Jedro

Odločitev, ali bo na glavni obravnavi v skladu s I. odstavkom 344. člena ZKP spremenil obtožbo, je v pristojnosti upravičenega tožilca.

Če ta oceni, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici opisano dejansko stanje, sme na glavni obravnavi spremeniti obtožnico. Edina omejitev, na katero je tožilec vezan je, da se mora predmet spremenjene obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. Sodišče ni pooblaščeno odločati o tem, ali bo spremembo obtožbe dopustilo. O spremenjeni obtožbi mora odločiti, ali s sodbo, če pa ugotovi, da se spremenjena obtožba nanaša na drug historični dogodek in da zato o taki obtožbi v istem kazenskem postopku ne more odločiti, bo obtožbo zavrglo po 3. točki I. odstavka 352. člena ZKP.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtožence oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po II. odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Proti sodbi se je pritožil državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagal je razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev, ali bo na glavni obravnavi v skladu s I. odstavkom 344. člena ZKP spremenil obtožbo, je v pristojnosti upravičenega tožilca.

Če ta oceni, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici opisano dejansko stanje, sme na glavni obravnavi spremeniti obtožnico. Edina omejitev na katero je tožilec vezan je, da se mora predmet spremenjene obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. Če bo tožilec obtožnico spremenil tako, da se ne bo več nanašala na isti historični dogodek, potem sodišče o taki obtožbi ne bo smelo odločati s sodbo. Če bo ocenilo, da gre za tako spremenjeno obtožnico, da se ta nanaša na drugo kaznivo dejanje in da zato glede na določbe I. odstavka 344. člena o taki obtožbi ne more odločiti v istem kazenskem postopku, bo tako, spremenjeno obtožnico s sklepom zavrglo iz razloga po 3. točki I. odstavka 352. člena ZKP. Če pa se bo predmet spremenjene obtožnice nanašal na isti historični dogodek, bo moralo sodišče o taki, spremenjeni obtožnici odločiti s sodbo, ne da bi pred tem še posebej odločalo ali bo spremembo obtožbe dovolilo.

Če bo sodišče ocenilo, da glede spremenjenih delov opisa dejanja iz obtožnice zaradi dejanskih ali pravnih razlogov, ni mogoče izreči obsodilne sodbe, preostali, nespremenjeni del opisanega dejanja pa je dokazan, bo izreklo obsodilno sodbo, iz opisa dejanja v sodbi pa bo izpustilo spremenjene dele opisa. Če pa bo sodišče ocenilo, da spremenjeni deli opisa ne morejo biti podlaga za izrek obsodilne sodbe in da to velja tudi za nespremenjeni del opisa, bo izreklo oprostilno sodbo, v izreku te pa v skladu s IV. odstavkom 364. člena ZKP navedlo opis dejanja iz spremenjene obtožnice, v obrazložitvi pa glede na določbe IX. odstavka 364. člena, navedlo razloge za izrek take sodbe.

V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje najprej izreklo obsodilno sodbo, ki pa je bila razveljavljena. Ker so bile zoper obsodilno sodbo vložene le pritožbe v korist obdolžencev, je nastopila prepoved reformatio in peius iz 385. člena ZKP, na katero je bilo sodišče prve stopnje, glede na določbe IV. odstavka 397. člena ZKP vezano tudi v postopku novega sojenja. To pa pomeni ne le, da sodišče v ponovljenem postopku obtožence ne bi smelo obsoditi po strožjem zakonu in jim izreči strožje sankcije temveč tudi, da v ponovljenem postopku ne bi smelo v sodbi ugotoviti za obtožence neugodnejšega dejanskega stanja.

V ponovljenem postopku je državni tožilec na glavni obravnavi spremenil opis dejanja v obtožnici. Primerjava s prejšnjim opisom pokaže, da državni tožilec ni posegal v tisti del opisa, v katerem so konkretizirana izvršitvena dejanja obtožencev, je pa v opisu dodal še en zakonski znak kaznivega dejanja, obtožencem je očital ukvarjanje s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo, na koncu opisa pa je dodal še očitek "enako kaznivo dejanje pa so vsi trije storili že noč pred tem, ko so na enak način prevažali ilegalne prebežnike".

Sodišče prve stopnje je na obravnavi sprejelo sklep, da se sprememba obtožbe ne dopusti. Zatem pa je odločilo o nespremenjenih delih obtožbe tako, da je izreklo oprostilno sodbo.

Odločitev sodišča prve stopnje o "nedopustitvi spremembe obtožbe" sicer ni bila pravilna. Kot je bilo v uvodu pojasnjeno, sodišče ni pristojno odločati o dopustitvi spremembe obtožbe. O spremenjeni obtožbi mora odločati ali s sodbo ali s sklepom iz 3. točke I. odstavka 352. člena ZKP.

Čeprav odločitev sodišča prve stopnje, ko ni dopustilo spremembe obtožbe, ni bila pravilna, pa s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. točke I. odstavka

371. člena ZKP, ki jo v pritožbi uveljavlja državni tožilec. Navedena kršitev je podana, če sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe.

Praviloma bo taka kršitev podana, če se obtožba nanaša na več kaznivih dejanj, sodišče pa s sodbo odloči le o nekaterih. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje izreklo oprostilno sodbo. Pri izreku take sodbe pa sodišče ne odloča z opisom dejanja v izreku, v tem povzame le dejanje iz obtožnice, razloge za izrek oprostilne sodbe pa v skladu z IX. odstavkom 364. člena navede v obrazložitvi sodbe. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe navedlo tudi razloge, s katerimi je pojasnilo, zakaj spremenjeni deli opisa dejanja, niso mogli biti podlaga za izrek obsodilne sodbe. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožilec za dodani očitek, da so se obtoženci ukvarjali z prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo, ni navedel nikakršnih dokazov. Sodišče druge stopnje se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da v spremenjeni obtožbi dodanega očitka, da so obtoženci noč pred tem storili še eno enako kaznivo dejanje, nikakor ne bi moglo vnesti v obsodilno sodbo, saj gre v bistvu za razširitev obtožbe na še eno kaznivo dejanje, ki pa z ničemer ni konkretizirano. K razlogom sodišča prve stopnje pa sodišče druge stopnje še dodaja, da sodišče spremenjenih delov obtožbe v obsodilno sodbo ne bi smelo vnesti zato, ker bi s tem prekršilo prepoved iz

385. v zvezi s IV. odstavkom 397. člena ZKP.

Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa nadalje izhaja, da je sodišče oprostilno sodbo za dejanje iz nespremenjenega dela obtožbe izreklo zato, ker je ocenilo, da ni dokazano, torej iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP. Teh ugotovitev pa državni tožilec ne izpodbija.

S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe navedlo tudi razloge o tem, zakaj spremenjeni deli obtožbe ne morejo biti podlaga za izrek obsodilne sodbe, je v celoti rešilo predmet tudi spremenjene obtožbe. Zato v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev ni podana.