Jedro

Toženec, od katerega tožnica v tej pravdi iz naslova poroštva zahteva plačilo zneska 7.873,39 EUR, bi z ugovorom, da je poroštvo prenehalo, ker je glavni dolžnik izpolnil obveznosti, za katere je bilo poroštvo dogovorjeno, lahko uspel le, če bi trdil (in tudi dokazal), da naj bi do plačila prišlo po koncu glavne obravnave. Vendar pa takšnih trditev ni podal oziroma iz njegovih pritožbenih navedb izhaja, da je do plačila prišlo po koncu glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo z dne 5.3.2015 je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati znesek 7.862,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2013 do plačila (I. točka izreka), v presežku za obresti zahtevane od 15.6.2013 do 20.6.2013 je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 1.184,15 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (oziroma njen ugodilni del) se pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo (s stroškovno posledico) razveljavi.(1) Poudarja, da so vsi računi A. d. o. o. do tožnice poravnani. Sodišče je bilo na naroku obveščeno, da je denar za plačilo na računu, da pa računi ne morejo biti plačani, ker se je na izvršbo pritožil tožničin odvetnik (ter da bo račun plačan takoj, ko bo odvetnik umaknil pritožbo). Kljub temu je sodbo izdalo v dveh dneh. Odvetnik je namerno povzročil zaplet z izvršbo. Če njegove pritožbe ne bi bilo, bi bila predmetna sodba brezpredmetna in toženca ne bi bremenili predmetni stroški. Poudarja, da je (po določbah ZOR) upravičeno odstopil od poroštva, saj podjetje A. d.o.o. kot glavni dolžnik poslovnega načrta v podjetniškem inkubatorju, ki ga je imelo v najemu na podlagi s tožnico sklenjene pogodbe, ni moglo uresničiti. Sodišče bi moralo razčistiti, do kdaj je trajalo poroštvo. Preveriti bi tudi moralo, kdo naj plača račune za nepotrebno pleskanje v času trajanja najemne pogodbe, ki ga A. d.o.o. ni naročila. Nadalje bi moralo pretehtati, ali obveznosti iz pogodbe zavezujejo samo najemojemalca ali tudi najemodajalca in ali velja celoten ZPSPP ali le njegov 26. člen. Če velja celoten zakon, potem bi moralo sodišče zaslišati priče in ugotoviti, ali je bil odstop od pogodbe upravičen (in če je bil, podjetju v skladu s 15. členom tega zakona prisoditi odškodnino). Sodišče bi se moralo seznaniti s pomenom in ustanovitvijo inkubatorjev. Razlog za odstop od pogodbe je bil v tem, da se je v inkubatorju oviralo in uničevalo podjetje A. d.o.o.. Ali je najemodajalec ravnal v skladu s pravili inkubatorja s tem, ko A. d.o.o. ni omogočil uresničevanja poslovnega načrta, niso preverili ne v tem sporu niti v sporu tožnica – A. d.o.o.. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da niso dokazane spremenjene okoliščine. Sodišče ni upoštevalo prič, ki jih je predlagal, s čimer mu je spremenjene okoliščine preprečilo dokazati. Spremenjene okoliščine so nastale že s tem, da partner ni sofinanciral najemnine in da podjetje ni moglo poravnati obveznosti. V vsakem primeru bi moralo sodišče najprej ugotoviti, ali so vse terjatve in njihova višina utemeljene. Zmotno je stališče sodišča, da odstop poslovnega partnerja ni relevanten, saj je bilo sofinanciranje pogoj za podpis pogodbe in vselitev v inkubator. Vsota obeh tožb je 7.374,00 EUR in ne 7.873,93, kot je navedeno na prvi strani sodbe. Tožba je bila vložena prezgodaj, saj bi njegova poroštvena obveznost plačati račune za UFRA d.o.o. nastopila šele s pravnomočnostjo sodbe.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbenemu navajanju, da je izpodbijana sodba brezpredmetna, ker so vsi računi A. d.o.o. do tožnice poravnani, ni moč slediti. Toženec, od katerega tožnica v tej pravdi iz naslova poroštva zahteva plačilo zneska 7.873,39 EUR, bi z ugovorom, da je poroštvo prenehalo, ker je glavni dolžnik (A. d.o.o.) izpolnil obveznosti, za katere je bilo poroštvo dogovorjeno, lahko uspel le, če bi trdil (in tudi dokazal), da je do plačila s strani glavnega dolžnika prišlo do konca glavne obravnave.(2) Vendar pa takšnih trditev ni podal oziroma iz njegovih pritožbenih navedb izhaja, da naj bi do plačila prišlo po koncu glavne obravnave (pri tem pa okoliščina, zakaj je glavni dolžnik zatrjevano plačilo izvršil šele po koncu glavne obravnave, ni relevantna).(3)

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je (glede na to, da A. d.o.o. ni mogla uresničiti poslovnega načrta) toženec upravičeno odstopil od poroštva. Ne določbe OZ,(4) ki urejajo poroštvo (člen 1012 – 1034), ne ostale določbe omenjenega zakona poroku enostranskega odstopa od poroštva oziroma poroštvene pogodbe iz razlogov, ki bi lahko kvečjemu utemeljevali odstop glavnega dolžnika od temeljne pogodbe (to je pogodbe, ki jo je glavni dolžnik sklenil z upnikom), ne dovoljujejo. Porok se sicer lahko sklicuje na odstop glavnega dolžnika od temeljne pogodbe (prvi odstavek 1024. člena OZ) in posledično na prenehanje poroštva. Vendar pa je (kot bo pojasnjevanju v nadaljevanju) sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da (v konkretnem primeru) obveznost glavnega dolžnika obstoji, kar pomeni, da do veljavnega odstopa glavnega dolžnika od temeljne pogodbe ni prišlo. Prav tako porok ne more z enostransko izjavo o odstopu od poroštvene pogodbe doseči razveljavitve poroštvene pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (na katere se je toženec prav tako skliceval). Skladno z določbo 112. člena OZ je namreč razveljavitev pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin potrebno uveljavljati s tožbo. V konkretnem primeru se toženec (kot pravilno izhaja že iz razlogov izpodbijane sodbe) tudi ne more uspešno sklicevati na preklic poroštva na podlagi določbe tretjega odstavka 1016. člena OZ. Preklic poroštva, danega za bodočo obveznost, je mogoč le, če ni določen rok, v katerem naj bi obveznost glavnega dolžnika nastala. Za tako situacijo pa v konkretnem primeru ne gre, saj je bila (po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje) s temeljno pogodbo določena zapadlost obveznosti glavnega dolžnika oziroma je bilo določeno, da je dolžan dolžnik mesečno poravnati najemnino in funkcionalne stroške vse do pogodbeno določenega roka, za katerega je bila sklenjena pogodba. Prav tako ne drži pritožbeno stališče, da je lahko od poroštva odstopil na podlagi določbe 15. člena ZPSPP.(5) V skladu s to določbo lahko od pogodbe odstopi (le) najemnik, kar pa je bil v konkretnem primeru glavni dolžnik. Upoštevaje vse navedeno sodišče prve stopnje dokazov (predlaganih s strani toženca) zaradi ugotavljanja, ali je bil toženčev odstop od poroštva utemeljen, ni bilo dolžno izvajati.

7. Toženec je v obravnavani pravdi uveljavljal tudi ugovore glavnega dolžnika (podal je ugovore v smeri neobstoja temelja oziroma neobstoja obveznosti iz temeljnega posla, ugovarjal pa je tudi višini dolga glavnega dolžnika). Sodišče prve stopnje se je do teh ugovorov opredelilo, pri čemer se je sklicevalo na pravnomočni sodbi, izdani v gospodarskih sporih tožnice zoper A. d.o.o. (ki vsebujeta razloge o neutemeljenosti teh ugovorov, ki jih je podal tudi glavni dolžnik) in posledično štelo, da obveznost glavnega dolžnika pa tudi poroka v vtoževani višini obstoji. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem, ali terjatev glavnega dolžnika obstoji (in višino te terjatve), ni ukvarjalo, zato ni utemeljen. Prav tako ne drži, da sodišče niti v gospodarskih sporih tožnice zoper A. d.o.o. niti v tej pravdi ni preverilo, ali je najemodajalec ravnal v skladu s pravili inkubatorja, ko družbi A. d.o.o. ni omogočil uresničevanja poslovnega načrta. Iz sodb izdanih v gospodarskih sporih namreč izhaja, da se je sodišče opredelilo do tega, ali je najemodajalec izpolnil svoje pogodbene obveznosti. Ker so razlogi sodišča, iz katerih izhaja, da je tožnica svoje obveznosti iz temeljne pogodbe izpolnila in da obveznost glavnega dolžnika po temeljni pogodbi obstoji, pravilni, toženec s pritožbenimi navedbami, da je dolžan glavni dolžnik (na podlagi 14. in 15. člena ZPSPP) plačati le polovico najemnine in stroškov (ker poslovni prostori, ki so bili dani v najem na podlagi temeljnega posla, niso bili ustrezni, s čimer naj bi glavnemu dolžniku nastala škoda), ne more uspeti.

8. Glede pritožbene navedbe, iz katerih smiselno izhaja, da je tožencu naložen v plačilo višji znesek kot glavnemu dolžniku, pa gre poudariti, da je tožnica h glavnici (utemeljeno) prištela tudi kapitalizirane obresti, ki so se natekle do vložitve obravnavane tožbe. Zato vsota zneskov, ki sta bila naložena v plačilo glavnemu dolžniku v gospodarskih sporih, ni enaka znesku, ki ga je toženec dolžan plačati na podlagi izpodbijane sodbe.

9. Ker lahko v primeru subsidiarnega poroštva (kakršno je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje poroštvo toženca) upnik terja poroka takoj za tem, ko glavni dolžnik ne izpolni dospele terjatve v roku, ki mu ga določi upnik v pisnem pozivu (primerjaj glej prvi odstavek 1019. člena OZ), kar je v konkretnem primeru izpolnjeno, saj je tožnica zoper glavnega dolžnika vložila dve tožbi, ne drži (tudi sicer delno nerazumljiva) pritožbena navedba, da je bila obravnavana tožba zaradi tega, ker obveznost toženca kot poroka še ni nastopila, vložena prezgodaj.

10. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj za odločitev niso bistveni (prvi odstavek 360. člena ZPP(6)).

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Pravilno spremeni.

Op. št. (2): Sodišče sodi po stanju do konca glavne obravnave, zaradi česar novih dejstev, ki se pojavijo po tem trenutku, ni moč upoštevati.

Op. št. (3): Toženec navaja, da do plačila pred koncem obravnavane ni prišlo zato, ker je tožničin odvetnik namerno povzročil zaplet z izvršbo. Vendar pa predmet obravnavanja v tej pravdi ni (morebitno nepravilno) ravnanje tožničinega odvetnika.

Op. št. (4): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami Op. št. (5): Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, Ur. l. SRS, št. 18/1974, s kasnejšimi spremembami Op. št. (6): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami