Jedro

ZDVDTP ne opredeljuje pravno - relevantne razlike med duševno boleznijo in duševno prizadetostjo. To pa ne pomeni, da upravni organ v postopku konkretnega odločanja ni dolžan utemeljiti, zakaj duševna bolezen stranke ne pomeni duševne prizadetosti v smislu določila 1. člena ZDVDTP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 20. 5. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Centra za socialno delo A z dne 11. 6. 2001, s katero je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevo tožnice za priznanje statusa invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka utemeljuje, da iz dokumentacije oziroma razpoložljivih izvedenskih mnenj nedvomno izhaja, da gre pri (pri)tožnici za duševno bolezen in ne za prizadetost, kar končno dokazuje tudi dosežena stopnja izobrazbe. Pogoj za pridobitev statusa invalida po 1. členu ZDVDTP pa ni zagotovljena nezmožnost za pridobitno delo, ampak je pogoj za tak status duševna ali telesna prizadetost. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila določili 14. in 22. člena Ustave RS. Odločba je očitno napačna in je brez razumne pravne obrazložitve in je zato v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom in prepovedjo arbitrarnega odločanja. Tožeča stranka si pojem duševne prizadetosti iz ZDVDTP razlaga po svoje in v nasprotju s predloženimi dokazi. Invalidska komisija II. stopnje v izvedenskem mnenju z dne 12. 7. 2000 ugotavlja, da tožnica ni bila nikoli delazmožna in da se že od 21 leta starosti zdravi zaradi duševne bolezni. Argument tožene stranke je, da duševna bolezen ni duševna prizadetost, pri tem pa ni jasno, kakšna oblika duševne prizadetosti mora biti podana, da bi predstavljala dejansko in pravno podlago za priznanje statusa duševno prizadetega v smislu določila 1. člena ZDVDTP. Tožena stranka laično sklepa, da heberenska shizofrenija ne predstavlja duševne prizadetosti. Za takšno ugotovitev bi tožena stranka morala predhodno pridobiti izvedensko mnenje specialista psihiatra v primeru, če je bila v dilemi glede ugotovitve zdravniške komisije II. stopnje, ki je po ZDVDTP pristojna za izdajo strokovnega mnenja. Meni, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep in kršen materialni zakon. Kot dokaz po potrebi predlaga izvedenca psihiatra. Predlaga, da sodišče ravna v skladu z določilom 1. odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in prizna tožnici status invalida po ZDVDTP in da odpravi izpodbijano odločbo. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo upravnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, poslala pa je upravne spise.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba je nezakonita, ker sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora (2. točka 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Tožena stranka enako kot prvostopenjski upravni organ odločitev opira na stališče, da gre pri tožnici za duševno bolezen in ne za duševno prizadetost, pri čemer pa ne utemeljuje razlike med kriterijem duševne bolezni in zakonskim dejanskim stanom duševne prizadetosti; ta razlika pa tudi ne izhaja iz materialnega predpisa. Določilo 1. člena ZDVDTP (Uradni list SRS, št. 41/83) namreč pravi, da se s tem zakonom urejajo oblike družbenega varstva zmerno, težje in težko duševno ter najtežje telesno prizadetih oseb, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo, in pri katerih je ugotovljeno, da je prizadetost nastala v otroški oziroma mladostni dobi do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma v času rednega šolanja, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti. Citirano zakonsko določilo sicer govori o duševni prizadetosti in ne o duševni bolezni, vendar ZDVDTP pravno-relevantne razlike med duševno boleznijo in duševno prizadetostjo ne opredeljuje. To pa ne pomeni, da tožena stranka v postopku konkretnega odločanja ni dolžna utemeljiti, zakaj tožničina duševna bolezen ne pomeni duševne prizadetosti v smislu določila 1. člena ZDVDTP. Ta pomanjkljivost v ugotovitvi dejanskega stanja je še toliko bolj odločilna, ker je v spisni dokumentaciji, na katero se na splošno sklicuje tudi tožena stranka, izvedensko mnenje o obstoju duševne bolezni tožnice, citirano zakonsko določilo pa znotraj duševne prizadetosti, kot podlage za pridobitev možnih oblik družbenega varstva po ZDVDTP, razlikuje med težko, težjo in zmerno duševno prizadetostjo. Iz odločitve tožene stranke izhaja, da tožničina bolezen ne pomeni težke duševne prizadetosti, ne pomeni težje duševne prizadetosti in niti ne pomeni zmerne duševne prizadetosti, vendar pa za takšno ugotovitev ni nikakršne obrazložitve. Tožena stranka se sicer pavšalno sklicuje na dokumentacijo v spisu, vendar v nobenem izvedenskem mnenju, ki bi bilo podlaga za izpodbijano odločitev, ni izvedensko utemeljena razlika med duševno boleznijo in duševno prizadetostjo, ki bi jo bilo mogoče uporabiti pri upravnem odločanju na podlagi določila 1. člena ZDVDTP. Sodišče je na tej podlagi ugotovilo utemeljenost tožbenih argumentov in izpodbijano odločbo odpravilo. Pri tem je upoštevalo, da morajo posamični akti in dejanja nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I) oziroma da morajo upravni organi opravljati delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov (2. odstavek 120. člena Ustave RS). Zaradi očitno pomanjkljive obrazložitve odločbe upravnega organa pa je sodišče z odločitvijo o nezakonitosti izpodbijanega akta v skladu s tožbenim zahtevkom zavarovalo tudi pravico tožnice iz določila 14. oziroma 22. člena Ustave RS. Sodišče je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, ker sme sodišče po določilu 1. odstavka 61. člena ZUS upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi sodišče samo ugotovilo dejansko stanje (1. točka 1. odstavka 61. člena ZUS) in če je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 2. člena ZUS (5. odstavek 61. člena ZUS). V konkretnem primeru ni šlo za upravni spor po določilu 1. odstavka 2. člena ZUS, ker tožeča stranka ni tožila na odločitev o pravici oziroma ker zaradi varstva ustavne pravice to ni bilo potrebno. Tudi podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za takšno odločanje sodišča in tožeča stranka ni zahtevala glavne obravnave. Po ustaljeni upravno-sodni praksi pa odločanja, kot ga je predlagala tožeča stranka v primarnem zahtevku, v tovrstnih primerih tudi ne dopušča narava stvari v zvezi z načelom delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo oblasti. Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odst. 60. člena ZUS).