Jedro

Senat okrožnega sodišča je o podaljšanju pripora po določbi 2. odstavka 205. člena ZKP odločil pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave. Čeprav določbe 205. člena ZKP odločitve o podaljšanju pripora izrecno ne vežejo na izdajo navedenega sklepa, ravnanje sodišča ni pravilno.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti je s sklepom z dne 03.05.2002 zoper obdolženca na podlagi določbe 2. odstavka 205. člena ZKP podaljšal pripor še za dva meseca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 10.05.2002 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik L.H. iz M.S., je dne 08.07.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena in 2. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, napadeni sklep razveljavi ter pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, češ da v nobenem od izpodbijanih sklepov niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ni podana. Očitki izpodbijanemu sklepu, da so navedbe v obrazložitvah zgolj pavšalne, ne držijo, saj dokazne ocene tako o utemeljenosti suma kot tudi o nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj ter s tem v zvezi o neogibni potrebnosti odreditve pripora zaradi varnosti ljudi temeljijo na konkretnih ugotovitvah, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti niti ne izpodbija. Ocena izpodbijanih sklepov, temelječa na teh konkretnih okoliščinah glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, je v nasprotju z zatrjevanjem zahteve dovolj določna tudi v delu, ko pravilno ugotavlja, da je pripor zoper obdolženega J.K. neogibno potreben zaradi varnosti ljudi, kljub temu da je zaposlen, da ima družino in da doslej še ni bil kaznovan, saj na to kažejo okoliščine o nevarnosti in številu kaznivih dejanj, nevarnosti orožja in razstrelilnih snovi za varnost ljudi, obdolženčeva zadolženost in vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Tudi ne gre za zatrjevano kršitev zakona, četudi ob podaljšanju pripora sklep o opravi preiskave še ni bil podan, saj izdaja tega sklepa ni pogoj za podaljševanje pripora. Razlogi, da sklep o opravi preiskave še ni bil izdan, so sprejemljivi in ustrezno obrazloženi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti očita izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po stališču njenega vložnika so v izpodbijanem sklepu navedene le pavšalne ugotovitve v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti in neogibno potrebnostjo odreditve pripora za varnost ljudi. Pravnomočni sklep vsebuje navedbo konkretnih dokazov ter podatkov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da jih je obdolženec storil. Obrazložitev sklepa vsebuje tudi navedbo dejstev, ki so odločilna za oceno obstoja pripornega razloga ponovitene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Ugotavlja vrsto in težo obdolženčevih kaznivih dejanj, dejstvo, da jih je storil v obdobju nekaj mesecev, njegovo vztrajnost pri izvrševanju kriminalne dejavnosti in okoliščini, da je obdolžencu uspelo vzpostaviti ustrezne povezave, ki mu omogočajo nabavo in prodajo orožja oziroma razstreliva, ter da je zadolžen. Na podlagi objektivnih in subjektivnih okoliščin je sodišče ob upoštevanju v določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP navedenih meril utemeljeno zaključilo, da je pri obdolžencu podana realna nevarnost, da bo na prostosti nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj. Pri tem je tudi pravilno ocenilo, da obdolženčeva dosedanja nekaznovanost ob upoštevanju njegovega ravnanja in zadolženosti ne nasprotuje takšnemu zaključku.

Pravnomočni sklep ima tudi razloge o tem, zakaj je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za varnost ljudi. Izhaja iz dejstva, da gre pri orožju in eksplozivu za izredno nevarna sredstva in snovi, katerih uporaba hudo ogroža varnost ljudi. Zato pravilno sklepa, da obdolžencu očitano ravnanje pomeni nevarnost za življenje in zdravje ljudi ter da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za njihovo varnost. Glede na težo, vrsto in naravo obdolženčevih dejanj, njegove osebne lastnosti in ugotovljeno stopnjo nevarnosti ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj ter glede na dejstvo, da so kazniva dejanja, povezana s trgovanjem z orožjem, pogosta zaradi njihove donosnosti, je podano tudi sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do prostosti na eni in zagotavljanjem varnosti ljudi na drugi strani.

