Jedro

Za prvo-tožečo stranko je prošnjo vložil njegov tast, ki je lastnik podjetja, ki ga vodi v Sloveniji in je državljan Republike Slovenije in sicer z namenom, da bi sebe zaradi zdravstvenih razlogov razbremenil in da bi podjetje prevzel družinski član glede na to, da zakoniti zastopnik podjetja nima moških potomcev. Poleg dopisa, v katerem je zastopnik podjetja C.C. prepričljivo opisal ozadje in razloge za prepis lastništva in zaposlitev prvo-tožeče stranke, je zastopnik podjetja (sedaj drugotožeče stranke) v potrditev svojih navedb predložil tudi dokaz, in sicer zaključno odpustnico iz ambulante z dne 26. 10. 2011. Tožena stranka teh dejstev v dokazni oceni ni upoštevala.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt št. 214-3184/2014-9 z dne 22. 4. 2014 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške postopka v višini 285 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi prvega odstavka 54. člena v zvezi z drugim odstavkom 86. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 50/11, in 57/11; v nadaljevanju ZTuj-2), na zahtevo delodajalca A., d.o.o. odločila, da se prošnja za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje B.B., roj. …. 6. 1992, državljanu Makedonije, zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je podjetje A. d.o.o. dne 11. 3. 2014 vložilo vlogo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Sloveniji B.B. iz razloga zaposlitve ali dela, skladno z določbo 37. člena ZTuj-2. Organ je na podlagi predložene dokumentacije in vpogleda v evidence, s katerimi razpolaga (evidenca Policije, Zavoda RS za zaposlovanje in Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitev - AJPES) ugotovil, da je B.B., državljan Makedonije. Za obdobje 3. 1.2014 do 2. 1.2015 je sklenil in podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomožni gradbeni delavec I. pri podjetju A. d.o.o. ter da bo za prejeto delo prejel 783,66 eur bruto osebnega dohodka. V pogodbi mu je določen 40 urni delovnik ter najmanj 20 dni dopusta. Nadalje ugotavlja, da imenovani ni zabeležen v evidenci policije, da mu je bilo izdano dovoljenje za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51 odstotno udeležbo v kapitalu gospodarske družbe za obdobje 3. 1. 2014 do 2. 1. 2015 pri podjetju A. d.o.o., da ima v tem podjetju 51 % delež, drugi solastnik z 49 % deležem pa je C.C., da je v podjetju imenovan za prokurista, C.C. pa za direktorja. Podjetje A. d.o.o. je bilo ustanovljeno že 22. 12. 2010, B.B. pa je kot lastnik vpisan šele 25. 10. 2013, s tem dnem je pridobil tudi status osebe pooblaščene za zastopanje - prokurista. Organ v postopkih izdaje dovoljenj za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji tujcem ugotavlja, da v Republiki Sloveniji ustanavljajo podjetja in so več ali vsaj 51 % lastniki le teh, s čemer želijo lažje pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje. V nadaljevanju izdajo dovoljenja za začasno prebivanje izkoristijo za odhod v tujino ali pa se po prihodu v Republiko Slovenijo, z ne poravnavo prispevkov za socialno varnost in ne predlaganjem davčnih odtegljajev za izplačilo plač za sebe in ostale zaposlene v teh podjetjih ne podrejajo davčni zakonodaji in s tem pravnemu redu Republike Slovenije. Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja v Republiki Sloveniji in zaradi sistematičnih zlorab tujcev pri pridobivanju dovoljenj, je organ 17. 3. 2014, v skladu s 55. in 90. členom ZTuj-2 in 33. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Veleposlaništvo Republike Slovenije v Skopju zaprosil, da s tujcem B.B. opravijo zaslišanje in opravijo zajem prstnih odtisov.

