Jedro

Bistveno je, da sta se tožnika ob zasegu imela možnost sklicevati na obstoj privilegirane komunikacije in da sta to možnost (kot izhaja iz tožbenih navedb in tožbi priloženega zapisnika o preiskavi z dne 19. 1. 2017) tudi izkoristila. S tem sta sprožila postopek posebnega sodnega varstva pred Upravnim sodiščem, ki je predviden v 32. členu ZPOmK-1. To sodno varstvo je treba šteti za drugo (primarno) sodno varstvo v smislu 4. člena ZUS-1. Tožnika sta po vrnitvi zasežene komunikacije tožbeni zahtevek spremenila tako, da sta zahtevala le še ugotovitev kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter prepoved morebitnih nadaljnjih enakih oziroma podobnih dejanj. V konkretni zadevi sporna dejanja očitno niso imela nobenih posledic za tožnika oziroma so bile te posledice zanemarljive. ZUS-1 v 5. točki prvega odstavka 36. člena določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. To velja tudi v primeru, ko gre za ugotovitveno tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ki sta jo tožnika vložila na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi dejanj, s katerimi naj bi toženka posegla v njune človekove pravice in temeljne svoboščine (I. točka izreka), zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopke (III. točka izreka).

2. Tožnika sta v tožbi predlagala, (1) da se ugotovi, da je toženka dne 19. 1. 2017 na naslovu ..., z zasegom prenosnega računalnika DELL, inv. št. ..., in prekopiranjem celotnega elektronskega poštnega predala za uporabnika ... brez pravne podlage in nezakonito posegla v njune človekove pravice in temeljne svoboščine; (2) da se toženki prepove nadaljnje poseganje v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov; (3) da se toženki naloži takojšnja izročitev vsebine zaseženega prenosnega računalnika, uničenje prekopirane vsebine poštnega predala ter vse ostalo, kar je potrebno za odpravo posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov in za vzpostavitev zakonitega stanja ter (4) povračilo stroškov postopka. Predlagala sta tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženki naložilo, da v roku 24 ur po prejemu začasne odredbe tožnikoma izroči vsebino oziroma podatkovni nosilec zaseženega računalnika ter da uniči prekopirano vsebino poštnega predala. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je toženka zasežene predmete tožnikoma vrnila, zato sta tožbeni predlog spremenila tako, da sta zahtevala le še ugotovitev kršitve ter prepoved morebitnih nadaljnjih enakih oziroma podobnih dejanj. Sklicevala sta se na poseg v pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS), nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave RS), varstva tajnosti pisem in občil (37. člen Ustave RS) ter varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave RS), vse upoštevaje poseben pomen odvetniške zasebnosti, ki se neločljivo povezuje z zasebnostjo njegovih strank. Zaseženi računalnik in poštni predal sta tožnika uporabljala za zastopanje vseh svojih strank, ne le preiskovanega podjetja, in vsebujeta zaupne podatke o teh strankah. Zaseg naj bi jima efektivno onemogočil opravljanje odvetniške dejavnosti. Hkrati sta se že med preiskavo sklicevala tudi na obstoj privilegirane komunikacije po 32. členu Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1).

3. Zavrženje tožbe (in posledično tudi predloga za izdajo začasne odredbe) je sodišče prve stopnje utemeljilo na argumentu, da tožnikoma ni na voljo subsidiarno varstvo po 4. členu ZUS-1, saj jima je zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sporna dejanja je namreč toženka izvršila v okviru preiskave v prostorih podjetja ..., ki je bila na podlagi 28. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) odrejena z odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 1832/2016 z dne 13. 1. 2017. Odredba je bila torej izdana v postopku sodnega varstva, sporno pa je izvrševanje preiskave, opravljene na njeni podlagi. Po presoji sodišča prve stopnje se za zahtevke tretjih oseb, ki niso naslovniki odredbe o preiskavi, v zvezi s preiskavo uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), za njihovo obravnavanje pa je pristojno isto sodišče, ki je izdalo odredbo o preiskavi. Vprašanje morebitne (ne)učinkovitosti pravnega sredstva pri tem ni pravno relevantno. Tožba po 4. členu ZUS-1 ni dopustna niti zaradi dejstva, da tožnika opravljata odvetniško dejavnost. Ustavno sodišče RS namreč kljub ugotovitvi pomanjkljive zakonske ureditve v zvezi s položajem odvetnikov, ki niso obdolženci, v preiskavi slednjih za uveljavljanje pravice do sodnega varstva ni napotilo na upravni spor po 4. členu ZUS-1, temveč je samo začasno določilo način izvrševanja svoje odločbe (U-I-115/14, Up-218/14 z dne 21. 1. 2016) tako, da je določilo način opravljanja preiskovalnih dejanj pri odvetniku ter pristojnost za odločanje o pravnih sredstvih.

