Jedro

Dejstvo tožnikove alkoholiziranosti je sodišče ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke. Glede na preprostost dejanskega substrata, skoncentriranega na nič več kot eno pravnorelevantno dejstvo, očitana neizvedba drugih dokaznih predlogov revidenta ne predstavlja nobene procesne kršitve.

V skladu z obstoječo sodno prakso iz določbe 360. člena ZPP izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. A contrario se sodiščem v obrazložitvi ni treba opredeljevati do navedb, ki za sámo odločitev niso bistvene, zlasti če je o stališču sodišča do navedbe stranke mogoče sklepati že konkludentno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zavarovalnine za 100 % invalidnost in dnevnih zneskov odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova pogodbe o kolektivnem nezgodnem zavarovanju tožnikovega delodajalca pri toženi stranki. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 23.416 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na napačno razumevanje instituta predhodnega vprašanja, ki je vodilo sodišče prve stopnje pri odločanju. To sodišče je bilo več kot očitno prepričano, da je vezano na pravnomočno sodbo v pravdni zadevi P 7/99. Zaradi takega zmotnega prepričanja in posledično mnenja, da mu zato sploh ni potrebno ugotavljati nobenih dejstev in okoliščin, se do dokazov, izvedenih v postopku P 7/99, zlasti še do dveh tam pridobljenih izvedenskih mnenj, sploh ni opredelilo, gotovo pa bi se, če ne bi odločalo na podlagi ''rešenega predhodnega vprašanja''. Dejstvo, da je vpogledalo v spis P 7/99, ne pomeni, da se je sodišče prve stopnje do dokazov, ki so bili v tem postopku izvedeni, tudi opredelilo. Mnenje sodišča druge stopnje, da zavarovanec, ki ima v krvi več kot 0,5 ‰ alkohola, izgubi pravice iz zavarovanja brez možnosti dokazovati, da med alkoholiziranostjo in nezgodo ni vzročne zveze, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Tožniku v predmetnem postopku ni bila dana možnost dokazati, da ni bil pod vplivom alkohola, saj sodišče predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke ni izvedlo, ker naj za odločitev ne bi bil potreben. Prav tako pa tožniku ni bila dana niti možnost dokazovati, da med alkoholiziranostjo in nezgodo ni vzročne zveze. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno raziskano, saj dejstvo, ali je tožnik bil pod vplivom alkohola ali ne, v postopku sploh ni bilo ugotovljeno. V ostalem se revizija ukvarja predvsem z zapisom v sodbi pritožbenega sodišča, da je to sodišče '' ... izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v zvezi s pritožbenimi izvajanji ter ugotovilo, da obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje dosega standard prepričljivosti, saj so pravno odločilna vprašanja v konkretni pravdni zadevi obrazložena.'' Tak zapis predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, na številne pritožbene razloge o odločilnih pravnih vprašanjih, ki jih revizija nato podrobno popisuje, s sodbo druge stopnje namreč ni bilo odgovorjeno. Pravica dobiti odgovor na pravno relevantna zatrjevanja pa izhaja iz 25. člena Ustave RS.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijo je mogoče strniti v dva bistvena očitka. Eden se nanaša na nepravilnosti v zvezi z ugotavljanjem dejanske podlage odločbe sodišča prve stopnje, drugi pa izpodbijano sodbo napada zaradi njene nezadostne obrazložitve.

Prvi očitek je neutemeljen. Revizijski zapis, da je bilo sodišče prve stopnje '' ... mnenja, da mu sploh ni potrebno ugotavljati nobenih dejstev in okoliščin, saj je bilo mnenja, da je vezano na pravnomočno odločitev v zadevi P 7/99 ...'' sili k sklepu, da po tožnikovem prepričanju sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zadevi sploh ni ugotavljalo. A to ne drži. Izhajajoč iz trditvene podlage predmetnega spora je moralo sodišče prve stopnje za razsojo v zadevi ugotoviti eno samo odločilno dejstvo, in sicer, ali je imel tožnik v času, ko je z avtomobilom zletel s ceste in končal v obcestnem jarku, v krvi več kot 0,5 ‰ alkohola ali ne. To je sodišče tudi storilo. Presodilo je izvedensko mnenje dr. Vrabla in v razlogih sodbe s primerjavo rezultatov laboratorijskih analiz pojasnilo, zakaj nivo vsebnosti alkohola v tožnikovi krvi, kot je bil ugotovljen v laboratoriju Splošne bolnišnice Maribor, šteje za resničnega.

