbenice. Za izpolnitev teh pogojev se upošteva doba, dopolnjena v obeh državah, pokojnina pa se odmeri le na podlagi dobe, dopolnjene pri nosilcu zavarovanja, ki je pravico priznal. Gre za sorazmerni del pokojnine. V 21. členu BRSSZ pa je določeno, da če obstaja po zakonodaji ene pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, nosilec te pogodbenice zagotovi ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih predpisih. V tem primeru se prizna pravica do samostojne pokojnine, ki se prizna in tudi odmeri le z upoštevanjem dobe, dopolnjene pri nosilcu zavarovanja, ki je pravico priznal. 10. Če je seštevek obeh pokojnin, odmerjenih v obeh državah pogodbenicah po 2. odstavku 38. člena BRSSZ nižji kot pokojnina, ki jo je zavarovanec prejemal na dan odmere, ima skladno z 2. točko 5. odstavka 38. člena BRSSZ še pravico do razlike med izplačanim zneskom prej priznane pokojnine na dan ponovne odmere ter seštevkom pokojnine, odmerjenih v obeh državah pogodbenicah, ki se izplačuje, dokler seštevek ne preseže zneska pokojnine na dan ponovne odmere. Zavarovanec tako zaradi preračuna po 2. odstavku 38. člena BRSSZ ni v slabšem položaju.

11. V obravnavani zadevi so nedvomno izpolnjeni pogoji za ponovno odmero pokojnine po 2. odstavku 38. člena BRSSZ. Ker je tožnik že samo z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe 17 let, 11 mesecev in 10 dni ter starostjo 70 let, 8 mesecev in 7 dni, izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 3. odstavka 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) v zvezi s 390. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), mu je bila ob ponovni odmeri pravilno priznana in tudi odmerjena samostojna starostna pokojnina le z upoštevanjem slovenske zavarovalne dobe, brez obdobja od 16. 6. 1987 do 20. 11. 1992. To dobo je srbski nosilec zavarovanja namreč priznal kot svojo, torej srbsko dobo.

12. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik od 1. 9. 1968 do 1. 6. 1995, torej tudi v obdobju od 16. 6. 1987 do 20. 11. 1992, obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan pri srbskem nosilcu zavarovanja. Z odločbo z dne 26. 12. 2011 oziroma z dne 10. 7. 2012 mu je srbski nosilec priznal pravico do starostne pokojnine na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene v Srbiji, pri čemer je upošteval tudi dobo od 16. 6. 1987 do 20. 11. 1992. To pa je za odločitev v zadevi bistvenega pomena. Četudi so bili od razlike v plači za celotno obdobje od 16. 6. 1987 do 20. 11. 1992 plačani prispevki, kot zatrjuje tožnik, mu te dobe, ker je že priznana kot srbska doba, na podlagi katere je tudi že uveljavil pravico do srbske starostne pokojnine, ni mogoče priznati kot slovenske dobe in je upoštevati pri priznanju oziroma odmeri samostojne starostne pokojnine. Ista zavarovalna doba namreč ne more biti upoštevana pri priznanju pravice do pokojnine v obeh državah pogodbenicah. Prispevki tudi niso bili plačani od plače, temveč le od razlike v plači. Poleg tega pa je bila, kot že navedeno, njegova zahteva, da se mu v tem obdobju prizna lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, že pravnomočno zavrnjena. To pa pomeni, da spornega obdobja tudi ni mogoče upoštevati pri odmeri pokojnine, kar tožnik neutemeljeno uveljavlja s primarnim tožbenim zahtevkom. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni podlage za to, da bi toženec prispevke od razlik v plači za sporno obdobje, nakazal srbskemu nosilcu zavarovanja, kar tožnik uveljavlja s podrednim tožbenim zahtevkom. Izpodbijana zavrnilna sodba je zato pravilna in zakonita.

13. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Tožbeni zahtevek bi se skladno z 81. členom ZDSS-1 pravilno glasil na odpravo odločb z dne 15. 3. 2013 in z dne 29. 7. 2013 v 2. odstavku izreka ter priznanje pravice do višje starostne pokojnine.

(2) Ta tožbeni zahtevek je vsebinsko enak primarnemu zahtevku, zato sploh ne gre za primarni in podredni tožbeni zahtevek.

(3) delna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 100/1994 z dne 13. 4. 2001 in sodba istega sodišča in iste opr. št. z dne 30. 9. 2005. (4) sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2986/2013 z dne 20. 12. 2013. (5) Sporazum je začel veljati 1. 11. 2010.