4. Pritožnika sklep sodišča prve stopnje izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 75. člena ZUS-1 ter priglašata stroške pritožbenega postopka. Navajata, da izpodbijana dejanja niso bila storjena v okviru preiskave, izvedene na podlagi sodne odredbe, saj se navedena odredba ni nanašala nanju. Zato nista zahtevala presoje pravilnosti postopka, izvedenega na podlagi sodne odredbe, ampak presojo samostojnega dejanja toženke, s katerim je ta brez pravne podlage posegla v njune ustavno zavarovane pravice. Sodišče prve stopnje naj bi prekoračilo zahtevek. Očitno napačno in v nasprotju s sodno prakso Ustavnega sodišča RS naj bi bilo tudi stališče, da je postopek, ki ga toženka po ZPOmK-1 vodi pri omejevalnih ravnanjih, kazenske narave in da se uporabljajo določbe ZKP. Gre namreč za upravni postopek, v katerem se uporabljajo pravila ZPOmK-1 in Zakona o upravnem postopku. Nesprejemljivo naj bi bilo stališče, da vprašanje (ne)učinkovitosti pravnega sredstva po ZKP ni odločilno. Njegova neučinkovitost namreč predstavlja kršitev 23. in 25. člena Ustave RS ter 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Napačna naj bi bila tudi odločitev o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe, saj odredba o preiskavi velja do 12. 2. 2017 in tako še vedno obstoji nevarnost ponovnega posega v zavarovane pravice tožnikov.

5. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Meni, da se preiskava po ZPOmK-1 sicer ne opravlja po določbah ZKP, da pa imata tožnika na voljo učinkovito sodno varstvo pred pravdnim sodiščem.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Člen 4 ZUS-1 zagotavlja subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu v primerih, ko organi posegajo s svojimi posamičnimi akti in dejanji v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če za presojo zakonitosti teh aktov in dejanj ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Treba je torej presoditi, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo ter ali je tako varstvo učinkovito, pri čemer ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.(1)

8. Tožbeni predlog sta tožnici formulirali v smeri ugotovitve in prepovedi kršitve njunih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer v njem nista izrecno navedli konkretnih kršenih pravic. V tožbi se sklicujeta na kršitve pravic do zasebnosti, varstva osebnih podatkov, varstva tajnosti pisem in občil ter nedotakljivosti stanovanja, vse v povezavi z nujnostjo posebnega varstva odvetnika v preiskavi, ki temelji zlasti na potrebi po varstvu zasebnosti njegovih strank in zaupnosti razmerja med odvetnikom in njegovo stranko. Srž očitkov glede kršitve odvetniške zasebnosti (in drugih z njo povezanih pravic) zaradi zasega prenosnega računalnika in vsebine poštnega predala je torej dvojen: 1) da je bila kršena zaradi zasega privilegirane komunikacije med odvetnikom in preiskovanim podjetjem in 2) da je bila kršena zaradi zasega podatkov in komunikacije z drugimi odvetnikovimi strankami in posledičnim onemogočenjem opravljanja odvetniške dejavnosti.

9. Definicijo privilegirane komunikacije in postopek v primeru njenega zasega določa 32. člen ZPOmK-1. Iz preiskave so izključena pisma, obvestila ali drugi načini komunikacije med podjetjem, zoper katero se izvaja preiskava, in njegovim odvetnikom v obsegu, v katerem se nanašajo na ta postopek. Podjetje ali njegov odvetnik lahko že med preiskavo zavrne dostop do podatkov s sklicevanjem, da gre za privilegirano komunikacijo. Pooblaščena oseba nato preveri, ali je sklicevanje očitno neutemeljeno in če presodi, da ne gre za privilegirano komunikacijo, vloži dokument (ali njegovo kopijo) v zapečateno kuverto, na katero se podpišeta pooblaščena oseba in podjetje ali njegov odvetnik. Agencija vloži zahtevo za presojo (ne)utemeljenosti sklicevanja na obstoj privilegirane komunikacije (skupaj s priloženo zapečateno kuverto) na Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, ki o zahtevi odloči v 15 dneh. Če sodišče odloči, da ne gre za privilegirano komunikacijo, pošlje dokumente Agenciji, če pa odloči, da gre za privilegirano komunikacijo, jih pošlje podjetju ali njegovemu odvetniku.

