Jedro

Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava in materialnopravne navedbe lahko podajo stranke do konca glavne obravnave (do konca postopka pred sodiščem prve stopnje).

Ker vtoževana terjatev iz naslova poroštva ni bila ugotovljena pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, ne gre za judikatno terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zaradi umika nasprotne tožbe ustavi postopek po nasprotni tožbi ter da mora tožeča stranka po nasprotni tožbi toženi stranki po nasprotni tožbi povrniti stroške postopka po nasprotni tožbi v višini 1.115,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/1. in I/2. točka izreka). V II/1. točki izreka je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 202/02542 z dne 08. 03. 2002 v celoti v 1. in 3. točki izreka sklepa glede dolžnice MM in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna MM plačati tožeči stranki 12.303.558,51 EUR skupaj s pogodbenimi obrestmi ter izvršilne in pravdne stroške skupaj z obrestmi. V točki II/ MM povrniti stroške postopka v višini 4.285,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II. točko izreka sodbe in sklepa se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje P d.d. (v nadaljevanju tožeča stranka). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne vse stroške pravdnega postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče ne bi smelo upoštevati pripravljalne vloge tožene stranke z dne 10. 01. 2011 in posledično ugovora zastaranja, saj je bila vložena prepozno oziroma v nasprotju z določilom 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Takega zaključka ne more prav v ničemer spremeniti okoliščina, da je sodišče dalo toženi stranki rok za odgovor na navedbe tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 16. 12. 2010. Tožena stranka je namreč imela v tej vlogi možnost odgovoriti le na navedbe tožeče stranke, navedbe tožene stranke iz vloge z dne 10. 01. 2011 pa po vsebini ne predstavljajo odgovora na navedbe tožeče stranke. Ko pa je tako, ugovora zastaranja, ki je bil podan v tej vlogi, ni mogoče upoštevati. Prav tako ni pravilna ugotovitev sodišča, da je tožena stranka podala ugovor zastaranja na samem naroku, saj iz samega zapisnika o naroku to ne izhaja. Tudi če navedbe tožeče stranke glede nepravočasnosti pripravljalne vloge z dne 10. 01. 2011 ne bi bile utemeljene, pa bi moralo sodišče ugotoviti, da je bil ugovor zastaranja vložen prepozno. Tožena stranka bi namreč morala podati trditveno podlago v zvezi z ugovorom zastaranja že do prvega naroka za glavno obravnavno, vendar pa tega ni storila. Določene trditve, ki so bile sicer pavšalne, saj se je tožena stranka zgolj sklicevala na navedbe JJ, je dala tožena stranka šele po prvem naroku za glavno obravnavno, kar pa je prepozno. Sicer pa je ugovor zastaranja tudi neutemeljen. Terjatev tožeče stranke je tudi v razmerju do toženke judikatna terjatev in ni pravilno stališče sodišča, da sporazum strank v razmerju do toženke ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo celotne njene terjatve do glavnega dolžnika iz kateregakoli premoženja zastaviteljev, saj 379. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR) zanj ne daje nikakršne podlage. Pogoj, da se terjatev šteje za judikatno po omenjenem členu ZOR, ni, da bi morala biti sodna odločba oziroma sodna poravnava glede terjatve izvršljiva, temveč določa zgolj to, da je terjatev ugotovljena. S spornim sporazumom pa je bila terjatev tožeče stranke do toženke ugotovljena in gre torej za judikatno terjatev. Zmotno pa je tudi stališče sodišča, da tožeča stranka ni pretrgala zastaranja z vložitvijo predloga za izvršbo zoper toženko pred Okrajnim sodiščem v Litiji. Dejstvo, da se je navedeni postopek vodil le z izvršilnim sredstvom izvršbe na nepremičnine zastaviteljev, namreč na vprašanje pretrganja nima nikakršnega vpliva. Odločilno je le, da vložitev predloga za izvršbo predstavlja upnikovo dejanje, ki je namenjeno izterjavi njegove terjatve, ter da se je izvršilni postopek vodil zaradi iste terjatve, kot je vtoževana v tej pravdni zadevi, in sicer celotne terjatve in ne zgolj dela. Zaradi navedenega je prišlo do pretrganja zastaranja celotne terjatve. Odločitev sodišča o glavni stvari in posledično odločitev o stroških sta zato nepravilni.

3. MM (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženka)je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje ter predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena, tožeči stranki pa se naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nepravilno je stališče tožeče stranke, da je tožena stranka podala ugovor zastaranja prepozno. Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava in materialnopravne navedbe lahko podajo stranke do konca glavne obravnave (do konca postopka pred sodiščem prve stopnje). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožena stranka sklicevala na ugovor zastaranja na naroku za glavno obravnavno dne 11. 01. 2011, torej pravočasno. Res je sicer, kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi, da tožena stranka ni izrecno navedla, da podaja ugovor zastaranja, ampak je navedla, da vlaga pripravljalno vlogo z ugovorom zastaranja, vendar pa to po oceni pritožbenega sodišča zadošča, saj iz te njene navedbe jasno izhaja, da uveljavlja zastaranje vtoževane terjatve. Ker je ugovor zastaranja materialnopravni ugovor, pa sicer tudi ni moč šteti, da je bila pripravljalna vloga z dne 10. 01. 2011 v delu, v katerem je tožena stranka navedla, da uveljavlja ugovor zastaranja, vložena prepozno, ker je bila vložena šele na naroku. Sistem prekluzij iz določila 286.a člena ZPP, na katerega se sklicuje tožeča stranka, namreč za materialnopravne ugovore ne velja.

