Jedro

Obveznost toženca prispevati k stroškom temelji na pogodbi. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je izpolnitev dogovora.

Toženec je bil dolžan tožniku denar izročiti na takšen način, da bi ga ta zanesljivo prejel, ne pa da ga je od konca leta 2016 nenadzorovano puščal na hladilniku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da se uspeh tožeče stranke oceni na 84,7 %.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačilo 3.624,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, in sicer od zadnjega dne v letu za določeno leto do plačila, kot je podrobneje razvidno iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Tožnikov uspeh v pravdi je ocenilo na 98 % in sklenilo, da bo o višini stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožniku, odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Toženec se pritožuje zoper obsodilni in stroškovni del sodbe in uveljavlja pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Sodišču očita, da ni pravilno upoštevalo določil neupravičene obogatitve in drugih določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Zadeve ni obravnavalo celostno, temveč enostransko in selektivno. Neustrezno je presodilo izvedene dokaze, še posebej verodostojnost izjav tožnika ter prič A. A. in B. A. Redno je plačeval polovico stroškov za elektriko ter komunalne in dimnikarske storitve. Njegovo izpovedbo o opravljenih plačilih je potrdila tudi priča C. A. Pojasnila je, da je pred sklenitvijo pogodbe plačeval 70 EUR mesečno; s tožnikom pa je bilo dogovorjeno, da bo tako tudi še naprej. Tožniku je plačeval na roke, ko je prejel plačo. Ko pa so se v letu 2016 začele težave in je tožnik zavračal plačilo na roke, je denar puščal na hladilniku. Tožnik je očitno sprejel takšen način plačevanja, saj denarja na hladilniku ni bilo več. Sodišče ugotavlja, da bi moral, četudi je bilo pred pogodbo dogovorjeno plačilo v višini 70 EUR, od sklenitve pogodbe plačevati polovico dejanskih stroškov. Pri tem pa ne upošteva dogovora med strankama, da bo še naprej plačeval po 70 EUR. Ni obrazloženo, kako bi vsak mesec plačeval polovični znesek stroškov, če pa mu tožnik zneska ni povedal in mu ni pokazal položnic, ampak se je očitno vsak mesec zadovoljil s 70 EUR. Potrdil o plačilu nima. Njegova trditev, da je mesečno dajal 70 EUR, je verjetnejša, saj je o tem izpovedovala tudi njegova žena. Sodišče se v sodbi sploh ni opredelilo do njegovih trditev, da ni bil seznanjen, koliko znaša polovica stroškov. Tudi tožnik in priča A. A. nista znala povedati, koliko znaša polovica stroškov, razen tega, da naj bi toženec za znesek približno vedel. To pa je ravno teh 70 EUR, ki jih že ves čas plačuje. Tožnik bi moral dokazati, da ga je redno mesečno seznanjal z višino njegovega dela stroškov. Malo verjetno je, da vsa ta leta stroškov ne bi plačeval, saj bi tožnik že prej sprožil sodni postopek. Zaključek sodišča, da ga je tožnik pozival k plačilu, ne temelji na dokaznem postopku. Na neverodostojnost tožnika ter prič A. A. in B. A. kaže dejstvo, da je tožnik v pozivu k plačilu stroškov z dne 2. 2. 2017 in nato še v tožbi zatrjeval, da naj bi z ženo oz. toženčevo materjo plačevala stroške od sklenitve pogodbe 22. 