Jedro

Iz določbe prvega odstavka 68. člena ZIL-1 izhaja dolžnost skrbnega ravnanja, ki ga zahtevajo okoliščine. Navajanje "nerazložljivi razlogi" in "nepredvidena napaka" niso upravičeni razlogi za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče soglaša s toženo stranko, da s strani tožnika navedeni razlogi za neplačilo pristojbine ne ustrezajo standardu upravičenih razlogov, ki bi jih tožena stranka upoštevala, če bi tožnik izkazal skrbno ravnanje. Ravnanje zastopnikov - strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjajo z zastopanjem strank, mora biti na stopnji skrbnosti dobrega strokovnjaka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje tožnika, pri patentu št. 1326632 z dne 12. 8. 2011. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik 12. 8. 2011 vložil vlogo z nazivom zahteva za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z odločbo št. 31203-657/2001 z dne 16. 5. 2011 o prenehanju veljavnosti patenta, ki je bila imetniku patenta vročena 18. 5. 2011. V obrazložitvi je navedel, da je v letu 2010 prenašal portfelj svojih patentov od firme A. na firmo B. Pri tem bi A. moral obvestiti vse nacionalne zastopnike o spremembi pooblaščenca portfelja in B. odstopiti vse spise v zvezi s portfeljem. A. se je odločil, da bo najprej poskrbel za plačilo vseh pristojbin, nato pa spise posredoval B. To se je zgodilo 6. 10. 2010, pozneje pa je A. B. še sporočil, da bo vse nacionalne zastopnike v državah, za katere je dokumentacija popolna, obvestil o spremembi pooblaščenca. Ker je bila na tem spisku tudi Slovenija, je B. ob prevzemu domneval, da je pristojbina v Sloveniji plačana. Ker pa v Sloveniji pristojbina ni bila plačana, je tedanji zastopnik vložnika v Sloveniji C. d.o.o., starega pooblaščenca A. seznanil z opozorilom Urada z dne 12. 11. 2010, o neplačani pristojbini in možnosti plačila v roku 6 mesecev z zamudno pristojbino. A. je novega pooblaščenca B. šele 11. 2. 2011 seznanil, da pristojbina za vzdrževanje patenta v Sloveniji ni bila plačana. Patentni zastopnik pri firmi B. je takoj po tem obvestilu naročil, da se odpre spis za v Sloveniji veljaven patent in plača pristojbina za njegovo vzdrževanje, vendar spis iz nerazložljivih razlogov ni bil odprt. Zato tudi pristojbine niso bile plačane. Dne 23. maja 2011 pa je B. od takratnega zastopnika vložnika v Sloveniji C. prejel odločbo z dne 16. 5. 2011 o prenehanju veljavnosti patenta. Meni, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo in da pristojbine za vzdrževanje patenta niso bile plačane iz opravičljivega razloga. V odgovoru na poziv je tožnik ponovil dotedanje navedbe iz zahteve, da je bila zamuda posledica verige izjemnih okoliščin v zvezi s prenosom celotnega portfelja patentov nosilca patenta od njegovega predhodnega pooblaščenca A. na novega pooblaščena B. Šlo je za prenos ogromnega števila spisov ter oteženo komunikacijo med obema pooblaščencema, zaradi česar se je soočil z ogromno delovno obremenitvijo, ki naj bi jo izpeljal odlično, z izjemo ene same napake, to je neplačila pristojbine za veljavnost desetega leta zadevnega patenta. Sklicuje se na odločbo EPO št. J 0003/86 z dne 21. 10. 1986. Organ je zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil, obravnaval pa jo je na podlagi prvega odstavka 68. člena Zakona o industrijski listini (ZIL-1). Meni, da tožnik ni izkazal upravičenih razlogov, zaradi katerih, kljub skrbnemu ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogel pravočasno, v naknadno 6-mesečnem roku plačati pristojbin za vzdrževanje patenta. Meni, da je zamuda posledica ravnanj vložnika oziroma njegovih zastopnikov, te posledice pa trpi tožnik sam. Sam razlog za to, da pristojbina ni bila plačana, ni pojasnjen. Navedel je le, da je do tega prišlo iz nerazložljivih razlogov. Iz navedenega nedvomno izhaja, da tožnik oziroma njegovi pooblaščenci niso ravnali skrbno, saj niso zagotovili izvedbe niti tako preproste naloge, kot je nalog za izvedbo plačila pristojbine. Plačilo pristojbine za vzdrževanje patenta ni nepredvidljiv dogodek, ki ga ne bi bilo mogoče predvideti in se nanj ustrezno pripraviti, saj zapade v plačilo vsako leto ob istem času. Tožniku je bilo znano, da izteče redni rok za plačilo pristojbine za vzdrževanje dne 11. 