Dejstvo tožnikove alkoholiziranosti je sodišče torej ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke. Glede na preprostost dejanskega substrata, skoncentriranega na nič več kot eno pravnorelevantno dejstvo, očitana neizvedba drugih dokaznih predlogov revidenta ne predstavlja nobene procesne kršitve. Po drugem odstavku 213. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP) je namreč sodišče tisto, ki odloča o tem, kateri dokazi o zatrjevanih odločilnih dejstvih naj se izvedejo in kateri ne. Prav tako lahko sodišče, če med procesom dokazovanja ugotovi, da je neko dejstvo dokazano, opusti izvedbo drugih prej že dopuščenih dokazov, zlasti še, kadar oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev. Gre torej za pravico sodišča do izbire dokazov in presoje že izvedenih dokazov in ne za dolžnost izvesti vse predlagane dokaze.

Revizijsko sklicevanje na neupoštevanje preostalega predlaganega dokaznega gradiva in na izostanek ocene dokazov, izvedenih v drugi pravdi z identičnim dejanskim stanjem (P 7/99), zaradi česar naj dejanska podlaga odločitve v obravnavani zadevi ne bi bila popolnoma razčiščena, tako ni nič drugega kot v očitek procesne kršitve zavito nasprotovanje dokazni oceni. Ker pa argumentirane dokazne ocene, ki je že prestala preizkus pritožbenega sodišča, z revizijo ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), se revizijsko sodišče z zadevnimi navedbami revizije ni več ukvarjalo. Le v zvezi s trditvijo, da je bilo tožniku s postopanjem sodišč onemogočeno izpodbijanje domneve o obstoju vzročne zveze med vožnjo v alkoholiziranem stanju in povzročitvijo prometne nezgode, Vrhovno sodišče še dodaja, da tožnik v postopku pred nižjimi sodišči vprašanja vzročne zveze sploh ni izpostavil, zato vsaka navedba v tej smeri predstavlja neupoštevno revizijsko novoto.

Neutemeljen je tudi drugi očitek, ki problematizira vprašanje (ne)zadostnosti obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. Po mnenju revidenta pritožbeno sodišče ni oziroma ni v zadostni meri odgovorilo na '' ... številne pritožbene razloge... '' o odločilnih pravnih vprašanjih, zajetih v '' ... obsežni pritožbi... '', kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka.

Mero zadostnega obsega obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča zarisuje drugi odstavek 360. člena ZPP. Ta določa, da mora sodišče presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z obstoječo sodno prakso(1) iz te določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena. A contrario se sodiščem v obrazložitvi ni treba opredeljevati do navedb, ki za sámo odločitev niso bistvene, zlasti če je o stališču sodišča do navedbe stranke mogoče sklepati že konkludentno.

V predmetni zadevi je iz sodbe pritožbenega sodišča jasno videti, da se je sodišče s pritožnikovimi obširnimi ugovori seznanilo in jih v okviru preizkusa dokazne ocene tudi obravnavalo. Res je sicer, da se ni izrecno opredelilo do vsake posamezne navedbe, s katero je tožnik poskušal izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar pritožbeno sodišče tega niti ni bilo dolžno storiti. Razlogi izpodbijane sodbe kažejo, da je pritožbeno sodišče preizkus pravilnosti ugotovitve osrednjega spornega dejanskega vprašanja, to je vprašanja tožnikove alkoholiziranosti v času nezgode, korektno opravilo. Pojasnilo je, da ta ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na obrazloženi presoji izvedenskega mnenja dr. Mirana Vrabla, medtem ko je v reviziji citirani zapis iz predzadnjega odstavka četrte strani izpodbijane sodbe '' ... sodišče prve stopnje je vpogledalo v spis P 7/99 ter ugotovilo, da je v citirani zadevi pravnomočno odločeno, da je bila tožeča stranka v škodnem dogodku z dne 11.11.1997 pod vplivom alkohola... '' razumeti zgolj kot dodatno pojasnilo tožniku, da je dokazna ocena prvega sodišča tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezna oziroma pravilna, ne pa morebiti kot dostavek, dopolnitev k tej oceni. Dokazi, izvedeni v postopku P 7/99, namreč niso bili del v predmetnem postopku obravnavanega procesnega gradiva in kot taki na ugotovitev dejanskega stanja v predmetni pravdi niti niso mogli imeli vpliva. Odgovarjanje na številne pritožbene ugovore tudi v tej zvezi ne bi bilo ne racionalno ne ekonomično. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da argumentacija v sodbi sodišča druge stopnje zadeva tisto, kar je za zadevo ključnega pomena in pomeni ustrezen pritožbeni preizkus dokazne ocene nižjega sodišča. Očitku nezadostnosti pojasnjevanja in opredeljevanja zato ni bilo mogoče slediti.

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena, ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo revizijo potrebno kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej npr. sodbo VS RS II Ips 582/2003.