Iz navedenih razlogov ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče v napadenem pravnomočnem sklepu ni navedlo razlogov o dejstvih, ki so z vidika določb 1. odstavka 201. člena in 3. točke istega člena ter 2. odstavka 202. člena ZKP odločilna za odreditev in podaljšanje pripora zoper obdolženca. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zato ni podana. Z opozarjanjem na sicer že uveljavljane in po pritožbenem sodišču ocenjene okoliščine, da je obdolženec prvič kazensko obravnavan, da je poročen, oče dveh otrok z redno zaposlitvijo in da "daje zanj besedo tudi njegov delodajalec", zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Preiskovalna sodnica je s sklepom z dne 24.05.2002 odločila, da se zoper obdolženca opravi preiskava zaradi kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena in prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ. O podaljšanju pripora zoper obdolženca po določbi 2. odstavka 205. člena ZKP je senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti na predlog preiskovalne sodnice odločil dne 03.05.2002, torej v času, ko zoper obdolženca še ni bila uvedena preiskava. Čeprav določbe 205. člena ZKP izrecno ne vežejo odločitve o podaljšanju pripora na izdajo sklepa o uvedbi preiskave, navedeno postopanje sodišča ni pravilno. Iz podatkov spisa sledi, da je državni tožilec vložil zahtevo, da se začne preiskava zoper obdolženca zaradi navedenih kaznivih dejanj v roku, določenem v 4. odstavku 204.a člena ZKP (dne 09.04.2002).

Preiskovalna sodnica je obdolženca nato zaslišala dne 17.04.2002 in dne 07.05.2002, ne da bi po zaslišanju izdala sklep o preiskavi.

Slednje postopanje narekuje pravilna razlaga določb 1. in 2. odstavka 169. člena ZKP, po kateri je treba brez odlašanja odločiti o zahtevi za preiskavo, če se preiskovalni sodnik z njo strinja. To velja posebej še za dano situacijo, v kateri je bil zoper obdolženca odrejen pripor. Določba 2. odstavka 200. člena ZKP zahteva v takšnih primerih posebno hitro postopanje vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Pri tem je treba upoštevati, da je temelj za podaljšanje pripora po določbah 2. odstavka 205. člena ZKP, ob vseh ostalih izpolnjenih zakonskih pogojih, izvedba preiskovalnih dejanj, ki jih v roku enega meseca (ali treh mesecev) ni bilo mogoče opraviti in v tem času končati preiskave. Preiskovalna sodnica bi zato ravnala pravilno, če bi po zaslišanju obdolženca izdala sklep o uvedbi preiskave, ne glede na ovire, na katere se je sklicevala v predlogu za podaljšanje pripora. Z nasprotnim postopanjem so bile kršene navedene določbe, vendar s tem ni bila prekršena obdolženčeva pravica do obrambe. Tako za odreditev in podaljšanje pripora kot za začetek kazenske preiskave (1. odstavek 167. člena ZKP) je potreben obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje. Sklep o podaljšanju pripora, ki ga je izdal senat sodišča prve stopnje, vsebuje ugotovitev o podanosti utemeljenega suma v zahtevi za uvedbo preiskave obdolžencu očitanih kaznivih dejanj in prav tako presojo do takrat zbranih podatkov in dokazov, na katere se tak sum opira. Glede na to je bil obdolžencu s pritožbo zoper navedeni sklep, ki jo je zagovornik tudi vložil, zagotovljen preizkus utemeljenega suma. Zato ugotovljena kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa.

Preiskovalna sodnica je odredila pripor zoper obdolženca tudi zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ. V obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora je pod točko II. tudi to kaznivo dejanje opisano. Sodišče druge stopnje je na pritožbeni očitek, da je bila s podaljšanjem pripora "ponovitvena nevarnost razširjena" še na to kaznivo dejanje, pravilno odgovorilo v svoji odločbi. Očitek, da v pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora ni glede tega kaznivega dejanja navedeno praktično ničesar, je povsem neutemeljen. Zato tudi ni podana smiselno nakazana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega J.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člena ZKP).