Jedro

Iz določbe 1. odstavka 89. člena ZKP sledi, da dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje le obdolžencu, ne pa tudi zagovorniku ali drugim upravičencem do pritožbe, ter da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje mogoče vložiti le zaradi zamude roka za napoved pritožbe ali za pritožbo zoper meritorne odločbe sodišča. Zagovornikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev pritožbe iz razlogov, nastalih na njegovi strani, je zato nedovoljen.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 10.10.1997 zavrglo kot nedovoljen predlog obsojenčevega zagovornika za vrnitev v prejšnje stanje, enak predlog obs. D.G. pa zavrnilo kot neutemeljen.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik M.I. iz C., je dne 14.04.1998 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi izpodbijana sklepa in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojeni D.G. preko svojega odvetnika M.I. iz C., ni utemeljena. Povsem pravilno in v skladu z zakonom o kazenskem postopku obsojencu in njegovemu zagovorniku ni bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Tako Okrajno sodišče v Celju kot tudi Višje sodišče v Celju nista zagrešili očitanih kršitev zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je sodišče odločilo o zagovornikovi in obsojenčevi prošnji za vrnitev v prejšnje stanje. Po določbi 1. odstavka 89. člena ZKP dovoli sodišče obdolžencu, ki iz opravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi, vrnitev v prejšnje stanje, da napove pritožbo oziroma da vloži pritožbo, če v osmih dneh po prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje in obenem z njo tudi napove pritožbo oziroma odda pritožbo. Iz takšne določbe povsem jasno sledi, da dovoli sodišče vrnitev v prejšnje stanje le obdolžencu, ne pa tudi zagovorniku ali drugim upravičencem do pritožbe (2. odstavek 367. člena ZKP) in da je prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje mogoče vložiti le zaradi zamude roka za napoved pritožbe ali za pritožbo zoper meritorne odločbe sodišča. Materialni pogoj za vrnitev v prejšnje stanje je, da je obdolženec iz opravičenih razlogov zamudil takšen rok. V vsakem posameznem primeru se ugotavlja, ali so razlogi za zamudo roka opravičeni ali ne. Navedena zakonska določba predpostavlja, da je razlog nastal brez obdolženčeve krivde, kar pomeni, da ni mogoče upoštevati razlogov, ki so nastali po njegovi krivdi oziroma izhajajo iz njegovega namernega delovanja.

Ker določba 1. odstavka 89. člena ZKP ne dovoljuje vložitve prošnje za vrnitev v prejšnje stanje zagovorniku zaradi zamude roka za vložitev pritožbe, nastalih na njegovi strani, je odločitev, s katero je sodišče zavrglo njegovo prošnjo kot nedovoljeno, pravilna in zakonita.

Obsojenec je v prošnji za vrnitev v prejšnje stanje v bistvu izpodbijal pravilnost vročitve prvostopne sodbe. Sodišče je opravilo vročitev sodbe z nabitjem na sodno desko (4. odstavek 120. člena ZKP), potem ko je bila poskušana vročitev po sodnem vročevalcu in po policistih policijske postaje. Ocenilo je, da je takšen način vročanja pravilen. Obsojenec v prošnji za vrnitev v prejšnje stanje ni navajal in tudi ne izkazal opravičenega razloga za zamudo roka za vložitev pritožbe, ki ga ni sam zakrivil. Vložitev prošnje za vrnitev v prejšnje stanje namreč predpostavlja, da je bila sodba obsojencu vročena, pritožba pa ni bila vložena v zakonskem roku, ker so nastali pri obsojencu (obdolžencu) opravičeni razlogi, ki so mu to preprečili. Sodišče je zato z izpodbijanim pravnomočnim sklepom utemeljeno zavrnilo obsojenčevo prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti z obširnimi navedbami očita sodišču nezakonito vročanje prvostopne sodbe zagovorniku in obsojencu z opozarjanjem na kršitev določbe 3. odstavka 119. člena ZKP. V zvezi s presojo zakonitosti pravnomočnega sklepa pa glede na navedene razloge uveljavljanje te kršitve ni utemeljeno. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, je zagovornik po pravnomočnosti sklepa, ki ga izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti, vložil pritožbo oziroma dopolnitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 20.05.1997. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 08.05.1998 zavrglo pritožbo kot prepozno. Zagovornik je zoper ta sklep dne 01.06.1998 vložil pritožbo, ki jo je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 15.06.2000 zavrnilo kot neutemeljeno. S tem pravnomočnim sklepom je sodišče presodilo, da je prvostopna sodba bila obsojencu in zagovorniku vročena v skladu z določbami 1. odstavka 117. člena ter 118. člena in 1. odstavka 119. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti napada izrecno le pravnomočni sklep, s katerim je sodišče zavrglo zagovornikovo prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje, istočasno pa zavrnilo tudi obsojenčevo prošnjo, ne pa tudi pravnomočni sklep, s katerim je zavržena pritožba kot prepozna. Glede na to, in ker je odločitev v zvezi s prošnjama za vrnitev v prejšnje stanje pravilna, zahtevi za varstvo zakonitosti ni bilo mogoče slediti in ne ugoditi njenemu predlogu.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. D.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.