10. 2010, prav tako pa tudi, da izteče naknadni, kar 6 mesečni rok 11. 4. 2011. Opozorjen je bil na zamudo, v postopku pri Uradu je imel zastopnika, torej strokovnjaka, ki se poklicno ukvarja z zastopanjem strank in je tudi zavezan k večji skrbnosti, to je skrbnosti dobrega strokovnjaka. Poleg njega je imel tožnik še druge zastopnike, ki se prav tako poklicno ukvarjajo z zastopanjem strank in bi prav tako morali ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Skrbno ravnanje tožnika in njegovih zastopnikov bi terjalo, da čimprej, vsekakor pa pred iztekom 6-mesečnega naknadnega roka, izvedejo plačilo pristojbine za vzdrževanje patenta. Vsak zastopnik, ki se poklicno ukvarja z zastopanjem strank, mora zagotoviti ustrezno organiziranost in delovanje svoje pisarne in storiti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo interesi njegovih strank, vključno z zagotovitvijo notranjih kontrol, izvrševanja nalog. Tega pa tožnik in njegovi pooblaščenci niso storili, torej niso storili to, kar bi storila že povprečna skrbna oseba, zlasti, ker je tožnik zamujal že z rednim plačilom in je grozilo prenehanje veljavnosti patenta. Tožnik in njegovi pooblaščenci niso ravnali s potrebno skrbnostjo glede na okoliščine primera, saj razen izdaje naloga za odprtje spisa in plačilo pristojbine niso storili ničesar, da bi preprečili nastanek zamude in s tem prenehanje patenta. Zamuda pri plačilu je nastala iz nerazložljivih razlogov, zato organ utemeljuje, da tožnik ni izkazal upravičenih razlog za vrnitev v prejšnje stanje in je zahtevo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da iz opravičenih razlogov ni pravočasno plačal pristojbine za vzdrževanje patenta. Do zamude plačila pristojbine in posledično do prenehanja je prišlo zaradi izrednih okoliščin, povezanih s prenosom celotnega portfelja, patentov, nosilcev patenta na drugega skrbnika. B. je oktobra prejel paket kopij spisov s popolnoma neurejeno dokumentacijo. Istega dne je A. B. poslal email, da so poslani spisi v zvezi s patentom EP 1326632 (iz katerega izbira zadevni patent) pomanjkljivi, saj prenosi na tožečo stranko kot novega imetnika patenta, v nekaterih primerih še niso izvršeni, zato naj bi A. B. naknadno poslal še kompaktni disk z dokumenti. Iz seznama, ki je bil predložen k emailu, je izhajalo, da je spis za zadevni patent popoln oziroma nepomanjkljiv. A. je v emailu zatrdil, da bo še isti dan obvestil nacionalne zastopnike, ki zastopajo patentne, kjer so spisi popolni (med katere naj bi torej spadal tudi slovenski patent) o prenosu skrbništva nad portfeljem patentov na B. A. pa je v emailu še navedel, da so pristojbine za vzdrževanje patentov plačane. B. je portfelj patentov dal v skrb ga. A.A., ki je ena od najbolj izkušenih svetovalk za znamke in je pri B. zaposlena že 8 let. Ta je pri pregledu dokumentacije ugotovila, da B. od A. za nekatere patente, vključno z zadevnim, ni prejel nikakršne dokumentacije. Poleg tega se je izkazalo, da A. očitno ni poskrbel za plačilo anuitet za vse patente v prenesenem portfelju. B. je v primerih, za katere je na podlagi dokumentacije ugotovil, da anuitete niso bile plačane, nemudoma poskrbel za plačilo le-teh. Ker pa B. za zadevni patent ni imel nikakršne dokumentacije, imel pa je informacijo A., da gre za popolni spis, B. pristojbine za zadevni patent ni plačal. Ker je A. zatrdil, da so pristojbine za vzdrževanje patentov plačane, poleg tega pa za zadevni patent navedel, da je poslan spis popoln, je B. upravičeno domneval, da je bila pristojbina za 10 leto za zadevni patent že plačana. Poleg tega je B. računal na