Jedro

Ker Zakon o gimnazijah ne zagotavlja sodnega varstva zoper izdani vzgojni ukrep in glede na zatrjevane kršitve ustavnih pravic, bi sodišče moralo preizkusiti, ali ne gre za tožbo, vloženo po 3. odstavku 1. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se 1. točka izreka izpodbijane sodbe razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) je upravno sodišče na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep z dne 12.11.2002, s katerim je dijaku I.P. iz 4.c izrečen vzgojni ukrep - pisni opomin. V obrazložitvi sodišče navaja, da je po ugotovitvah tožene stranke razredničarka tožniku zaradi kršitev šolskega reda po Pravilniku o šolskem redu za gimnazije, poklicne, srednje tehnične in strokovne šole (Uradni list RS, št. 17/97 in 15/98 - Pravilnik) zaradi neupravičenega izostajanja od pouka do 8.11.2002, ko je imel 13 neopravičenih ur izrekla vzgojni ukrep - pisni opomin. Navedeno odločitev je sodišče potrdilo, vendar iz drugih razlogov. Pravilnik določa vrste vzgojnih ukrepov in postopek izrekanja vzgojnih ukrepov ter varstvo pravic dijakov. Za lažjo kršitev odgovornosti ali neizpolnjevanja dolžnosti in pravil določa, da se dijakom izreče opomin (1. odstavek 32. člena). Po 2. odstavku 32. člena pravilnika se za težje kršitve in za ponavljajoče lažje kršitve izrekajo ukori. Za najtežje kršitve in za ponavljajoče težje kršitve pa se dijaka izključi iz šole (3. odstavek 32. člena). Po določbi 45. člena Pravilnika je dana možnost ugovora dijaku zoper izrečene vzgojne ukrepe razen za izrečeni opomin. O ugovoru zoper ukor razrednika ali ukor oddelčnega učiteljskega zbora odloči ravnatelj najkasneje v 15-ih dneh po prejemu ugovora. Odločitev ravnatelja je dokončna.

Pravilnik ne predvideva možnosti, da bi lahko dijak oziroma njegovi starši vložili tudi ugovor zoper opomin, saj je ta po 1. odstavku 45. člena pravilnika izrecno izključen. Glede na takšno ureditev ima po oceni sodišča prve stopnje stranka v postopku možnost izpodbijati opomin šele v postopku zaradi izrečenega ukora zaradi ponavljajočih se lažjih kršitev odgovornosti ali neizpolnjevanja dolžnosti. Glede na navedeno je tožena stranka ravnala napačno, ker je pritožbo tožeče stranke obravnavala po vsebini, ker bi jo morala kot nedovoljeno zavreči. Vendar navedena nepravilnost po oceni sodišča prve stopnje ne pomeni takšne kršitve postopka, ki bi lahko vplivala na vsebinsko odločitev o stvari. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

V pritožbi tožeča stranka meni, da je izpodbijana sodba logična le v delu, ko ugotavlja, da pravilnik ne omogoča pritožbe zoper pisni opomin, ampak le zoper ostrejše vzgojne ukrepe. Vendar bi se moralo sodišče ukvarjati še s kršitvami človekovih pravic, ki so v tožbi zabeležene, izpostavljene in obrazložene. Gre za kršitev 14. člena Ustave RS, enakost pred zakonom, saj je bil tožniku izrečen vzgojni ukrep - pisni opomin za opravičene izostanke, ki so bili posledica preganjanja dijaka, opisanega v tožbi. Zato še naprej vztraja pri sodnem varstvu zaradi kršitev njegovih pravic (23. in 25. člena Ustave). Predlaga, da pritožbeno sodišče obravnava preostanek tožbe, o katerem v sodbi ni ne duha ne sluha, to je navajanih kršitev človekovih pravic, ter tudi odloči o odškodninskem zahtevku po 26. členu Ustave.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da tožnik ni bil izključen iz šole. Šola se je neprestano trudila in prilagajala pogojem, ki jih je postavljala njegova mati. Nenazadnje mu je v podpis ponudila pedagoško pogodbo, kar ni bila njena obveza. Tožnik enostavno noče hoditi v šolo. Tožnika ne dijaki ne profesorji niso nikoli vrgli iz šole, niti ga niso šikanirali, kar je bilo ugotovljeno v izpeljanih disciplinskih postopkih zoper profesorici in v postopkih zaradi izreka vzgojnega ukrepa dijakom in dijakinjam 4.c razreda. Meni, da je pritožba neutemeljena.

Zastopnik javnega interesa, ki je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu, na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnih aktov (2. odstavek 1. člena ZUS), drugih posamičnih aktov (2. odstavek 3. člena ZUS), aktov izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja (4. odstavek 1. člena ZUS) ter o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Od vrste akta, ki se s tožbo izpodbija, je odvisna vsebina tožbe, ki jo določa 28. člen ZUS. Če tožba nima take vsebine, je nepopolna ali nerazumljiva in predsednik senata od tožnika zahteva, da jo dopolni (29. člen ZUS). V obravnavanem primeru se s tožbo izpodbija akt šole o izrečenem vzgojnem ukrepu in uveljavlja kršitev ustavnih pravic. Zato je utemeljen pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni presodilo tožbenih navedb o domnevnih kršitvah z ustavo zagotovljenih pravic (23. in 25. člen Ustave) in da ni odločilo o odškodninskem zahtevku. Ker Zakon o gimnazijah (Uradni list RS, št. 12/96 - ZGim), na podlagi katerega je bil izdan Pravilnik, ne zagotavlja sodnega varstva zoper izdani vzgojni ukrep - opomin, bi sodišče prve stopnje moralo preizkusiti tožbo glede na tožbene navedbe o kršitvah ustavnih pravic ali ne gre morda za tožbo, vloženo po 3. odstavku 1. člena ZUS. Ker tega preizkusa ni opravilo in o tem ni navedlo relevantnih razlogov za svojo odločitev, ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) v zvezi s 16. členom ZUS.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 76. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.