Jedro

Že s tem, ko je postala odločitev o tožnikovem azilu pravnomočna, pa je tudi omejitev tožnikovega gibanja, določena z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom tožene stranke, prenehala učinkovati.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v povezavi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) ugodilo tožnikovi pritožbi in odpravilo izpodbijani sklep tožene stranke z dne 1.3.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. odstavka 27. člena ZAzil tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za en mesec, in sicer od dne 1.3.2006 do 1.4.2006 (1. točka izreka) in odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je pritožba zoper izpodbijani sklep utemeljena iz drugih razlogov, kot to navaja tožnik. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ne more preveriti zakonitosti izpodbijanega sklepa, ker tožena stranka v njegovi obrazložitvi ni niti v enem stavku navedla, zakaj meni, da so razlogi za omejitev gibanja po 3 mesecih še vedno podani. Nejasnost izpodbijane odločitve povečuje dejstvo, da je bila trimesečna omejitev gibanja tožniku izrečena na podlagi treh razlogov, in sicer zaradi ugotavljanja istovetnosti (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil), lažne predstavitve razlogov (2. alinea 36. člena ZAzil ) in ker je tožnik vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea 36. člena ZAzil - sklep sodišča prve stopnje v zadevi U 152/2006), v upravnem sporu v zvezi s presojo zakonitosti odločbe o tožnikovi prošnji za azil pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni izkazal potrebne verodostojnosti, da je preganjan v izvorni državi (sodba sodišča prve stopnje v zadevi U 2874/2005). Ker je po mnenju sodišča prve stopnje izpodbijani sklep tako pomanjkljiv v obrazložitvi, da sodišče prve stopnje ne more presoditi zakonitosti uporabe določbe 5. odstavka 27. člena ZAzil v konkretnem primeru, ki pomeni poseg v iztožljivo pravico do svobode gibanja, sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka ni upoštevala pravil postopka iz določb 2., 3. in 5. točke 1. odstavka 214. člena ZUP (Uradni list RS, št. 22/2005) oziroma je dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovila. Zato je sodišče prve stopnje tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep ugodilo in ta sklep odpravilo.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja razloge, navedene v izpodbijanem sklepu in še dodaja: V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je povzela razloge za trimesečno omejitev gibanja tožniku, ki v tem obdobju niso prenehali, azilni postopek pa v tem času še ni bil pravnomočno končan. Ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da je v upravnem sporu v zvezi s presojo zakonitosti odločbe o tožnikovi prošnji za azil že ugotovilo, da ta ni izkazal potrebne verodostojnosti, da je v izvorni državi dejansko preganjan. S tem pa je po njenem mnenju sodišče prve stopnje dejansko priznalo, da tožnik zlorablja ali zavaja azilni postopek in da so torej razlogi za omejitev njegovega gibanja dejansko še vedno podani. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo sodišča prve stopnje, št. U 649/2006-6 z dne 15.3.2005, v kateri je sodišče prve stopnje v povsem istovetnem primeru potrdilo odločitev tožene stranke o podaljšanju omejitve gibanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni dovoljena.

Po določbah 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1.odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, je pritožba nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravno-varstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravnovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnost ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, in sicer do pravnomočno končanega azilnega postopka oziroma za čas od dne 1.3.2006 do dne 1.4.2006. Tedaj (1.4.2006) so torej prenehali pravni učinki izpodbijanega sklepa. Iz upravnih spisov izhaja, da je o tožnikovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, št. U 2874/2005-8 z dne 1.2.2006, s katero je bila potrjena odločitev tožene stranke, da se tožnikova prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena, bilo že pravnomočno odločeno (sodba pritožbenega sodišča, št. I Up 367/2006-2 z dne 22.3.2006). Že s tem, ko je postala odločitev o tožnikovem azilu pravnomočna (22.3.2006), pa je tudi omejitev tožnikovega gibanja, določena z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom tožene stranke, prenehala učinkovati.

Po presoji pritožbenega sodišča si glede na navedeno tožena stranka z vloženo pritožbo zoper izpodbijano sodbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma doseči zase ugodnejšo rešitev. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, je po presoji pritožbenega sodišča pritožbo zoper izpodbijano sodbo nedovoljena.

Ker je šlo za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih razlogov po vsebini.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 3. odstavka 343. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 16. člena ZUS.