Jedro

V obravnavanem primeru je tožeča stranka opravila storitev dne 5. 10. 2016, o stroških zanjo pa je bilo (prvič) odločeno z izpodbijanim sklepom z dne 16. 7. 2019. Nova, višja vrednost odvetniške točke (iz 0,459 EUR na 0,60 EUR) je začela veljati 6. 4. 2019, torej pred izdajo izpodbijanega sklepa o stroških. Zato tožeča stranka pravilno uveljavlja, da bi ji tožena stranka morala obračunati oz. pomnožiti 50 točk z vrednostjo 0,60 EUR, ki je veljala v času izdaje sklepa o stroških in je podlaga za plačilo storitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 1634/2014 z dne 16. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ odločil, da se tožeči stranki povrnejo stroški za opravljene odvetniške storitve in izdatke v znesku 14,29 EUR, in sicer z nakazilom na njen transakcijski račun, odprt pri A. d.d., št. ... Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka dne 15. 2. 2017 predložila napotnico v zvezi z izvedbo brezplačne pravne pomoči, ki je je bila deležna A. A. v obsegu pravnega zastopanja in svetovanja v postopku II P 79/2015 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Tožeči stranki so bili odmerjeni stroški v višini 3.175,89 EUR, v presežku pa je bil zahtevek zavrnjen. Zoper zavrnitveni del je vložila tožbo in Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo II U 180/2017 z dne 3. 7. 2019 njeni tožbi delno ugodilo in drugi odstavek sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru Bpp 1634/201 z dne 30. 3. 2017 odpravilo v delu glede odločanja o priznanju urnine za glavno obravnavo dne 5. 10. 2016 ter v tem obsegu zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je organ za brezplačno pravno pomoč tožeči stranki za glavno obravnavo dne 5. 10. 2016 priznal 50 točk ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, ki je veljala v času izdaje sklepa o stroških z dne 30. 3. 2017 in ji prisodil nagrado v višini 22,95 EUR. V skladu s 1. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-D) je tožeči stranki priznal polovični znesek, to je 11,48 EUR, materialne stroške 1%, kar znaša 0,23 EUR in od skupnega zneska 11,71 EUR še 22 % DDV, kar znaša 2,58 EUR. Skupno torej 14,29 EUR.

2. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja, zato pred upravnim sodiščem vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, saj bi mu moralo sodišče priznati vrednost točke v višini 0,60 EUR in ne 0,459 EUR. Poudarja, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženo z vrednostjo točke v času plačila. Plačilo urnine je bilo priznano in odrejeno, ko je že veljala novela Odvetniške tarife, po kateri je vrednost odvetniške točke znašala 0,60 EUR. O navedeni urnini je tožena stranka odločila v novem postopku, to je v času, ko je že veljala nova vrednost točke. Pri tem navaja, da je bistvo pravičnega plačila opravljenega dela to, da je opravljeno delo ovrednoteno in plačano po cenah v času plačila opravljenega dela. Že dejstvo, da vrednost točke po veljavni Odvetniški tarifi ni bila usklajena z inflacijo vse od leta 2003, je nepravična. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek toženi stranki ter ji naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti, če bi bila odvetniku obračunana nagrada po višji vrednosti točke zgolj iz razloga, ker je uspel s tožbo zoper odločitev o stroških z dne 30. 3. 2017. Odločitev o njegovi tožbi je bila sprejeta dve leti kasneje, 3. 7. 2019, ko je že veljala nova vrednost točke, dejstvo pa je, da je bila storitev opravljena pred veljavo novele.

4. Stranki z interesom so bile vloge strank vročene, vendar na njih ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankama je sporna uporaba materialnega prava oziroma vrednosti točke za opravljeno storitev na glavni obravnavi dne 5. 10. 2016. Ni pa sporno, da se tožeči stranki za opravljene storitve na naroku za glavno obravnavo dne 5. 10. 2016 prizna 50 točk. 7. Odvetniška tarifa sprejeta na podlagi 19. člena Zakona o odvetništvu in 10. člena Statuta odvetniške zbornice v 12. členu določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila.

8. V obravnavanem primeru je tožeča stranka opravila storitev dne 5. 10. 2016 o stroških zanjo pa je bilo (prvič) odločeno z izpodbijanim sklepom z dne 16. 7. 2019. Nova, višja vrednost odvetniške točke (iz 0,459 EUR na 0,60 EUR) je začela veljati 6. 4. 2019, torej pred izdajo izpodbijanega sklepa o stroških. Zato tožeča stranka pravilno uveljavlja, da bi ji tožena stranka morala obračunati oz. pomnožiti 50 točk z vrednostjo 0,60 EUR, ki je vejala v času izdaje sklepa o stroških in je podlaga za plačilo storitve.1

9. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo nepravilno uporabljeno, zato je sodišče na podlagi določb 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in v skladu z določbami tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe in pri tem pravilno uporabiti materialno pravo, tako da bo upoštevala, da se v skladu z določbo 12. člena Odvetniške tarife in sodne prakse upošteva vrednost točke v času plačila oz. izdaje sklepa o stroških odvetniških storitev, na podlagi katerega se plačilo izvede (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

10. Sodišče je odločilo na seji, ker je v obravnavani zadevi bilo sporno vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, dejansko stanje med strankama ni bilo sporno in ker je bilo podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (prvi odstavek in 1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

12. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Tako tudi sodna praksa npr.: II Cp 1345/2019 z dne 21. 8. 2019, II Cp 1793/2019 z dne 23. 12. 2019, II Cp 701/2021 z dne 10. 5. 2021, I Cp 339/2021 z dne 17. 3. 2021, I Cpg 85/2020 z dne 11. 3. 2020.