Jedro

Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti tožnice je z vidika izobrazbenega pogoja treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1 oziroma četrtega odstavka 33. člena ZDR-1.

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da toženka tožnici po priznanju statusa delovne invalidke III. kategorije ni mogla zagotoviti druge zaposlitve, ki bi ustrezala njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da delovno razmerje tožnice pri toženki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 7. 2024 ni prenehalo in še traja ter za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka.

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi ji upoštevaje organizacijo dela in ugotovitve izvedenke toženka lahko omogočila opravljanje dela skladno z odločbo ZPIZ s prilagoditvami. Delo bi lahko opravljala na delovnih mestih: animator II, delovni inštruktor I, telefonist - receptor, receptor - natakar, strežnica v zdravstvu, strežnica - socialno varstvo, servirka in varuh II. Sodišče se ni opredelilo do mnenja izvedenke, da bi bilo mogoče delovni proces organizirati tako, da bi tožnica lahko opravljala okoli 70 % delovnih nalog, ki so lažje. V tem delu je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ne drži ugotovitev izvedenke, da tožnica ne bi mogla opravljati bistvenih nalog delovnega mesta gospodinja oskrbovalka. Izvedenka je pojasnila, da so si delavci pripravljeni medsebojno pomagati in da je teoretično mogoče delovni proces organizirati tako, da bi tožnica lahko opravljala delo skladno z omejitvami. Izvedenka bi morala opraviti bolj podroben ogled delovnih mest oziroma poteka dela na konkretnih delovnih mestih pri toženki. Tožnica je v pripombah poudarila, da bi morala izvedenka dejansko preveriti, koliko delavcev opravlja dela na podlagi odločb ZPIZ in kako so jim bila prilagojena delovna mesta. Sodišče je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, čeprav je to bistveno zaradi kršitve prepovedi diskriminacije zaradi zdravstvenega stanja in invalidnosti tožnice. Toženka ni preverila, ali obstaja možnost opravljanja dela tožnice v skladu z odločbo ZPIZ v drugih poslovnih enotah. Razumne prilagoditve, ki bi jih lahko sprejela toženka, se nanašajo na vsa izpostavljena delovna mesta. Sodišče ni pojasnilo, kakšne bi morale biti prilagoditve za toženko, da zanjo predstavljajo nesorazmerno breme. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je bila pri toženki nazadnje zaposlena na delovnem mestu gospodinja oskrbovalka. Predmet spora je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Toženka jo je podala 17. 7. 2024, ker ji ni mogla zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 28. 9. 2023, s katero je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, z omejitvami (lažje ročno delo, ročno premeščanje bremen do 9 kg, gibanje v ledveno-križni hrbtenici v okviru ergonomskih kotov, občasno opravljanje dela v prisilni drži ledveno-križne hrbtenice, s polnim delovnim časom od 19. 7. 2023). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved zakonita.

6.Pritožba neutemeljeno oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki jo je oprlo na mnenje sodne izvedenke medicine dela, da tožnica ne bi mogla opravljati bistvenih nalog delovnega mesta gospodinja oskrbovalka. Izvedenka je pojasnila, da je bolj kot to, da tožnica ne bi mogla opravljati cca 30 % nalog na navedenem delovnem mestu, pomembno, da bistvenih nalog tega delovnega mesta glede na konkretne razbremenitve tožnice ni mogoče opraviti na način, ki bi bil varen za tožnico in oskrbovance. Po oceni izvedenke bi morebitna prerazporeditev določenih "težjih" nalog tožnice v navedenem obsegu dolgoročno povzročila prekomerno obremenitev ostalih zaposlenih, kar bi oviralo delovni proces pri toženki. Upoštevaje predpisane kadrovske normative glede števila zaposlenih s strani Ministrstva za delo bi sprememba v organizaciji dela, ki terja stalno prisotnost še ene gospodinje oskrbovalke (ki bi opravila tista opravila, ki ne ustrezajo zdravstvenim omejitvam tožnice, s čimer bi posegla tudi v pravice in dolžnosti drugih zaposlenih), pomenila nesorazmerno breme za toženko. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni konkretno pojasnilo, v čem bi prilagoditev delovnih mest za toženko predstavljalo nesorazmerno breme. Izpodbijana sodba vsebuje konkretna pojasnila v zadnjem odstavku 9. točke, 10. in 11. točki obrazložitve. Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo mnenja izvedenke o teoretični možnosti prilagoditve delovnega mesta tako, da bi tožnica lahko opravljala samo lažje delovne naloge.

7.Tožnica je po izobrazbi socialna delavka s VI. stopnjo izobrazbe. V skladu s prvim odstavkom 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) lahko delodajalec invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom ali s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 6/2020 zavzelo stališče, da je glede pogojev za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu navedena določba specialni predpis napram določbi 91. člena ZDR-1. Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti tožnice je z vidika izobrazbenega pogoja torej treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1 oziroma četrtega odstavka 33. člena ZDR-1. Uporaba 40. člena ZZRZI izhaja tudi iz četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti izrecno napotuje na predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma predpise, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Upoštevaje tožničino dejansko izobrazbo je neutemeljena pritožbena navedba, da bi tožnica s priznanimi razbremenitvami lahko opravljala delo na delovnih mestih: animator II, za katero se zahteva srednja izobrazba splošne smeri, delovni inštruktor I, za katero se zahteva srednja izobrazba splošne smeri, telefonist - receptor, za katero se zahteva izobrazba IV. splošne smeri, receptor - natakar, za katero se zahteva izobrazba IV. gostinske oziroma turistične smeri, strežnica v zdravstvu, za katero se zahteva nižja poklicna izobrazba, strežnica - socialno varstvo, za katero se zahteva osnovnošolska izobrazba, servirka, za katero se zahteva osnovnošolska izobrazba, in varuh II, za katero se zahteva srednja poklicna izobrazba. Navedena delovna mesta po predloženih opisih ne ustrezajo tožničini dejanski izobrazbi. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da navedena delovna mesta niso ustrezna niti glede na preostalo delovno zmožnost tožnice ali pa niso bila prosta v obdobju od prejema dokončne odločbe ZPIZ (29. 3. 2024) do odpovedi (17. 7. 2024).

8.Pavšalen je pritožbeni očitek, da bi morala izvedenka opraviti bolj podroben ogled delovnih mest oziroma potek dela na konkretnih delovnih mestih pri toženki. Tožnica ne pojasni, za katera konkretna delovna mesta gre, pri čemer iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi tožnica to pripombo uveljavljala na ogledu. Pritožba nadalje očita sodišču prve stopnje, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker bi morala izvedenka dejansko preveriti, koliko delavcev opravlja dela na podlagi odločbe ZPIZ, po katerih imajo omejitve glede opravljanja konkretnih nalog in kako je te delodajalec prilagodil drugim zaposlenim invalidom. Očitek ni odločilnega pomena za predmetni spor, v katerem se presoja možnost razumne prilagoditve delovnega okolja glede na potrebe v konkretni situaciji. V zvezi s tem je treba zavrniti tudi posplošen pritožbeni očitek, da je toženka neenako obravnavala tožnico oziroma jo diskriminirala pri odpovedi zaradi bolniškega staleža oziroma ugotovljene invalidnosti. Na katerih konkretnih dejstvih tožnica temelji to pritožbeno zatrjevanje, iz pritožbe ni razbrati. Zato pritožbeno sodišče tega očitka ne more preizkusiti.

9.Navedbe tožnice, da toženka ni preverjala, ali obstaja možnost opravljanja dela tožnice v drugih enotah in prilagoditve v skladu z odločbo ZPIZ, so zmotne (ker sicer toženka ne bi zatrjevala in dokazovala, da ni imela ustreznega drugega delovnega mesta za tožnico in sodišče tega ne bi ugotavljalo v dokaznem postopku).

10.Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da toženka tožnici po priznanju statusa delovne invalidke III. kategorije ni mogla zagotoviti druge zaposlitve, ki bi ustrezala njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in preostali delovni zmožnosti, presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

11.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).