6. Sodišče prve stopnje je torej pravilno štelo, da je bil ugovor zastaranja podan pravočasno, vendar pa se je napačno postavilo na stališče, da lahko tožena stranka (v vsakem primeru) zatrjuje tudi dejstva, potrebna za njegovo presojo, po prvem naroku za glavno obravnavo, saj velja glede dejstev določba 286. člena ZPP, po kateri mora stranka navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov (ugovorov), do prvega naroka za glavno obravnavo, kasneje pa le pod pogojem, da jih predhodno ni mogla navesti brez svoje krivde. Vendar pa, ker so bila dejstva potrebna za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja podana pravočasno oziroma so predstavljala že zbrano procesno gradivo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub napačnemu izhodišču utemeljeno odločalo o ugovoru zastaranja. Tožeča stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 07. 04. 2005, vloženi pred prvim narokom, zatrjevala, da je bil rok vračila posojila po posojilni pogodbi, s katero sta se toženka in J. J. zavezala kot poroka, oziroma aneksu k posojilni pogodbi, 11. 02. 1996 (iz te navedbe je mogoče ugotoviti datum začetka teka zastaranja), datum vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listne, z vložitvijo katerega se je začel konkretni postopek, pa izhaja iz samega predloga 05. 02. 2002 (glej list. št. 1). Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejstev, ki niso bila sporna, pravilno ugotovilo, da je splošni petletni zastaralni rok (371. člen ZOR) do vložitve predloga za izvršbo (t.j. do 05. 02. 2002) že potekel, ter posledično pravilno zaključilo, da je vtoževana terjatev zastarala.

7. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da vtoževana terjatev tožeče stranke do toženke kot porokinje ni judikatna terjatev. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta se toženka in J. J. za zavarovanje terjatve tožeče stranke do P o.p. s posojilno pogodbo z dne 11. 08. 1995 in aneksom k njej z dne 11. 01. 1996 zavezala kot poroka. Pri podpisu sporazuma, sklenjenega na podlagi 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 20/78 in nasl., v nadaljevanju ZIP) pred Okrajnim sodiščem v Litiji, opr. št. R 117/95 z dne 14. 08. 1995, v katerem je ugotovljeno, da ima upnik (tožeča stranka) do glavnega dolžnika P o.p. denarno terjatev v višini tedanjih 3.000.000,00 SIT, pa sta toženka in JJ sodelovala kot zastavitelja, in sicer sta dovolila vknjižbo zastavne pravice na njuni nepremičnini zaradi zavarovanja terjatve upnika do glavnega dolžnika. Toženka torej ni bila glavna dolžnica, je pa dala za zavarovanje terjatve tožeče stranke do glavnega dolžnika (P o.p.) tako stvarno (zastava) kot osebno zavarovanje (poroštvo). Zgolj za njene obveznosti iz naslova stvarnega zavarovanja pa v konkretnem primeru velja desetletni zastaralni rok, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, saj je bil le sporazum opr. št. R 117/95 z dne 14. 08. 1995, s katerim je bila ustanovljena zastavna pravica, sklenjen pred sodiščem (primerjaj 379. člen ZOR). Ker vtoževana terjatev iz naslova poroštva torej ni bila ugotovljena pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da gre za judikatno terjatev.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da ni utemeljen ugovor tožeče stranke, pri katerem vztraja v pritožbi, da je kot upnica pretrgala zastaranje vtoževane terjatve z vložitvijo izvršilnega predloga zoper toženko in J. J. pred Okrajnim sodiščem v Litiji opr. št. In 15/98. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zastaranje vtoževane terjatve tožeče stranke iz naslova poroštva toženke ni bilo pretrgano z vložitvijo omenjenega predloga za izvršbo na podlagi sporazuma opr. št. R 117/95 z dne 14. 08. 1995, saj je tožeča stranka z njim uveljavljala le obveznost toženke in JJ iz naslova zastave nepremičnine in ne iz naslova danega poroštva. Ob tem velja še dodati, da drži pritožbena navedba, da je bila vložitev predloga za izvršbo zoper zastavitelja upnikovo dejanje, ki je bilo namenjeno izterjavi oziroma poplačilu njegove celotne terjatve, vendar pa tožeča stranka zmotno meni, da se je v tistem izvršilnem postopku izterjevala ista terjatev, kot se vtožuje v tej pravdni zadevi, saj gre pri terjatvi tožeče stranke do toženke iz naslova poroštva in terjatvi tožeče stranke do glavnega dolžnika za različni terjatvi (1), prav tako obveznost toženke kot zastaviteljice in obveznost toženke kot porokinje ni ena in ista obveznost (2). Prav to pa je razlog, da vložitev predloga za izvršbo zoper toženko kot zastaviteljico ne more imeti za posledico pretrganja zastaranja terjatve tožeče stranke do toženke iz naslova poroštva.

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka.

10. Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato sama krije svoje stroške v zvezi s sestavo pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako toženka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj njen odgovor ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Glavna obveznost in poroštvena obveznost sta dve različni obveznosti, kar izhaja že iz dejstva, da sta dolžnika različni osebi (glavni dolžnik in porok).

(2) Kot je bilo obrazloženo v 6. točki te sodbe, gre za dve različni zavarovanji, ki jih je dala toženka.