Jedro

Odškodninska obveznost tistega, ki je za škodo odgovoren je v poravnanju škode (1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Škodo je mogoče povrniti na več načinov. Temeljni način je v tem, da odškodninski zavezanec vzpostavi prejšnje stanje (1. odstavek 185. člena ZOR), če pa to ni mogoče ali pa če ni nujno, da to stori odškodninski zavezanec, pa tako, da plača denarno odškodnino (3. in 4. odstavek 185. člena ZOR). Če je odškodninski zavezanec sam vzpostavil prejšnje stanje (četudi po ponovnem škodnem dogodku), je njegova odškodninska obveznost odpadla. Škode ki je ni več, tudi ni več mogoče reparirati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v delu, v katerem je bilo tožbi ugodeno (1. točka izreka sodbe) in v odločitvi o stroških (3. točka izreka sodbe) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženec plačati tožniku znesek 104.542,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1993 dalje ter mu povrniti stroške postopka v znesku 169.579,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek (za znesek stroškov izvedenca v višini 7.000,00 SIT) je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženec je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da nikoli ni zanikal, da je prišlo do izliva vode iz njegovega stanovanja v tožnikovo, vendar pa je s strani izvedenke ocenjena škoda neverjetna in obsega tudi škodo, za katero nikoli ni bilo izkazano, da je nastala zaradi toženčevega ravnanja. V postopku za zavarovanje dokazov bi izvedenka škodo lahko le popisala, ne pa da jo je tudi cenovno vrednotila. Njeno mnenje je bilo z njegovimi navedbami ovrženo. Sodišče je kršilo določila ZOR, ko ni upoštevalo siceršnje stanje opleskov v tožnikovem stanovanju, v katerem vsaj deset let niso bila izvedena pleskarska dela. Zakon tudi ne predvideva revalorizacije, ki jo je opravila izvedenka. Tožnik je upravičen do plačila odškodnine od trenutka, ko mu je škoda nastala in od takrat dalje mu tudi tečejo zamudne obresti, ne pa do revalorizacije in zakonitih zamudnih obresti. Oporekal je tudi izvedenkini ugotovitvi o potrebnem času za premikanje pohištva. Sodišče je v celoti spregledalo dejstvo, da je sam saniral škodo, ko je v letu 1999 prišlo do izliva vode iz njegovega pralnega stroja. Res da je sam odpravil škodo na podlagi novega škodnega dogodka, vendar pa je vzpostavljeno stanje takšno oziroma boljše kot je bilo leta 1991. To škodo je osem let po dogodku odpravil po nižjih cenah, kot jih za leto 1992 navaja izvedenka. Sodišče bi moralo postaviti drugega izvedenca in se odločiti ali bo ocenjevalo škodo po cenah veljavnih na današnji dan, ali na dan, ko je škodo delno sam odpravil ali na dan nastanka škode in v tem primeru določiti tudi zamudne obresti. Razsojanje v smeri hkratne revalorizacije in dosojanja zakonskih zamudnih obresti predstavlja kršitev materialne zakonodaje. Pritožba je utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na dejanskih ugotovitvah, da je pri adaptaciji toženčevega stanovanja v juniju 1991, zaradi izliva vode, prišlo do poškodb opleska v tožnikovem stanovanju, ki se nahaja pod toženčevim in sicer v predsobi, kopalnici, kuhinji in dnevni sobi. Do poškodbe opleska v tožnikovi predsobi zaradi izliva vode v toženčevemu stanovanju je prišlo ponovno v letu 1993. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (s pomočjo izvedenke gradbene stroke) tudi obseg nastale škode po obeh navedenih škodnih dogodkih in njeno denarno vrednost, ki valorizirana na dan 30.10.1993 znaša 104.542,00 SIT. Navedene dejanske ugotovitve so zaradi okoliščine, da predstavlja predmetni spor, spor majhne vrednosti, neizpodbojna dejanska podlaga odločitve sodišča prve stopnje (1. odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato tisti pritožbeni očitki, s katerimi toženec izpodbija navedeno dejansko podlago, ne morejo in ne smejo biti upoštevni oziroma predmet pritožbenega preizkusa. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s hkratno revalorizacijo odškodnine in prisojo zamudnih obresti kršilo materialno pravo. Izvedenka gradbene stroke je valorizirala v denarju izraženo vrednost škode na dan 29.11.1993, tožnik pa je zahteval zakonske zamudne obresti od 5.12.1993 dalje. Revalorizacija in zahtevek na plačilo zamudnih obresti se tako ne prekrivata, kot to toženec očita v pritožbi. Vsekakor je uporabljeni način zanj ugodnejši od tistega, ki ga predlaga v pritožbi in po katerem, naj bi šle tožniku le zakonske zamudne obresti od nastanka škode dalje, saj do 5.12.1993 obsega le valorizacijo odškodnine, v primeru prisoje zamudnih obresti od dne nastanka škode, pa bi, glede na to, da je v navedenem obdobju obrestna mera vsebovala revalorizacijski del in realni del, poleg valorizacije vseboval še realni del obrestne mere, ki je v tem obdobju znašal 30 oziroma 25%. Prav tako izpodbijana odločitev ni v nasprotju z materialno zakonodajo češ, da bi moralo sodišče upoštevati današnje cene. Oškodovanec oziroma tožnik je pač izkoristil možnost izbire, ki mu jo daje določilo 4. odstavka 185. člena ZOR in namesto vzpostavitve prejšnjega stanja zahteval denarno odškodnino. Prvotna nedenarna obveznost je postala denarna z oceno škode v denarju in s tem, ko je tožnik zahteval njeno plačilo. Glede na določilo 186. člena ZOR po katerem se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode, je tožnik upravičen tudi do zamudnih obresti in sicer od izbire denarnega zahtevka, ocene škode v denarju in sporočila njene višine povzročitelju škode (kar se je zgodilo že v postopku zavarovanja dokazov). Pri tem je treba poudariti, da zamudne obresti od denarne odškodninske terjatve nimajo funkcije odmene za uporabo tujega denarja, ampak so predvsem sankcija za zamudo pri odpravi povzročene škode. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je nekdanja sodna praksa upoštevala "današnje cene" izključno iz razloga varstva oškodovanca pred učinki takratne hiperinflacije (osemdeseta leta), saj mu je ta, z uporabo prej navedenega načina, onemogočala vzpostavitev enakega gmotnega položaja kot pred škodnim dogodkom. Upoštevati pa je treba pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo v prvostopnem postopku zatrjevanega dejstva, da je toženec v letu 1999, ko je prišlo do izliva vode iz njegovega pralnega stroja, sam odpravil škodo. Pri tem ne gre za odpravo vse škode, kot bi to morda lahko izhajalo iz pritožbenih trditev, ampak za odpravo škode le v predsobi tožnikovega stanovanja. Toženec je namreč zatrjeval in svoje trditve tudi dokazoval z računom, da bila škoda v predsobi odpravljena s tem, ko jo je dal po dogodku v letu 1999 prebeliti in izolirati madež na stropu. O teh trditvah oziroma o tem, ali je bila s toženčevim ravnanjem v letu 1999 v celoti ali le deloma odpravljena škoda v predsobi nastala v škodnem dogodku v letu 1991, in tista nastala v škodnem dogodku 1993 (ta se nanaša le na nastanek škode v predsobi), se sodišče prve stopnje ni izjavilo oziroma jih ni presojalo. Ker o navedenem dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov, je ni bilo mogoče v celoti preizkusiti, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pri tem še navaja, da ni pravilno tožnikovo stališče, ki ga je podal na naroku za glavno obravnavo o neupoštevnosti navedenega dejstva, ker gre za sanacijo škode iz drugega škodnega dogodka. Odškodninska obveznost tistega, ki je za škodo odgovoren je v poravnanju škode (1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Škodo je mogoče povrniti na več načinov. Temeljni način je v tem, da odškodninski zavezanec vzpostavi prejšnje stanje (1. odstavek 185. člena ZOR), če pa to ni mogoče ali pa če ni nujno, da to stori odškodninski zavezanec, pa tako, da plača denarno odškodnino (3. in 4. odstavek 185. člena ZOR). Če je odškodninski zavezanec sam vzpostavil prejšnje stanje (četudi zaradi ponovnega škodnega dogodka), je njegova odškodninska obveznost odpadla. Škode ki je ni več, tudi ni več mogoče reparirati. Iz navedenega razloga je bilo treba izpodbijano sodbo v ugodilnem delu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo (1. odstavek 354. člena ZPP), na kateri bo treba (očitno s pomočjo izvedenke gradbene stroke in ob upoštevanju, da je breme dokazovanja delne odprave škode na tožencu) ugotoviti, ali se toženčeva sanacija nanaša na vtoževano škodo, na kateri njen del in v primeru pozitivnega odgovora, za koliko je treba zmanjšati vtoževano denarno odškodnino. Na koncu pritožbeno sodišče še opozarja, da je v izpodbijani sodbi v prvem odstavku na tretji strani in zadnjem odstavku na sedmi strani zapisano, da naj bi bila nastala škoda že sanirana. Gre za okoliščino, ki sicer nima podlage v podatkih spisa, bi pa imela za posledico, v kolikor drži, drugačno materialnopravno izhodišče za odločanje v tej zadevi v zvezi z ugotavljanjem višine denarne odškodnine in tekom zamudnih obresti. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.