Jedro

Prvostopenjska kršitev določbe drugega odstavka 287. člena ZPP, ki se procesnopravno manifestira kot vsebinsko v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena istega zakona), je v konkretnem primeru še nadgrajen s pristopom sodišča prve stopnje, ki je najprej samo vzpostavilo stanje spoznavne krize (zaradi neizvedbe dela predlaganih dokazov) kot pogoja za odločanje po pravilih o dokaznem bremenu, nato pa tožniku naprtilo, da z „izvedenimi“ dokazi ni izkazal, da je bilo delo pri toženi stranki v vzročni zvezi z nastalo škodo.

Obrazložitev

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, ki je od tožene stranke terjal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2,100.000 SIT (sedaj 8.763,14 EUR) s pripadki in mu naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka, sodišče druge stopnje pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Izpodbija jo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Obširno utemeljuje predvsem uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka – in to z očitkom o napačni in neobrazloženi opustitvi izvedbe pomembnega dela predlaganih dokazov, ki je po mnenju tožnika privedla do zgrešene presoje po pravilih o dokaznem bremenu in posledično do sklepa o neuspehu tožnika z dokazovanjem vzročne zveze med njegovimi prekomernimi delovnimi obremenitvami, ki jim je bil podvržen spričo neustrezne odreditve del pri toženi stranki, in nastalo mu škodo kot posledico operacije kile. Spričo očitane opustitve izvedbe predlaganih dokazov je bil tožnik po njegovem mnenju prikrajšan za pravico do izjave, kar je imelo za posledico kršitev načela kontradiktornosti. Graja tudi razloge, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje procesnopravno nekorektno utemeljili opustitev izvedbe predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke in predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V skladu z določbami 375. člena za obravnavan primer upoštevnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil izvod revizije poslan toženi stranki in stranski intervenientki, ki nanjo nista odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija je utemeljena.

5. Po dejanskih ugotovitvah v sodbah sodišč prve in druge stopnje je tožnik delavec tožene stranke, ki je že od leta 1996 imel določene zdravstvene težave (na primer s hrbtenico, operacijo slepiča in z njo povezane postoperativne težave). Zato je bil 10. 3. 1998 napoten na zdravniški pregled, 26. 4. 1998 pa mu je bilo izdano zdravniško spričevalo, da je sicer zmožen za delo „cestarja – strojnika“, vendar s pripombo specialista medicine dela, da se pri tožniku „odsvetuje dvigovanje bremen, težjih od 10 kg“. S to omejitvijo je bila tožena stranka seznanjena, vendar je potrditvah tožnika v praksi ni upoštevala, saj je od leta 1999 do februarja 2001 moral na konkretno naštetih gradbiščih opravljati vsa težka fizična dela – vključno s prenašanjem bremen, težjih tudi od 60 kg, zaradi česar je 30. 5. 2001 moral na operacijo kile (avgusta 2003 pa je prejel odločbo o trajni invalidnosti III. kategorije kot posledice bolezni in 17. 11. 2003 bil prerazporejen na lažje delovno mesto serviserja).

6. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik res moral opravljati tudi težka dela zunaj omejitev iz priporočila v spričevalu zdravnika – specialista za medicino dela in ali je to (v primeru pozitivnega odgovora) bilo v vzročni zvezi z operacijo kile. Tak pristop sodišča je v izhodišču sicer pravilen; vendar je pomembno, da je s tem v zvezi od številnih prič, katerih zaslišanje je predlagal tožnik, zaslišalo le priče, ki so bile v delovnem procesu tožniku nadrejene (in bodisi posredno bodisi neposredno odgovorne za zagotovitev varnih delovnih pogojev), ne pa tudi delavcev, ki so delali s tožnikom na posamičnih gradbiščih in imeli možnost neposrednih zaznav glede vrste in narave delovnih opravil in odredb nadrejenih s tem v zvezi, opustilo pa je tudi izvedbo še drugih predlaganih dokazov: dokaz s pridobitvijo in pregledom tožnikove zdravstvene dokumentacije o celotnem poteku njegovih zdravstvenih težav in zdravljenja, dokaz z ogledom posamičnih gradbišč glede razmer in pogojev dela, dokazovanje z izvedencem medicinske stroke pa je opustilo, ker tožnik ni v roku založil zneska, potrebnega za stroške z izvedbo tega dokaza (slednja odločitev je procesnopravno neoporečna in jo tožnik glede na pravilne razloge v sodbah sodišč prve in druge stopnje s tem v zvezi neutemeljeno ponovno problematizira tudi še v reviziji). Po tako izvedenem obsegu dokazovanja je sodišče prve stopnje brez navedbe slehernih razlogov za zavrnitev pravkar povzetih dokaznih predlogov tožnika – razen predloga za dokazovanje z izvedencem medicinske stroke – z uporabo pravila o dokaznem bremenu prišlo do sklepa, da tožnik „z izvedenimi dokazi“ ni izkazal, da je bilo delo pri toženi stranki v vzročni zvezi z nastalo škodo.

7. Na tožnikov pritožbeni očitek (med drugim tudi) smiselno v smeri kršitve določbe drugega odstavka 287. člena ZPP v postopku na prvi stopnji se je sodišče druge stopnje odzvalo tako, da je izostanek obrazložitve sklepa o zavrnitvi dela tožnikovih dokaznih predlogov v prvostopenjski sodbi „nadomestilo“ s svojimi razlogi. Taka nadomestitev manjkajočih razlogov v postopku na drugi stopnji sicer ni nujno vselej neupoštevna; vendar ugotovljene pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji ni bilo mogoče odpraviti na način, kot je to poskušalo storiti sodišče druge stopnje: po povzetku predlaganih vendar neizvedenih dokazov o trditvah tožnika, da so ga predpostavljeni silili k težkemu delu in prenašanju težkih predmetov, je ocenilo, da je glede na pravna stališča sodišča prve stopnje očitno, da so bili ti predlagani dokazi nerelevantni in dokazna ocena, ki je pritožba ni omajala, jasno kaže, da je sodišče prve stopnje te dokaze ocenilo kot nepotrebne (osrednji odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje). Tožniku s tem še vedno ni bila dana možnost spoznati dokaznopravno sprejemljivih razlogov sodišča za zavrnitev njegovih predlogov in problem izostanka obrazložitve odločitve o zavrnitvi dela tožnikovih dokaznih predlogov v prvostopenjski sodbi ostaja aktualen tudi še po „dopolnjevanju“ obrazložitve na drugi stopnji.

8. Pravkar izpostavljen problem, ki se procesnopravno manifestira kot vsebinsko v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena istega zakona), je v konkretnem primeru še nadgrajen s pristopom sodišča prve stopnje, ki je najprej samo vzpostavilo stanje spoznavne krize (zaradi neizvedbe dela predlaganih dokazov) kot pogoja za odločanje po pravilih o dokaznem bremenu, nato pa tožniku naprtilo, da z „izvedenimi“ dokazi ni izkazal, da je bilo delo pri toženi stranki v vzročni zvezi z nastalo škodo. Samo izvedeni dokazi niso zadoščali niti za ugotovitev vseh relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi moglo sodišče določiti delo in naloge izvedencu medicinske stroke in ki bi jih moralo še pred tem samo ugotoviti.

9. Zaradi ugotovljenih in že opisanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih tožnik utemeljeno uveljavlja kot revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, je bilo treba na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena istega zakona sodbi sodišč obeh stopenj razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti ugotovljene procesne kršitve, sodišče druge stopnje pa v primeru morebitnega ponovnega odločanja tudi na pritožbeni stopnji paziti na sestavo senata, da ne bi bila pri odločanju na drugi stopnji ponovno udeležena sodnica, ki je bila v istem postopku že izločena še kot sodnica sodišča prve stopnje.