to, da bi ga v primeru neplačila o tem obvestil lokalni zastopnik. Res je nacionalni zastopnik novembra 2010 opozoril na neplačilo anuitete za zadevni patent, vendar je to opozorilo poslal A. Ko je B. februarja 2011 prejel informacijo, da anuiteta za zadevni patent ni plačana, je bil popolnoma presenečen, saj bi po več zagotovilih A. le-ta morala biti plačana. Nemudoma je odprl spis za zadevni patent, da bi zadevo uredil v naknadnem 6-mesečnem roku, vendar pa je prišlo do nepredvidene napake in pristojbina v naknadnem roku ni bila plačana. Ne strinja se z navedbo tožene stranke, da ni izkazal upravičenih razlogov, zaradi katerih kljub skrbnemu ravnanju ni mogel pravočasno plačati pristojbin za vzdrževanje. V zahtevi je namreč navedel, da je do zamude prišlo izjemoma zaradi verige izrednih okoliščin v zvezi s prenosom celotnega portfelja patentov tožeče stranke od predhodnega pooblaščenca A. na novega skrbnika. Neutemeljene so navedbe tožene stranke, da v predmetnem primeru ni šlo za nepredvidljiv dogodek, z obrazložitvijo, da plačilo pristojbine zapade vsako leto ob istem času. V zadevnem primeru je šlo namreč za nepredvidljive okoliščine primera pri prenosu portfelja patentov, ki so vse skupaj povzročile zamudo. Takšne izjemne okoliščine so ustvarile pogoje za spodrsljaj oziroma zamudo plačila pristojbine. Potrebno je tudi upoštevati, da je šlo v primeru zamude za izjemo v drugače brezhibnem delovanju B., ki je eno izmed svetovno znanih vodilnih podjetij, ki skrbi za vzdrževanje patentov in velja za zelo dobro organizirano podjetje. Ker je tožeča stranka svoj portfelj patentov dala v skrb takšnemu znanemu in zanesljivemu podjetju, ji zagotovo ni mogoče očitati neskrbnosti, kot je to navedla tožena stranka. Prav tako neskrbnega ravnanja ni mogoče očitati B. B. je namreč razvil poseben sistem, s katerim spremlja vse roke v zvezi s patenti ter skrbi za vzdrževanje le-teh in ki ni doslej nikoli odpovedal. A.A. je izjemno skrbna in izkušena in v 8 letih dela pri B. ni storila nobene napake. Kljub vsej potrebni skrbnosti pa je v predmetnem primeru izjemoma prišlo do napake. Da je do napake prišlo kljub vsej potrebni skrbnosti, bi morala tožena stranka upoštevati, še posebej z vidika izjemnosti napake ter ogromne materialne škode, ki bo nastala tožeči stranki. Vzpostavljeni sistem B. je namreč zanesljiv in dobro delujoč, vendar pa so bile okoliščine tako posebne, da je napaka razumljiva in bi bilo potrebno zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje ugoditi. Meni, da je predmetni primer vsebinsko podoben odločbi EPO št. J-003/86 z dne 21. 10. 1986, kjer je ravno tako prišlo do izjemnih napak zaradi posebnih okoliščin v sicer dobro delujočem in zanesljivem sistemu. Ne glede na to, da je bilo ravnanje B. skrbno, pa izpostavlja, da je tožena stranka nepravilno presodila, da naj bi dejanja, ki jih je opravil A. in B., imela enak učinek kot dejanja same tožeče stranke. Namreč ne A., ne B. nista nikoli imela pooblastila za zastopanje tožeče stranke v postopku vpisa patenta v register tožene stranke. Njuna vloga je bila omejena na posredništvo o komunikaciji med tožečo stranko in takratnim nacionalnim zastopnikom C. ter na posredovanje dokumentacije med njima. S toženo stranko neposredno nikdar nista komunicirala, ampak sta dejansko predstavljala le vmesni člen med tožečo stranko in njenim zastopnikom. Ker nista bila zastopnika tožeče stranke v postopku pri toženi stranki, njuna dejanja ne morejo biti upoštevana pri presoji potrebne skrbnosti ravnanja in bi tožena stranka morala upoštevati le skrbnost tožeče stranke in njenega takratnega zastopnika C., ki pa je povsem ustrezala pogojem iz 68. člena ZIL-1. Ravnanja A. in B. torej nista bila v sferi tožeče stranke in ga je potrebno obravnavati kot okoliščine, ne pa kot dejanja na strani tožeče stranke. Neutemeljena je tudi navedba, da naj tožnik oziroma njeni zastopniki ne bi delovali skrbno, ker naj ne bi poskrbeli za plačilo pristojbine za vzdrževanje patenta, niti v dodatnem 6-mesečnem roku. Poudarja, da je dejstvo, da je tožeča stranka zaradi nesrečnih okoliščin zamudila tudi dodatni rok za plačilo, popolnoma nerelevantno. V kolikor bi bilo namreč le to relevantno, bi to pomenilo, da zahteva za vrnitev v prejšnje stanje, v primeru zamude dodatnega roka, ni dovoljena, kar pa ni res, ker zakon tega v petem odstavku ne določa. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in ugoditev zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje oziroma odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijanega sklepa. Glede na razloge iz tožbe navaja, da je imetnik portfelja B. realiziral februarja 2011, da pristojbina ni plačana. ZIL-1 pa predvideva možnost, da lahko tudi osebe, ki nimajo zastopnika v Sloveniji, opravijo plačila pristojbin. Drugi odstavek 129. člena ZIL-1 predvideva namreč, da tuja oseba lahko sama opravlja vsa potrebna dejanja v zvezi s plačilom taks ali pristojbin v postopku pred Uradom. Tožnik bi torej plačilo lahko opravil tudi brez svojih zastopnikov oziroma bi sedanji nosilec portfelja B. lahko februarja 2011 poravnal sam pristojbino. Meni, da je v zadevi relevantno zgolj dejstvo, da zastopnik tožnika plačila ni izvedel, oziroma tega tožnik oziroma njeni tuji zastopniki niso opravili. Po drugem odstavku 53. člena ZUP velja, da imajo dejanja, ki jih v postopku opravi zastopnik v mejah svojih pooblastil, enak pravni učinek, kot če bi to opravila tožeča stranka sama. Enako velja za opustitev.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka vztraja pri tem, da v predmetnem primeru ne bi obstajali upravičeni razlogi za vrnitev v prejšnje stanje z obrazložitvijo, da naj plačilo pristojbine ne bi bil nepredvidljiv dogodek, saj zapade vsako leto ob istem času. Meni, da je tudi v primeru zamude plačila pristojbine namreč mogoče zahtevati varstvo pravic po 68. členu ZIL. Po določbi petega odstavka 68. člena ZIL so namreč taksativno navedeni primeri, v katerih varstva po tem členu ni mogoče zahtevati. Zamuda plačila pristojbine za patent ni izključena. V zadevi je novi skrbnik napravil eno samcato napako in zamudil plačilo pristojbine za patent, ki je imela posledico prenehanje. Izjemne okoliščine so ustvarile pogoje za spodrsljaj, zaradi česar je zahteva za vrnitev v prejšnje stanje upravičena. Meni, da je situacija kot v odločbi J 0003/86 z dne 21. 10. 1986, ko je EPO navedel, da je inštitut vrnitve v prejšnje stanje namenjen ravno temu, da se zagotovi, da izguba pravic ni posledica osamljene napake znotraj praviloma zadovoljivega sistema. Tudi v predmetnem primeru do plačila ni prišlo pravočasno zgolj zaradi izjemne in osamljene napake znotraj sicer dobro organiziranega sistema. Prejšnji skrbnik B. ni izročil celotne dokumentacije, hkrati pa mu je, vključno z zadevnim patentom, posredoval napačne informacije. Le to je povzročilo, da B. ni odprl spisa za zadevni patent v skladu z običajnim preverjenim postopkom delovanja in je posledično zamudil pravočasno plačilo pristojbine. Meni, da se tožena stranka nepravilno sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 659/2009, ker gre za drugačno dejansko stanje, ki ni primerljivo z obravnavanim. Meni tudi, da B. kot novega skrbnika portfelja patentu tožeče stranke ni mogoče šteti za zastopnika, kot to nepravilno navaja tožena stranka. Edini zastopnik je bil v relevantnem obdobju C. Le ta je ravnal skrbno v predmetnem primeru, saj je obvestil starega skrbnika glede plačila pristojbin, stari skrbnik pa ni obvestil, da je zadevni patent prenesen v skrbništvo B. Ne stari skrbnik, ne novi skrbnik, pa nista nikoli imela pooblastila za zastopanje tožeče stranke, kar se tiče zadevnega patenta, ampak sta bila omejena le na posredništvo v komunikaciji med tožečo stranko in takratnim nacionalnim zastopnikom in ni mogoče šteti za zastopnika. Njuni ravnanji torej tudi ni mogoče šteti za dejanja, ki bi imela enak učinek kot dejanja tožeče stranke, ampak ga je potrebno šteti le kot okoliščine primera.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik izkazal upravičene razloge, zaradi katerih v postopku pred toženo stranko, kljub skrbnemu ravnanju, ni mogel pravočasno, v naknadno določenem roku, plačati pristojbine za vzdrževanje patenta – prvi odstavek 68. člena ZIL-1. Sodišče soglaša s toženo stranko, da s strani tožnika navedeni razlogi za neplačilo pristojbine ne ustrezajo standardu upravičenih razlogov, ki bi jih tožena stranka upoštevala, če bi tožnik izkazal skrbno ravnanje. Že v sodbi I U 659/2009 z dne 8. 6. 2010 se je naslovno sodišče postavilo na stališče, da mora biti ravnanje zastopnikov – strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjajo z zastopanjem strank, na stopnji skrbnosti dobrega strokovnjaka. Tako je treba presojati v zvezi z neplačilom pristojbine tudi ravnanje obeh pooblaščencev portfelja patenta tožnika. Tožena stranka ima prav, da se za dejanja oziroma ravnanja, pa tudi opustitve pooblaščencev šteje, kot da bi jih opravil tožnik, saj imajo njihova ravnanja oziroma opustitve, ki se nanašajo na upravni postopek, učinke, ki jih trpi tožnik kot pooblastitelj, iz njihovega medsebojnega pogodbenega ravnanja, ne glede na to, da tak pooblaščenec ne nastopa oziroma zastopa tožnika pred upravnim organom. V primeru, ko je opustitev, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti pravice, nastala pri pooblaščencu, se presoja njegova skrbnost kot skrbnost tožnika.

Tožnik upravičuje opustitev plačila z izrednimi okoliščinami, povezanimi s prenosom njegovega portfelja patentov. Vendar pa sodišče, kot tudi ni tožena stranka, ne more sprejeti, da bi bili zapleti, ki so nastali ob tem prenosu, lahko sami po sebi upravičeni razlog, pa tudi, da so bili opisani zapleti pri prenosu izredne okoliščine, ki jih novi pooblaščenec ali tožnik pri prenosu ne bi mogla pričakovati – odpraviti oziroma jih nadzorovati. Iz določbe prvega odstavka 68. člena ZIL-1 izhaja dolžnost skrbnega ravnanja, ki ga zahtevajo okoliščine. Okoliščine pri prenosu portfelja (tudi ob vsem povedanem o ravnanju starega pooblaščenca) pa bi terjale pazlivejše ravnanje novega pooblaščenca, pa tudi samega tožnika, da bi jih lahko šteli za skrbne.

Nenazadnje tožnik sam pojasnjuje, da je bil novi pooblaščenec seznanjen, da pristojbina za konkretni patent ni bila plačana, dne 11. 2. 2011. Svoje ravnanje po tem obvestilu opisuje, da je patentni zastopnik pri firmi B. takoj po tem obvestilu naročil, da se odpre spis za v Sloveniji veljaven patent in plača pristojbina za njegovo vzdrževanje, vendar spis iz nerazložljivih razlogov ni bil odprt. V zvezi z navedeno okoliščino, ko bi bilo za plačilo pristojbine še dovolj časa, tožnik ni opisal, da bi bilo njegovo ravnanje skrbno, niti ni navedel upravičenih razlogov, kot mu je očitala že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Po tem, ko je pooblaščenec B. bil izrecno seznanjen – 11. 2. 2011, da pristojbina ni plačana, tudi ni pojasnjeno, zakaj so okoliščine s selitvijo portfelja, pa četudi so bile izjemne, vplivale na pravočasnost izvršitve obveznosti plačila pristojbine. Navajanje „nerazložljivi razlogi“ in „nepredvidena napaka“ (kot navaja v tožbi) niso upravičeni razlogi za vrnitev v prejšnje stanje.

Sklicevanje na dejansko stanje v odločbi EPO J 003/86 z dne 21. 10. 1986 ni primerno, ker ne gre za primerljivo situacijo. V citirani odločbi je bilo presojano, da je napaka razumljiva, v obravnavani zadevi pa tožnik ni pojasnil upravičljivosti razloga (napake). Dejstvo je, da je bila napaka storjena, pojasniti in utemeljiti pa bi bilo treba še njeno upravičljivost. Zgolj obstoj napake ni podlaga za vrnitev v prejšnje stanje. Storjena mora biti iz upravičenih razlogov, ob siceršnjem skrbnem ravnanju.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.