5. 2010 dalje. V tožbi pa je le tožnik - in ne oba starša - zahteval plačilo od julija 2013. Vsi so izpovedovali, da je toženec prenehal s plačevanjem stroškov leta 2013, česar pa sodišče ni presojalo v smislu verodostojnosti izpovedi teh prič. Niti se ni opredelilo do poziva in toženčevega odgovora na poziv, v katerem je zavrnil navedbe. Tožnik je pavšalno izpovedal, da mu od leta 2013 ne plačuje stroškov, kar sta potrdila tudi A. A. in B. A., s katerim pa toženec še zdaleč ni v dobrih odnosih. Sodišče ni argumentirano pojasnilo, zakaj izpovedim tožnika in prič verjame, izpovedima toženca in njegove žene, ki je potrdila plačila v višini 70 EUR mesečno, pa ne. Tožnik mu ni nikoli sporočil številke bančnega računa, kamor bi lahko nakazoval polovico stroškov, saj to ni bilo potrebno, ker mu je redno dajal na roke 70 EUR. Fiduciarni račun, naveden v dopisu z dne 2. 2. 2017, je račun tožnikove pooblaščenke. Iz poziva ne izhaja, da naj plačuje stroške na ta račun. Zato je zaključek sodišča, da bi vsaj od tedaj dalje lahko plačeval stroške na fiduciarni račun, neutemeljen. Tožnik niti ni izkazal, da je plačeval stroške, ki jih vtožuje. Plačanega glede na določbo 191. člena OZ nima pravice zahtevati nazaj. K stroškom sta prispevala tudi toženčev brat B. A. in sestra D., kar izhaja iz njunih izpovedb, zato ni izkazano, da je tožnik karkoli plačeval. Tožnik tako ni izkazal lastne prikrajšanosti. Sodišče bi moralo presojati, ali je s plačilom 70 EUR mesečno zadostil polovici stroškov. Sodišče razlogov za priznanje zakonskih zamudnih obresti ni pojasnilo. Pri odločanju o zahtevku po načelu neupravičene obogatitve je treba upoštevati 193. člen OZ, tožnik pa ni trdil, da je bil toženec nepošten. Napačna pa je tudi odločitev o uspehu tožnika v pravdi, saj je zahteval plačilo 4.277,64 EUR, uspel pa s 3.624,36 EUR, kar je 84,7 %.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v obravnavani zadevi zahteva povrnitev stroškov za elektriko ter komunalne in dimnikarske storitve za obdobje od julija 2013 do aprila 2018. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, saj je ugotovilo, da tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov elektrike za mesec julij 2013, ker je ta terjatev zastarala, in dimnikarskih storitev za leto 2015, ker jih je plačal toženec.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da sta se pravdni stranki z izročilno pogodbo z dne 22. 6. 2010, s katero je tožnik tožencu izročil polovico svoje parcele, na kateri stoji stanovanjska hiša, polovico pa je ohranil v lastništvu, dogovorili, da si stroške elektrike, komunalnih storitev in kurjave delita na pol; - da so se položnice za elektriko, komunalne in dimnikarske storitve v spornem obdobju glasile na tožnika in so bile z njegove strani tudi poravnane; - da je tožnik kljub dogovoru med strankama, da vsaka nosi polovico stroškov, mesečno poravnaval tudi toženčev del; - da je tožnik pred pisnim pozivom z dne 2. 2. 2017 k plačilu stroškov za obdobje od januarja 2012 do decembra 2016, od toženca večkrat ustno zahteval plačilo; - da toženec ni dokazal, da je stroške v višini 70 EUR mesečno poravnal tožniku.

7. Tožnik zahteva od toženca plačilo polovice stroškov za storitve, ki jih je nesporno koristil in jih ni plačal. Obveznost toženca prispevati k stroškom temelji na pogodbi. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je izpolnitev dogovora.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje je obravnavalo zadevo v okviru (pravočasnih) trditev pravdnih strank, s katerimi sta predstavili svoje videnje zadeve in s tem zamejili predmet spora. Izvedlo je vse dokazne predloge in jih presodilo ter se smiselno opredelilo tudi do (ne)verodostojnosti izpovedb strank in prič. To je razvidno v 8 - 10 točki izpodbijane sodbe. Pojasnilo je razloge za sledenje tožniku ter pričama A. A. in B. A.; pa tudi zakaj ne sledi tožencu in priči C. A. 9. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa ni zagrešilo očitane kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. S ponavljanjem trditev, do katerih se je sodišče prve stopnje opredelilo, in s povzemanjem izpovedb toženca in njegove žene C. A., pritožnik ne more uspeti. Odločitev temelji na celoviti in skrbni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov.

10. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da sta se pravdni stranki v letu 2010 dogovorili, da bo toženec prispeval k spornim stroškov v deležu ene polovice. Četudi gre pritrditi tožencu, da je bilo že pred in ob sklenitvi pogodbe dogovorjeno, da višina ene polovice stroškov znaša 70 EUR, toženec ni uspel zanesljivo dokazati, da je stroške poravnal, še manj v zatrjevani višini. Ugotovitev o nedokazanosti plačila 70 EUR mesečno ima oporo v izvedenem dokaznem postopku. V dokazno oceno sodišča prve stopnje, na kateri temelji tak zaključek, pritožbeno sodišče ne dvomi, in je tudi toženec z izpostavljanjem svoje in ženine izpovedi ne omaje. Iz izpodbijane sodbe je razbrati, da je toženec pred letom 2013 k stroškom nekaj prispeval. Do spora glede plačevanja stroškov naj bi prišlo v letu 2013. To potrjujejo izpovedbe v postopku zaslišanih prič, med njimi tudi priče B. A., za katerega toženec pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da bi bil z njim v sporu oz. slabih odnosi. Takšno trditev je prvič podal šele v pritožbi, zato je glede na določbo 337. člena ZPP neupoštevna.

11. Dejstvo, da tožnik pred predmetno pravdo ni sprožil sodnega postopka, toženčevega plačevanja stroškov še ne dokazuje. Odločitev, kdaj bo stranka uveljavljala sodno varstvo in za katero obdobje, je na njeni strani. Dokazni postopek ni pokazal, da bi v spornem času obstajal kakšen drug razlog za porušeno medsebojno razmerje in zaupanje. Ne drži, da tožnik toženca na plačilo ni opominjal. Opominjanje potrjujeta tako izpovedbi tožnika kot tudi priče A. A. Očitek o neverodostojnosti slednje je bil prepričljivo zavrnjen, saj je njena izpoved ocenjena tudi v povezavi s pričo B. A. Sicer pa vprašanje, ali in kolikokrat je tožnik pozival toženca k plačilu, ne more imeti posebne teže. 12. Na tožencu je trditveno in dokazno breme dokazovanja, da je tožniku mesečno plačeval oz. da je tožnik prejel del stroškov, odpadlih na toženca. Tudi po presoji pritožbenega sodišča toženec tega ni zmogel. Sodišče nima nobenih pomislekov v dokazno oceno, v katero je sodišče prve stopnje vključilo tudi dokazne listine, ki jih pritožba omenja, in v zaključke, zakaj ni sledilo tožencu, da je stroške mesečno poravnaval. Odgovor na pisni poziv, v katerem toženec zanika obstoj dolga, in različna opredelitev obdobja neplačevanja stroškov v opominu in tožbi, sama po sebi ne ovržeta prepričljive dokazne ocene o nedokazanosti plačevanja stroškov. Toženec je pred nižjim sodiščem trdil, da je po prejetju plače 20. v mesecu dal tožniku 70 EUR; ta okoliščina predstavlja indic o poravnavi dolga, ki pa bi ga moral še podkrepiti z ustreznimi dokazi, npr. z bančnimi izpiski.

13. Sodišče prve stopnje prepričljivo razloguje, da bi se toženec lahko že v letu 2013, ko so se odnosi razrahljali in se vedno bolj slabšali, poslužil ustreznega načina poravnave svoje obveznosti; torej načina, s katerim bi svoj dolg veljavno izpolnil. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da bi toženec lahko svoj del obveznosti izpolnil z neposredno poravnavo izvajalcem storitev, saj je bil tožnik tisti, ki je bil v razmerju z dobavitelji, notranja razmerja med pravdnima strankama pa so njuna stvar. Lahko pa bi denar tožniku nakazoval po poštni nakaznici. Vsaj od pisnega poziva dalje pa bi lahko tekoče stroške nakazoval na fiduciarni račun tožnikove pooblaščenke. To je račun, ki ga pooblaščenec odpre v svojem imenu za račun stranke, in na katerem se zbirajo sredstva stranke. Toženec bi lahko s skrbnejšim ravnanjem in učinkovitim načinom plačila transparentno dokazoval, da je tožnik denar (tudi) dejansko prejel. 14. Pritožnikova zatrjevanja, da je tožniku vsak mesec neposredno izročil 70 EUR, kasneje pa je odlagal denar na hladilnik, vse brez izdaje potrdila o plačilu, ker je očetu zaupal, so neprepričljiva. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi bilo takšno ravnanje razumljivo v normalnih okoliščinah, ni pa prepričljivo v okoliščinah zelo slabih odnosov. Glede na zaostreno situacijo sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo toženčevi goli trditvi, da je na račun spornih stroškov tožniku vsak mesec izročal 70 EUR. Toženec je bil dolžan tožniku denar izročiti na takšen način, da bi ga ta zanesljivo prejel, ne pa da ga je od konca leta 2016 nenadzorovano puščal na hladilniku. Glede na povedano ne more imeti posebne teže toženčevo pritožbeno navajanje, da ni poznal številke tožnikovega bančnega računa, ker mu je tožnik ni posredoval. Kot je bilo že pojasnjeno, obstajajo tudi drugi načini veljavne izpolnitve dolga. Toženec tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel dokazati, da je tožnik prejel denar za poplačilo stroškov. Zato sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba ugotavljati, kolikšen delež celotnih stroškov predstavlja znesek 70 EUR oz. ali ustreza polovici nastalih stroškov.

