Jedro

Ker toženec tako do zaključka naroka in glavne obravnave ni pristopil, toženčev pooblaščenec pa sicer ni predlagal preložitve naroka, so neutemeljena pritožbena očitanja, da sodišče ni želelo počakati toženca in mu s tem omogočiti pravico do zaslišanja oziroma do učinkovite obrambe.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene okoliščine toženčevega vabljenja na narok 25. 11. 2019, na katerega vse do njegovega zaključka toženec ni pristopil, navzoč pooblaščenec toženca pa ni predlagal preložitve naroka, ampak sodišču, ko je tekom naroka vzpostavil kontakt s tožencem, prenesel le njegovo sporočilo, da bo zamudil, pravilno pojasnilo, zakaj ni bila v predmetnem postopku tožencu kršena pravica biti zaslišan kot stranka.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sklepom z dne 9. 1. 2020 zavrnilo 27. 11. 2019 vložen predlog tožene stranke (v nadaljevanju toženec) za vrnitev v prejšnje stanje, s katerim je ta predlagal ponovno otvoritev dne 25. 11. 2019 zaključene glavne obravnave in njegovo zaslišanje. Po navedbah toženca se naroka 25. 11. 2019 ni mogel udeležiti in nanj pravočasno pristopiti zaradi prihoda na narok iz več kot 1000 km oddaljenega kraja in nesreč na poti, na katere ni mogel vplivati, ker pa do tega naroka ni bil zaslišan, pa bi bilo njegovo pričanje na tem naroku bistveno za potek zadeve in ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje zatrjevanih razlogov za nepristop na narok 25. 11. 2019 ni štelo kot opravičljivih, saj ne predstavljajo okoliščin, ki jih toženec ob primerni skrbnosti ne bi mogel predvideti oziroma preprečiti. Glede na vsaj 14 dnevno predhodno seznanjenost z narokom 25. 11. 2019 bi opravo morebitnih nenujnih obveznosti v tujini lahko prestavil oziroma prilagodil, v primeru neodložljivih obveznosti pa še pravočasno predlagal predložitev naroka. Tudi med samim potovanjem na narok pa bi lahko v primeru nepričakovanih okoliščin za zamudo te sporočil sodišču in predlagal preložitev. Ničesar od tega pa ni storil. 2. Toženec je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter mu dovoli vrnitev v prejšnje stanje, podredno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. V pritožbi je navajal, da toženec do sedaj ni bil zaslišan, njegovo pričanje pa je bistveno za potek te zadeve in ugotovitev dejanskega stanja. Tožencu je bil po naroku 25. 11. 2019 po pooblaščencu vročen zapisnik o zaslišanju priče O., za katero pa toženec ne ve, kdo je, saj je ne pozna in se ni z njo nikoli srečal. Priča O. je krivo pričala, saj ni bila navzoča v K., ko se je sklepala prodajna pogodba, kar lahko potrdijo tudi tam zaposlene delavke, tožencu pa tudi ni nikoli izročila nobenega denarja. Zato je toženec zoper njo vložil tudi kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja krivega pričanja. Sicer pa se je toženec na naroku 25. 11. 2019 želel srečati s tožnico in razčistiti nejasnosti in protislovja v njenem pričevanju. Zato je v predlogu tudi poudaril, da gre za vrsto pomembnih vprašanj, ki so do sedaj ostala nerešena, so pa pomembna za razsojo. Obrazložitev izpodbijanega sklepa v točkah 5 in 6 je sama s seboj v nasprotju. V točki 5 obrazložitve sodišče zapisuje, da zapisnik z naroka 25. 11. 2019 ne potrjuje navedb toženca, da je njegov pooblaščenec prenesel opravičilo glede toženčevega izostanka, v točki 6 obrazložitve pa ob opisovanju dogajanja na naroku sodišče zapisuje, da je pooblaščenec sodišče seznanil, da se je toženec pooblaščencu kasneje odzval in sporočil, da bo zamudil. Sicer pa je pooblaščenec toženca sodišču na naroku 25. 11. 2019 sporočil, da bo toženec zamudil in tako ni res, da ni prenesel opravičila sodišču. Situacija na naroku je bila takšna, kot jo opisuje sodišče v točki 6 obrazložitve. Sodišče pa je sicer zamolčalo, da je toženec že pred 10.00 uro pristopil na sodišče in po ugotovitvi, da je razpravna dvorana prazna, odšel v pravdno pisarno sodišča, kjer so mu povedali, da je obravnava že zaključena. Sodišče očitno toženca ni hotelo počakati, čeprav ni zamujal nerazumno dolgo, ampak je zaslišalo došlo pričo in obravnavo zaključilo, s tem pa tožencu onemogočilo učinkovito obrambo. Toženec je glede na to, da je prihajal na narok iz več kot 1000 km oddaljenega kraja in ob nepredvidenih prometnih okoliščinah in ker je sodišče med potjo obvestil, da bo zamudil, z zamudo pa je tudi dejansko prišel na sodišče, upravičeno pričakoval, da bo sodišče njegov predlog upoštevalo. Njegova zamuda je bila posledica spleta okoliščin in višje sile, na katero ni mogel vplivati, sicer pa toženčev pooblaščenec vedenja toženca in poznavanja tožnice in priče O. ni mogel nadomestiti. Zato pa bi bilo zaslišanje toženca nujno za razjasnitev dejanskega stanja. Sodišče je tako dejansko stanje napačno ugotovilo, na takšni podlagi pa je tudi napačno uporabilo materialno in procesno pravo.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je (v točkah 3 in 6 obrazložitve) pravilno predstavilo pravno podlago za presojo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, trditveno in dokazno breme predlagatelja in merila za presojo upravičenosti vzroka za zamudo. Pri tem pa med zapisoma v točki 5 in 6 obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje povzelo potek dogajanja na naroku 25. 11. 2019 (in ki ga zapisnik o naroku s tega dne potrjuje) ni vsebinskih nasprotij. Iz podrobnega opisa dogajanja na naroku 25. 11. 2019 in po sodišču prve stopnje povzetega pojasnjevanja pooblaščenca toženca sodišču v zvezi s toženčevim nepristopom na narok, ko je sodišče zapisalo, da je pooblaščenec sodišče seznanil najprej, da ne ve zakaj toženec na narok ni pristopil, za tem pa sodišče obveščal o svojih kontaktih s tožencem in o toženčevem sporočilu, da bo zamudil, ne izhaja, da je pooblaščenec ob sporočilu o toženčevi zamudi sodišču izrazil tudi opravičilo toženca za izostanek z naroka. Ob korektnem predstavljanju dogajanja na naroku 25. 11. 2019 pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo in izpostavilo, da pooblaščenec toženca na tem naroku vse do zaključka naroka in glavne obravnave, na katerega toženec ni pristopil, ni predlagal preložitve naroka. Ker toženec tako do zaključka naroka in glavne obravnave ni pristopil, toženčev pooblaščenec pa sicer ni predlagal preložitve naroka, so neutemeljena pritožbena očitanja, da sodišče ni želelo počakati toženca in mu s tem omogočiti pravico do zaslišanja oziroma do učinkovite obrambe. Ob tem pa dejstvo, koliko časa za tem, ko je sodišče narok in glavno obravnavo že zaključilo, je toženec prišel na sodišče, sploh ni pomembno.

