Jedro

Ker je tožena stranka v upravnem postopku zaslišala tožnico, je torej začela redni azilni postopek po določbah ZAzil in tudi presojala, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ali so podani pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil, glede na zatrjevane bolezni tožečih strank. Zato tožena stranka ni smela v skrajšanem azilnem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil zavrniti prošnje tožečih strank (stare mame in dveh mladoletnih vnukinj) za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 22.10.2005, se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 22.10.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) zavrglo zahtevo tožečih strank za povrnitev stroškov postopka, s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožeče stranke oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB 1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila prošnjo tožečih strank za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku enega dne od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter izdana po pravilnem postopku, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev sprejela na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Zavrnitev prošnje za azil na tej zakonski podlagi ni vezana le na primere, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, ampak lahko pristojni organ sprejme odločitev tudi po tem, ko je že zaslišal prosilca za azil oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da prošnja za azil temelji na namernem zavajanju ali da se postopek zlorablja. V tovrstnih primerih pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak lahko zavrne prošnjo za azil na podlagi ugotovitve, da obstaja katerikoli razlog, ki je določen v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Za zavajanje in zlorabo postopka se med drugim šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea 1. odstavka 36. člena ZAzil). Po presoji sodišča prve stopnje prva tožnica ni izkazala potrebne verodostojnosti, saj so njene izjave, ki jih je podala ob podaji prošnje za azil dne 1.10.2004 in na zaslišanju dne 23.2.2005, protislovne tako glede njene veroizpovedi, narodnostne sestave prebivalstva v kraju P., narodnostne pripadnosti in števila oseb, ki so jo poizkušale posiliti, odgovora na vprašanje, kaj se je zgodilo s hišo njene družine v kraju P., kdo, kje in kdaj jo je preganjal in tudi člane njene družine, ali so člani družine preganjanje prijavili policiji in nenazadnje, kje se je njena družina nahajala med vojno v Bosni in Hercegovini.

Tožeče stranke v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavljajo tožbene navedbe in še dodajajo: prva tožnica, ki je stara mama mld. tožnic, ki ima tudi psihične težave, se je trudila na zaslišanju v upravnem postopku povedati vse, kar je glede na njeno stanje bila sposobna. Glede na to je zmotno stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je prva tožnica namerno zavajala ali celo zlorabljala azilni postopek. Zato v izpodbijani odločbi tožene stranke in izpodbijani sodbi niti ni navedenih razlogov, ki bi bili utemeljeni v listinah v upravnih spisih in dejanskem stanju. Na zaslišanju v upravnem postopku je prva tožnica pojasnila, da je živčno bolna in da se občasno zgublja, kar je zapisano tudi v zapisniku. Vse to pa tožena stranka v upravnem postopku ni upoštevala, sodišče prve stopnje pa je odločitvi tožene stranke v celoti nekritično sledilo. Po mnenju tožečih strank bi moralo sodišče prve stopnje v tej zadevi razpisati glavno obravnavo in omogočiti vsem trem tožečim strankam, da pred sodiščem podajo svoje izjave in da sodišče prve stopnje tudi samo neposredno vidi, kakšna v bistvu izgleda prva tožnica, ki je tudi sama potrebna zdravniške pomoči. Tu je mišljena predvsem psihiatrična pomoč. Takšno osebo preprosto ni mogoče vrniti v Bosno in Hercegovino, ne da bi bile pri tem kršene temeljne človekove pravice, prav tako pa bi bile tudi kršene pravice mld. tožnicama, tako iz razlogov, ker jim sodišče prve stopnje ni omogočilo kontradiktornega postopka in ker tudi tožena stranka ni spoštovala temeljnih načel upravnega postopka v tem azilnem postopku. Kolikor bi sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze, potem bi se lahko prepričalo, da je odločitev o zavrnitvi azila v tej zadevi najmanj preuranjena in neutemeljena, zato ker bi sodišče prve stopnje v konkretni zadevi moralo upoštevati, da je mld. tožnica R.H. v bistvu gluhonema in zato otrok s posebnimi potrebami in kot taka posebej občutljiva kategorija, ki jo je potrebno v skladu z določbami ZAzil še posebej skrbno in pozorno obravnavati. Glede na navedeno je po mnenju tožečih strank očitno, da ne tožena stranka in tudi ne sodišče prve stopnje nista na ustrezen način ugotovila ključnih dejstev in tudi nista pravilno uporabila ZAzil, niti Zakon o splošnem upravnem postopku, niti ZUS, niti Zakona o pravdnem postopku, niti določbe Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Konvencije o otrokovih pravicah. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo bolezni prve tožnice, niti ni razčistilo dejanskega stanja v zvezi z njo, niti dejanskega stanja v zvezi z drugo in tretjo tožečo stranko, kar pa je pomembno tudi zaradi zahtevka tožečih strank, da se jim prizna azil iz humanitarnih razlogov. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali podrejeno samo opravi glavno obravnavo in po opravljeni glavni obravnavi spremeni izpodbijano sodbo ter tožečim strankam prizna humanitarni azil iz razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni odločilo pravilno in zakonito in ne bi smelo z izpodbijano sodbo zavrniti tožbe tožečih strank.

Ker je tožena stranka v upravnem postopku zaslišala prvo tožnico, je torej začela redni azilni postopek po določbah ZAzil in tudi presojala, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ali so podani pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil, glede na zatrjevane bolezni tožečih strank. Zato tožena stranka ni smela v skrajšanem azilnem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil zavrniti prošnje tožečih strank za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene. Glede na tako vodeni postopek bi morala tožena stranka v obravnavanem primeru sprejeti odločbo na podlagi izvedenega rednega azilnega postopka in z njo odločiti, ali tožeče stranke izpolnjujejo pogoje za priznanje azila iz humanitarnih razlogov (3. odstavek 1. člena ZAzil), ali ne.

Ker je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi tožene stranke in z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožečih strank, je po presoji pritožbenega sodišča nepravilno uporabilo ZAzil - s pritrditvijo toženi stranki, da je utemeljeno uporabila 2. odstavek 35. člena tega zakona v skrajšanem azilnem postopku. V zvezi s tem pa bi moralo sodišče prve stopnje, glede na po toženi stranki vodeni redni azilni postopek, ugoditi tožbi in odpraviti izpodbijano odločbo ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, da bi lahko tožena stranka odločala na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v rednem upravnem azilnem postopku.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb tožečih strank. Tožeče stranke jih bodo lahko uveljavljale v ponovnem rednem upravnem azilnem postopku, ki ga bo do konca izvedla tožena stranka.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo materialno pravo - neutemeljeno je v zvezi z že začetim rednim upravnim azilnim postopkom pritrdilo toženi stranki o uporabi določb 2. odstavka 35. člena ZAzil v skrajšanem azilnem postopku - je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi tožečih strank zoper izpodbijano sodbo in jo spremenilo tako, da je ugodilo tožbi, odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 60. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 25. člena ZUS.