10. Ni sporno, da sta se prenosni računalnik in vsebina poštnega predala nahajala v prostorih preiskovanega podjetja in da sta bila tam zasežena med preiskavo v preiskovanem podjetju, ki je bila odrejena s sodno odredbo. Za presojo obstoja procesnih predpostavk tožbe po 4. členu ZUS-1 ni bistveno, ali je bil zaseg opravljen v okviru s sodno odredbo začrtane preiskave ali brez pravne podlage, ker naj bi se odredba o preiskavi ne nanašala na tožnika. Bistveno je, da sta se tožnika ob zasegu imela možnost sklicevati na obstoj privilegirane komunikacije in da sta to možnost (kot izhaja iz tožbenih navedb in tožbi priloženega zapisnika o preiskavi z dne 19. 1. 2017) tudi izkoristila. S tem sta sprožila postopek posebnega sodnega varstva pred Upravnim sodiščem, ki je predviden v 32. členu ZPOmK-1.(2) To sodno varstvo je treba šteti za drugo (primarno) sodno varstvo v smislu 4. člena ZUS-1. 11. Kot izhaja iz zapisnika o preiskavi z dne 19. 1. 2017, je toženka prenosni računalnik in nosilec s prekopirano vsebino poštnega predala zapečatila. Dne 23. 1. 2017 je oboje še zapečateno vrnila tožnikoma, kar med strankama ni bilo sporno in kar izhaja tudi iz zapisnika o preiskavi z dne 23. 1. 2017. Toženka torej ni vložila zahteve za presojo (ne)utemeljenosti sklicevanja na obstoj privilegirane komunikacije na Upravno sodišče. Ker ni prišlo do vpogleda v sporno komunikacijo in ker ta v postopku pred toženko ne bo uporabljena ter je bila tožnikoma že vrnjena, je bil spor že brez sodne intervencije razrešen v njuno korist. 12. Tožnika sta po vrnitvi zasežene komunikacije tožbeni zahtevek spremenila tako, da sta zahtevala le še ugotovitev kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter prepoved morebitnih nadaljnjih enakih oziroma podobnih dejanj. Vendar pa to odločitve v zadevi ne spremeni. Pri kršitvah v zvezi z zaščito privilegirane komunikacije gre že po naravi stvari za kršitve, ki jih je moč storiti le z vpogledom v tako komunikacijo in njeno uporabo, ne pa že samo z njenim zasegom. V konkretni zadevi sporna dejanja očitno niso imela nobenih posledic za tožnika oziroma so bile te posledice zanemarljive. ZUS-1 v 5. točki prvega odstavka 36. člena določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. To velja tudi v primeru, ko gre za ugotovitveno tožbo. Sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 pa tudi ni namenjeno varstvu pred bodočimi ravnanji nosilcev oblasti, ki bi morda šele lahko posegla v pravni položaj posameznika, temveč je skladno z ustavo in zakonom mogoče uveljavljati sodno varstvo samo zoper tiste kršitve, ki so jih organi v okviru svojega oblastvenega delovanja že povzročili.(3)

13. Tožnika sta kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin uveljavljala tudi v zvezi z zasegom zaupnih podatkov in komunikacije z drugimi strankami, ki niso preiskovano podjetje; ko torej ne gre za privilegirano komunikacijo v smislu 32. člena ZPOmK-1. Glede na to, da sta bila zaseženi prenosni računalnik in nosilec s prekopirano vsebino poštnega predala tožnikoma vrnjena brez vpogleda v zatrjevano zaupno komunikacijo in podatke drugih strank, je tudi v zvezi s slednjim treba zaključiti, da je bilo v vsakem primeru treba tožbo v upravnem sporu na podlagi 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo še do tega, ali bi bilo sicer tožnikoma za uveljavljanje zahtevka za vrnitev zasežene komunikacije, ki ni privilegirana, na voljo drugo (primarno) sodno varstvo.

14. Ravno tako potrebe po subsidiarnem sodnem varstvu v upravnem sporu ne utemeljuje trditev o (začasno) onemogočenem opravljanju odvetniške dejavnosti. S to trditvijo tožnika namreč ne uveljavljata posega v človekove pravice ali svoboščine, temveč smiselno kvečjemu potencialno oškodovanje (na primer, če bi zaradi zamude prekluzivnih rokov v postopkih strank, ki jih zastopata, tudi sama tem strankam morala povrniti morebitno škodo). Za tovrstne spore (to je za spore iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb) pa je zagotovljeno sodno varstvo pred rednim sodiščem v pravdnem postopku (1. člen ZPP).

15. Ker je odločitev o zavrženju tožbe pravilna (čeprav iz drugih razlogov, kot jih je v obrazložitvi sodbe navedlo sodišče prve stopnje), je pravilna tudi odločitev o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe.

16. Ker ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1). Ker pritožnici nista uspeli, sami nosita stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Glej, na primer, odločbo Ustavnega sodišča Up-360/09 z dne 3. 12. 2009 ter sklepa Up-2962/08 z dne 23. 6. 2009 in Up-438/09 z dne 24. 3. 2010. (2) Enako stališče zavzema Ustavno sodišče v sklepu Up-71/17-4 z dne 10. 2. 2017. (3) Enako, na primer, sklepa Vrhovnega sodišča I Up 320/2015 in I Up 7/2016, oba z dne 5. 7. 2016.