6. Ker morajo stranke navajati dejstva, na katera opirajo svoje navedbe in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP), dokazi pa so le dokazna sredstva, ki jih stranke predlagajo za dokaz svojih navedb, so pravno zmotne pritožbene trditve pritožnika o pomembnosti toženčevega zaslišanja na naroku 25. 11. 2019 za ugotovitev bistvenih dejanskih okoliščin oziroma da bi se mu omogočilo, da razčisti protislovja v pričanju tožnice, ki je bila sicer zaslišana na naroku 21. 10. 2019, katerega pa se toženec (kljub pravočasnem opozorilu, da bo zaslišan kot stranka in na posledice neupravičenega izostanka), ni udeležil. V nasprotju s toženčevimi trditvami pred sodiščem prve stopnje pa so pritožbene trditve toženca o potrebnosti njegove navzočnosti ob zaslišanju priče O. zaradi njegovega nepoznavanja priče in zato posledično njenega krivega pričanja. Toženec je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 4. 2019 sam navajal, da je bilo vozilo tožnice naprej prodano A. O., na naroku 21. 10. 2019 (listna št. 37 spisa) pa je izrecno soglašal s tožničinim predlogom za zaslišanje te priče, s katero je tožnica neposredno sklenila prodajno pogodbo za vozilo, ker bi ″ta priča lahko pojasnila okoliščine sklepanja prodajne pogodbe, povedala v kakšnem stanju je ob prodaji bilo vozilo tožnice, v kakšni višini je bila izplačana kupnina in kdo je pomagal pri posredovanju″. Sicer pa slednje za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niti ni odločilno.

7. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene okoliščine toženčevega vabljenja na narok 21. 10. 2019 (ko je bil že v pravočasnem vabilu opozorjen, da bo zaslišan kot stranka in na posledice, če na narok ne bo pristopil), na katerega se toženec ni odzval in ugotovljene okoliščine vabljenja in dogajanja na naroku 25. 11. 2019, na katerega vse do njegovega zaključka toženec ni pristopil, navzoč pooblaščenec toženca pa ni predlagal preložitve naroka, ampak sodišču, ko je tekom naroka vzpostavil kontakt s tožencem, prenesel le njegovo sporočilo, da bo zamudil, pravilno pojasnilo, zakaj ni bila v predmetnem postopku tožencu kršena pravica biti zaslišan kot stranka. Sicer pa tudi slednje za odločanje o toženčevem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni pomembno.

8. Glede na ugotovljene okoliščine v zvezi z vabljenjem toženca na naroka in s potekom naroka 25. 11. 2019, vsebino toženčevega predloga in predstavljena merila za presojo upravičenosti vzroka za zamudo, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj toženčeve skope, sicer z nobenim dokazom dokazovane navedbe o prihodu na narok iz več kot 1000 km oddaljenega kraja in o nesrečah na poti, na katere ni mogel vplivati, kot razlogov nepristopa na narok 25. 11. 2019, ne predstavljajo okoliščin, ki jih ob zadostni skrbnosti ne bi mogel niti predvideti niti preprečiti, ter s tem upravičljivega vzroka zamude. Pritožbeni očitki, utemeljevani tudi z navedbami dejstev in dokaznim predlogom (zaslišanje priče S. R.), ki jih v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje toženec ni navajal oziroma predlagal, v pritožbi pa tudi ne pojasnil, zakaj tega ni mogel storiti brez svoje krivde (torej so ti glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP nedopustni in za pritožbeno sodišče neupoštevni), tako ne morejo omajati pravilnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje.

9. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijanim sklepom niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (1. točka 365. člena ZPP).

10. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker ti niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP).