Jedro

Tožba je bila zavrnjena, ker so pri tožeči stranki bili podani razlogi, da njen sprejem predstavlja nevarnost za javni red države. (Tožeča stranka je bila štirikrat pravnomočno obsojena za kazniva dejanja, med drugim tudi za kaznivo dejanje umora).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri Sekretariatu za notranje zadeve mesta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1. in 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je tožnik zahtevek za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložil v zakonskem roku, da je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in da tukaj tudi dejansko živi. V upravnem postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je bil tožnik že večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj. Tožena stranka glede na navedeno ocenjuje, da v primeru sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije obstaja nevarnost za javni red Republike Slovenije. Ker so torej podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena navedenega zakona, tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije .

Tožnik v tožbi meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in tudi nepravična. Res je bil leta 1976 obsojen na zaporno kazen 8 let zapora, vendar pa zadnjih 10 let ni bil več obravnavan za kazniva dejanja niti za prekrške zoper javni red in mir. Res pa je, da ga je zaradi suma pretepanja policija nekajkrat zadržala na Povšetovi ulici v Ljubljani od 12 do 24 ur, kar pa zanj ni kazen, ki jo izreče sodnik za prekrške. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red države, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Po 1. in 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS), na katera se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje: pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče (1. odstavek); ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena se vloga lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona (da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države - 3. odstavek).

Ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in ki ga tudi tožnik v upravnem postopku (tožnikovo zaslišanje pri toženi stranki z dne 10.3.1993) ni izpodbijal in ga tudi ne izpodbija v tožbi, po presoji sodišča, kar pravilno ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, kaže na to, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red države (citirana določba 3. odstavka 40. člena navedenega zakona v zvezi z 8. točko 1. odstavka 10. člena tega zakona). Zato je po presoji sodišča tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno odločila, ko ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je iz vrste in načina storitve kaznivih dejanj ter storjenih prekrškov in iz dosedanjega življenja tožnika sklepati, da bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red Republike Slovenije.

Sodišče pojasnjuje tožniku, da njegove tožbene navedbe ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.