Jedro

Tožnik ni navajal nobenih razlogov za ničnost poravnave, tožbene trditve, da mu takrat zaradi nedokončanega zdravljenja še ni bil znan obseg škode, pa kažejo na napako volje, zmoto o obsegu škode. Ker pa tožnik v nobeni fazi postopka ni konkretiziral, katere posledice naj mu ob sklepanju poravnave še niso bile znane, ni jasno, o čem naj bi predlagani izvedenec sploh podal mnenje. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je bil v času sklepanja bolniški stalež že zaključen, zaključeno pa je bilo tudi zdravljenje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti izvensodne poravnave, ki sta jo pravdni stranki sklenili 10.12.1999 in na podlagi katere je toženka plačala tožniku 665.000 SIT odškodnine. Zavrnilo je tudi dajatveni tožbeni zahtevek za plačilo še 1.535.000 SIT odškodnine.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Trdi, da pritožbeno sodišče ni zadosti argumentiralo svojo odločitve. Spregledalo je pritožbene očitke, da v času sklepanja poravnave niso bili podani pogoji za veljavno sklenitev, ker se tožnik še ni zavedal vseh posledic nepremoženjske škode, saj zdravljenje še ni bilo zaključeno. Vse je bilo končano v enem dnevu in brez cenzorja, tožnik ni imel dovolj časa za premislek. Tožnik je poleg neveljavnosti poravnave uveljavljal tudi dajatveni zahtevek za plačilo odškodnine, zato bi mu morali sodišči prisoditi vsaj odškodnino za dodatno škodo. Tega dejstva sodišči ne moreta sami ugotavljati, zato je bil izvedenec potreben. Ker v poravnavi ne piše, da je zajeta tudi bodoča škoda, bi morali sodišči razlagati poravnavo v tožnikovo korist. V poravnavi ni zajeta kasnejša poškodba gležnja, kar je potrdila tudi toženkina delavka. Drugačni razlogi drugostopenjskega sodišča so zato v nasprotju z dokazi. Tožnik ne sprejema nadaljnjih razlogov pritožbenega sodišča o pomenu poravnave in dejstva, da je takrat vedel za poškodbo gležnja. Po njegovem mnenju je sodišče prehitro zaključilo zadevo, vsekakor bi moralo izvesti vsaj dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki bi pojasnil, ali se je tožnik ob sklepanju poravnave lahko zavedal vseh posledic poškodbe z dne 15.7.1999, pripada pa mu tudi odškodnina za poškodbo gležnja dne 22.8.1999. Tožnik se zaradi nepotrebnega ponavljanja še sklicuje na svoje pritožbene navedbe.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z drugačnim obsegom in drugačnimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Zato je neupoštevno revizijsko posplošeno sklicevanje na pritožbene trditve. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3) z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato je v tej zadevi neizpodbojna dejanska ugotovitev obeh sodišč, da je bodoča škoda v zvezi s poškodbo z dne 15.7.1999 (pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, udarnina glave) zajeta v izvensodni poravnavi. Enako velja za na podlagi izvedenega dokaznega postopka (listine, priča) sprejeto dejansko ugotovitev, da je bilo v času sklepanja poravnave zdravljenje poškodbe že zaključeno.

Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu 15.7.1999, ko mu je z zidarskega odra padla na glavo večja deska. Utrpel je poškodbo z že omenjeno diagnozo. Dne 22.8.1999 je padel po stopnicah in si poškodoval gleženj. Zatrjeval je vzročno zvezo, češ da je imel vrtoglavice zaradi poškodbe glave, vendar mu prvostopenjsko sodišče ni verjelo in je zaključilo, da med obema poškodbama ni vzročne zveze. Ker zatrjevani vzrok tožnikovega padca ni dokazan, tožnik že iz tega razloga neutemeljeno vztraja pri odškodnini za to poškodbo. Prav ima sicer pri trditvi, da v poravnavi dogovorjena odškodnina te škode ne zajema, njegovi očitki pritožbenemu sodišču v zvezi s tem vprašanjem pa so neutemeljeni zato, ker iztrgano iz celote navajajo le en del razlogov, prezrejo pa nadaljnje razloge, ki so pravno odločilni, da namreč sodišče prve stopnje ni verjelo zatrjevanemu vzroku tožnikovega padca in da je tožnik ob sklepanju poravnave za to poškodbo že vedel, predvsem pa, da je v pravdnem postopku postavil le pavšalne trditve.

Neveljavnost pravnega posla je pojem, ki zajema ničnost in izpodbojnost pravnega posla. Vsak od navedenih institutov ima svoje, drugačne razloge za uveljavljanje. Tožnik ni navajal nobenih razlogov za ničnost poravnave Š1097. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasled.) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonikaĆ. Njegove tožbene trditve, da mu v času sklepanja poravnave ni bil znan obseg škode, ker bolniški stalež ni bil zaključen in zdravljenje še ni bilo končano, je mogoče opredeliti kot napako volje, zmoto o obsegu škode, torej uveljavljanje izpodbojnosti (111. člen v zvezi z 61. členom ZOR). V tej smeri je prvostopenjsko sodišče, ne glede na (ne)ustreznost postavljenega tožbenega zahtevka (prvi odstavek 112. člena ZOR) izvajalo dokaze. Ugotovilo je, da je bil bolniški stalež že zaključen, zaključeno je bilo tudi zdravljenje. Tožnik v nobeni fazi tega pravdnega postopka ni konkretiziral, katere posledice naj mu ob sklepanju izvensodne poravnave še ne bi bile znane. Zato ni jasno, o čem naj bi izvedenec medicinske stroke sploh podal mnenje. Izvedenčeve ugotovitve ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev stranke. Pritožbeno sodišče je pravilno opozorilo na pomanjkanje kakršnekoli konkretne navedbe, kaj je tožnik po podpisu poravnave trpel, pa tega prej ni bilo mogoče pričakovati. Utemeljeno je bilo tudi opozorilo pritožbenega sodišča na izostanek navedb, ki bi omogočale presojo pravočasnosti tožbe (117. člen ZOR).

Ker niso izkazani razlogi za neveljavnost izvensodne poravnave, tožnik za nepremoženjsko škodo v zvezi s poškodbo z dne 15.7.1999 ne more uveljavljati plačila dodatne odškodnine, iz že pojasnjenih razlogov pa neutemeljeno uveljavlja tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo v zvezi s poškodbo gležnja z dne 22.8.1999. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP njegovo revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).