15. Neutemeljen je toženčev očitek o neizkazanosti tožnikove poravnave stroškov, ki jih sedaj terja od njega. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano prerekal tožnikove trditve, da je poravnal vse položnice v zvezi z vtoževanimi stroški. Pritožbene trditve o neizkazanosti plačila tako predstavljajo nedovoljene in zato neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da potrdila o plačilih na položnicah, ki se glasijo na tožnika, izkazujejo, da jih je poravnal ravno tožnik. Tisti, ki trdi nasprotno, mora to dokazati. Toženec ni ne trdil ne dokazoval nasprotnega. Pritožbeno izpostavljanje izpovedi priče B. A., da je k stroškom tožnika prispeval določen znesek, ne more biti uspešno; tudi zato, ker izpoved priče ne nadomešča pomanjkljive trditvene podlage.

16. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na 191. člen OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, tega nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj. Ta določba v konkretnem primeru ni uporabljiva. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ki bi ga bilo mogoče subsumirati pod to zakonsko določbo. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je bil tožnik zavezanec za plačilo stroškov ponudnikom storitev; to potrjujejo nanj izdani računi. Zato je moral tožnik kot imetnik priključka oz. naročnik storitev za celotno hišo plačati stroške, toženec pa je bil glede na dogovor v izročilni pogodbi dolžan prispevati polovico teh stroškov. Ker toženec pogodbenih obveznosti ni izpolnjeval, zahteva tožnik od njega polovično plačilo stroškov. V izpodbijani sodbi ugotovljen dejanski substrat tako ne daje podlage za uporabo citirane zakonske določbe.

17. Ker ni dokazano, da je toženec polovico stroškov plačal tožniku in s tem izpolnil pogodbeno zavezo, je bilo zahtevku utemeljeno (razen dveh omenjenih terjatev) ugodeno.

18. Pritožba neutemeljeno izpodbija tek zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska. Toženec obrestnemu zahtevku od stroškov za leto 2013 od zadnjega dne v letu in enako za naslednja leta ni nasprotoval. Ker gre v obravnavani zadevi za izpolnitev pogodbenega dogovora, je brez pomena pritožbeno sklicevanje na nepoštenost toženca v luči 193. člena OZ. Glede na navedeno je obrestni zahtevek, kot ga je uveljavljal tožnik, utemeljen.

19. Pritožba pa pravilno izpodbija stroškovno odločitev. V odgovoru na pritožbo tožnik zmotno meni, da je treba uspeh ovrednotiti ločeno po temelju in po višini. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.1 V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Ker je tožnik uveljavljal zahtevek v višini 4.277,64 EUR, uspel pa je z zahtevkom 3.624,36 EUR, je njegov uspeh v pravdi 84,7 %.

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP ustrezno spremenilo stroškovno odločitev, v ostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP), saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (drugi odstavek 350. člena ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker je tožnik s pritožbo uspel le v stroškovnem delu, glede glavne stvari pa ne, toženec pa z odgovorom na pritožbo ni posebej pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej N. Betetto v: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 31.