Jedro

Listina predstavlja zgolj poravnalno ponudbo tožene stranke tožeči stranki in za takšne listine, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, določa 309.a člen ZPP, da jih ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. Zato e-korespondrenca ne more dokazovati namena izsiljevanja, ki ga tožeča stranka očita toženi stranki v pritožbi. Z vsakim premoženjem je mogoče razpolagati, ga ″investirati″, tudi slabo, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, vendar zgolj teoretična možnost razpolaganja ne zadošča glede na materialno pravo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z dne 8. 4. 2019. Ugotovilo je, da iz dopisa z dne 8. 11. 2016 izhaja, da je tožena stranka v primeru plačila kupnine 628.538,40 EUR pripravljena prodati tožeči stranki sosednjo nepremičnino, kar ne predstavlja nevarnosti. Iz obravnavane e-korespondence izhaja, da je bila tožena stranka pripravljena prodati nepremičnino za 628.538,40 EUR, za kar je tožeča stranka zatrjevala, da za 100 % presega tržno ceno. Iz navedenega ravnanja ni mogoče zaključiti, da tožena stranka deluje v smeri onemogočanja oziroma otežitve uveljavitve terjatve. Tožeča stranka bi morala predložiti dokazno gradivo, iz katerega bi izhajal obstoj neznatne škode. Nasprotno je zatrjevala, da nepremičnina tožene stranke predstavlja pretežni del bilančnih sredstev, zato ni mogoče šteti, da poseg v razpolagalna upravičenja tožene stranke pomeni škodo neznatnega pomena.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da glede na to, da ji je tožena stranka v e-korespondenci, ki jo je poslal pooblaščenec, podala namero za prodajo nepremičnine, utemeljeno sklepa, da je namen stranke prodaja nepremičnine, kar pomeni, da je verjetno, da bo aktivno ravnala in je podana subjektivna nevarnost razpolaganja s premoženjem, na podlagi česar bi lahko bilo uveljavljanje terjatve v sedanjem času onemogočeno ali oteženo, čeprav izvršbe še ni mogoče predlagati. V primeru spremembe oblike premoženja bi lahko tožena stranka lažje in prosto razpolagala s premoženjem v okviru dejavnosti, ki bi ga dobila v zameno za prodajo nepremičnine, torej bi lahko premoženje, pridobljeno s prodajo nepremičnine, investirala, kar predstavlja tudi možnost slabe investicije, kar bi za tožečo stranko predstavljalo nevarnost za možnost poplačila terjatve. Tožena stranka je v e-korespondenci z dne 8. 11. 2016, ki jo je poslal pooblaščenec, ponudila takšno ceno za nakup nepremičnine zaradi izsiljevanja, saj je predvidevala, da bo tožeča stranka pripravljena plačati ceno, ki presega 100 % tržno vrednost v upanju, da reši probleme v upravnem postopku. Tržna vrednost nepremičnine je bistveno nižja. Glede na to, da tožena stranka nima v lasti nobene druge nepremičnine ali premičnin večjih vrednosti, nepremičnina pa predstavlja večji del sredstev, s katerimi razpolaga tožena stranka, tožečo stranko utemeljeno skrbi in je verjetno nevarno, da bo poplačilo terjatve onemogočeno ali precej oteženo. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine ne bi vplivala na poslovanje stranke, saj bi kljub prepovedi potekalo nemoteno in brez sprememb, saj je iz javnih evidenc razvidno, da tožena stranka opravlja pretežno dejavnost načrtovanja in izdelovanja projektne dokumentacije, nadzor nad gradnjo objektov in vodi investicije. Njena dejavnost ne predstavlja odsvajanja nepremičnin oziroma prometa z nepremičninami. Torej prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine ne bi toženi stranki predstavljala spremembe pri poslovanju, za tožečo stranko pa bi pomenilo varstvo, da poplačilo terjatve ne bo onemogočeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka neutemeljeno ponavlja trditve iz predloga za zavarovanje. Nanje je popolno in pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje. Osrednji argument tožeče stranke in dokaz nevarnosti razpolaganja tožene stranke je e-korespondenca z dne 8. 11. 2016 (priloga A 25). V tej je pooblaščenec tožene stranke sporočil tožeči stranki in njenemu pooblaščencu, da je njegova stranka pripravljena izprazniti in izročiti objekt tožeči stranki za kupnino 628.538,40 EUR ter umakniti zahtevo za obnovo postopka. Listina predstavlja zgolj poravnalno ponudbo tožene stranke tožeči stranki in za takšne listine, ki vključujejo konkretne ponudbe nasprotne stranke za poravnavo, ki so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, določa 309.a člen ZPP, da jih ni dopustno predložiti kot dokaz v pravdnem postopku. V skladu s 15. členom ZIZ določba smiselno velja tudi za postopek zavarovanja. Zato e-korespondrenca ne more dokazovati namena izsiljevanja, ki ga tožeča stranka očita toženi stranki v pritožbi.

5. Razen razpolaganja po poravnalni ponudbi tožeča stranka ni očitala toženi stranki nobenega drugega razpolaganja. Drugi odstavek 270. člena ZIZ določa, da mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Z vsakim premoženjem je mogoče razpolagati, ga ″investirati″, tudi slabo, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, vendar zgolj teoretična možnost razpolaganja ne zadošča glede na materialno pravo.

6. Neutemeljeno vztraja tožeča stranka pri trditvi, da gre za neznatno škodo, saj, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, istočasno zatrjuje, da predstavlja nepremičnina pretežni del bilančnih sredstev tožene stranke (11. točka obrazložitve sklepa). To dvoje se izključuje in so navedbe tožeče stranke kontradiktorne. Pritožbene navedbe, da opravlja tožena stranka pretežno dejavnost načrtovanja in izdelovanja projektne dokumentacije, nadzor nad gradnjo objektov in vodi investicije predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Ker tožeča stranka ni pojasnila zakaj jih ni mogla podati pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 286. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

7. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.