Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu, ko se mu je na roko prevrnil kup nosilcev, katere je pred tem sam zlagal na kup. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ne gre za objektivno odgovornost, saj je šlo za enostavno delovno operacijo. Za krivdno odgovornost in delež tožnika 70%, zavarovanca toženca pa 30%, pa je dejansko stanje premalo raziskalo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se u g o d i in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede 70 % soodgovornosti tožnika r a z v e l j a v i in v r n e sodišču v ponovno obravnavanje.

Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo o podlagi odškodninske odgovornosti in zaključilo, da je tožena stranka odgovorna za nastalo nezgodo v višini 30%, 70% pa je kriv tožnik sam.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - tožnik se je dne 23. 9. 1995 poškodoval na delovnem mestu, ko se je nanjga zrušil zložaj nosilcev, mu padel na roko in poškodoval kazalec leve roke; - delo,ki ga je opravljal ni nevarno, saj je šlo za enostavna opravila; - priča B., ki ni videl, kako je prišlo do poškodovanja je povedal, da je tožnik delal za dovolj veliko delovno mizo, tožniku napravljenega materiala ni bilo potrebno zlagati na kup, saj ga je lahko sproti izdeloval, ker gre za delo v verigi in je dovolj časa za izdelavo.

Iz tega je sodišče zaključilo,da bi odgovorni morali opozarjati delavce na pravilno delo, ker so jih dolžni nadzorovati in imajo tudi učinkovita sredstva, da jih kaznujejo, če ne spoštujejo predpisov.

Morali bi bolj skrbno opraviti nadzor in zagotoviti, da bi delavci opravljali delo kontinuirano ne pa, da bi delali na zaloge, ko se lahko kup podre. Tožnikovo odgovornost pa je videlo v tem, ker tožnik tega dela ni delal prvič in ker si je v nasprotju z navodili pripravljal izdelke na zalogo, zaradi česar se mu je kup tudi zrušil na prst. Tožena stranka se zoper odločitev sodišča, da je 30 % odgovorna za nastalo škodo ni pritožila in je ta del pravnomočen. Tožnik pa je vložil pritožbo zoper odločitev sodišča o 70 % odgovornosti in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče se je nepravilno oprlo na izpovedbi prič P. in B., ki sta z enostranskim prikazovanjem opisa del spravila tožnika v zmoto. Tožnik je moral tega dne poleg priprave nosilcev opraviti še krivljenje bakrenih cevi, pripraviti karton v škatlasto obliko in namestiti stiropor v ta karton. To delo je opravljal prvič in je moral pripraviti 600 komadov nosilcev za kompresor, na te nosilce je moral privijačiti po 4 noge, na posebni pripravi zakriviti 6 komadov bakrenih cevi in pripraviti 600 kartonov; vse te faze je moral opraviti v določenem času, saj so bila od tega odvisna druga dela. Zato je moral delati pod pritiskom časa. Glede na to so si delavci tudi vnaprej pripravili določene faze dela. Zložene nosilce, ki so se podrli na roko pa je sprožil sodelavec J.B., ki je že iz izgotovljenega kupa odvzemal nosilce kompresorjev. Glede na to predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo tista dejstva, ki so pomembna za zaključke o tožnikovem kar 70 % prispevku odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe glede načina nastanka poškodbe le navedlo obe verziji - tisto, ki jo je navedel tožnik in tisto, ki izhaja iz izpoved prič P. in B., ne da bi različne izpovedbe dokazno ocenilo. Sodišče namreč ne more ugotoviti deleža odgovornosti, če prej ne ugotovi, kako je prišlo do nezgode. Tožnik je ves čas zatrjeval, da mu je zrušil sodelavec na roko nosilce pri tem, ko jih je jemal z izgotovljenega kupa in za te svoje trditve sedaj tudi predlaga zaslišanje sodelavca. Sodišče v razlogih sodbe ni navedlo, zakaj ne verjame tožniku in zakaj verjame ravno pričama, ki dogodka nista videli in izpovedujeta le na podlagi tega, kar je bilo zapisano v zapisniku. Sodišče se je oprlo le na pavšalna navajanja prič, ne da bi jih kritično dokazno ocenilo. Ni navedlo, zakaj ni verjelo tožniku, da je to delo prvič opravljal in zakaj je tožniku pravzaprav sploh naložilo kar 70 % delež zgolj zaradi tega, ker si je nosilce pripravljal vnaprej. Pritožbeno sodišče v sodbi ne najde argumentov sodišča prve stopnje za takšne zaključke, še posebno, ker so tudi priče povedale, da se nosilci tudi če se zlagajo en na drugega praviloma ne morejo zrušiti. Sodišče tudi ni ocenilo tožnikove izpovedbe o tem, da je bil kup, na katerega je zlagal nosilce tam še preden je sam začel delati. Tudi ni razčiščeno, ali je tožnik ta dela že kdaj opravljal ali pa jih je tega dne prvič, saj zgolj navedbe v zapisniku, da je delovna doba na tem delovnem mestu 1 leto, ne zadoščajo, v kolikor je ta okoliščina sporna. Iz listine: prijava poškodbe pri delu, ki jo je podpisal V. P. (priloga A2 v spisu) izhaja celo, da naj bi to delo opravljal 1 do 4 leta. Sodišče pa o tej okoliščini kljub tožnikovi trditvi ni zaslišalo niti P. oziroma M. B., ki je bil takrat vodja obrata in ki bi gotovo vedel povedati o tej okoliščini. Če namreč sodišče tožniku očita, da je delal narobe, bi pač moralo natančneje ugotoviti njegove delovne izkušnje na tem delu. Sodišče pa bi moralo tudi ugotoviti, ali je tožnik tega dne opravljal le eno opravilo naenkrat, ali pa več, kot to zatrjuje v pritožbi in ali je bil pri tem v časovni stiski.

Po določbi I. odst. 154. čl. ZOR mora tisti, ki drugemu povzroči škodo le-to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po čl. 205 v zvezi s čl. 192 ZOR pa ima oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda, ali da je bila škoda večja kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da delo, ki ga je tožnik opravljal ne more biti nevarno in se je zato tudi pravilno oprlo na določbi 154. čl. in 158. čl. ZOR. Kakšna pa je krivda enega in drugega, oziroma ali je krivda tožene stranke več kot 30 %, pa ni pravilno ugotovilo in sodba o vseh pomembnih okoliščinah nima razlogov. Sodišče bo zato moralo ob ponovnem obravnavanju natančno ugotoviti delež krivde delovne organizacije, še posebno, če bo ugotovilo, da je ravnal malomarno drug delavec, ki je povzročil, da se je kup prevrnil, ker gre v tem primeru za odgovornost delovne organizacije za drugega. Ugotoviti bo moralo, kaj je delovna organizacija storila narobe, v čem je podana njena malomarnost (razen v že navedenih razlogih iz sodbe sodišča prve stopnje, ki so pravilni) in predvsem kaj je očitati tožniku, še posebno, če mu je sodelavec zrušil nosilce in če ga je na začetku dela že čakal kup nosilcev, če je res delal prvič in moral opravljati več delovnih procesov. Tožnik je za te svoje trditve ponudil tudi dokaze, katere pa bo sodišče moralo izvesti.

Sodišče prve stopnje je tako nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je bilo potrebno sodbo v izpodbijanem delu v skladu z določbo čl. 370 ZPP/77 razveljaviti in vrniti zadevo sodišču v ponovno obravnavanje. Odločanje o stroških pritožbenega postopka pa se pridrži za končno odločitev.