Dne 31. 3. 2014 je bilo v uradnih prostorih Veleposlaništva opravljeno zaslišanje in sestavljen je bil zapisnik. Na začetku je uradna oseba Veleposlaništva tujca med drugim seznanila tudi z določbo 4. odstavka 6. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT-1, Uradni list RS, št. 26/2011), ki določa, da sme tujec z dovoljenjem za zaposlitev ali z dovoljenjem za delo v Republiki Sloveniji opravljati samo tisto delo, za katero mu je bilo izdano delovno dovoljenje, razen zastopnika, ki lahko opravlja vsa dela v okviru dejavnosti za opravljanje katerih je delodajalec registriran in v nadaljevanju, da kršenje te določbe pomeni ne podrejanje pravnemu redu Republike Slovenije, kar pa predstavlja razlog za zavrnitev dovoljenja za prebivanje, skladno z določbo 5. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Ravno tako je bil imenovani seznanjen, da sta razloga za zavrnitev iz prej navedene določbe tudi ne izkazan namen prebivanja v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve, kot je podana prošnja za izdajo dovoljenja za prebivanje ter ustanovitev podjetja s pomočjo tretjih oseb z namenom lažje pridobitve delovnega dovoljenja in posledično dovoljenja za začasno prebivanje. Imenovani je med drugim izjavil, da je njegov namen prebivanja v Republiki Sloveniji delo in vzdrževanje družine ter da namerava v Republiki Sloveniji ostati dokler bo delo. Naziva in naslova delodajalca ne pozna, ve pa da se nahaja v Ljubljani, kjer ima tudi poslovne prostore, za katere ne ve ali so v lasti tasta ali v najemu. Nadaljuje, da je edini lastnik podjetja njegov tast C.C. iz Ljubljane, državljan Republike Slovenije, ki bo podjetje prepisal na njegovo ime in bo s tem on postal lastnik. Katere dokumente bo potreboval za prenos lastništva ne ve. Kdaj je bilo podjetje ustanovljeno, ne ve, ravno tako mu točno ni znano, ali ima podjetje v lasti že kakšna osnovna sredstva. Nadalje je izjavil, da ima podjetje odprt transakcijski račun, vendar ne ve, pri kateri banki, da je le C.C. odgovorna oseba v podjetju, ter da podjetje že posluje. Za delo si je izbral Republiko Slovenijo, ker mu je tast v pogovoru rekel, da je v Sloveniji dovolj dela. Nadalje je izjavil, da je podpisal neke dokumente, vendar ne ve, ali je bila med njimi tudi pogodba, v nadaljevanju pa je izjavil, da je pogodbo podpisal pred približno tremi meseci v Strugi, ter da je pogodbo podpisal tudi tast. Na vprašanje, ali je razumel pogodbo o zaposlitvi, je izjavil, da se v dokumente ne razume, ter da ga je C.C. sprejel kot svojega otroka. Izjavil je, da misli da je pogodbo sklenil za dve leti in da mu je s pogodbo določeno delo bagerista ter da bo za to plačan 7 eur na uro. Koliko urni delovnik bo imel, ne ve, ravno tako ne ve, koliko dni dopusta mu pripada po pogodbi ter da je to odvisno od dela in doda, da glede dopusta še ni podpisal ničesar. Kakšne so pristojnosti prokurista v podjetju, ne ve, izjavil pa je, da bodo njegove zadolžitve v delovnem času kopati in ravnati z bagrom, ter da bo delo opravljal na več gradbiščih. V Republiki Sloveniji bo prebival pri tastu, v hiši, točnega naslova ne pozna. Ali ima izdano delovno dovoljenje, za kakšno časovno obdobje in katero delovno mesto, ne ve, ravno tako ne pozna pogojev dela v Republiki Sloveniji v panogi gradbeništvo. Izjavi da ima podjetje zaposlene, vendar ne ve koliko, povedal je še, da ima kandidate za zaposlitev v Podgorcih, če bo zanje možno pridobiti dovoljenja za prebivanje, drugače bodo delavce iskali v Sloveniji. Delovne in davčne zakonodaje Republike Slovenije ne pozna, ravno tako ne ve, kaj je iREK obrazec, ter kolikšna je v Republiki Sloveniji stopnja davka na dobiček niti kaj pomeni kratica d.o.o. Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje iz 33. in 37. člena ZTuj-2 in če ni drugih razlogov za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2, ki med drugim v peti alinei prvega odstavka določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Organ je v konkretnem primeru na podlagi zapisnika glede na ugotovljena dejstva in okoliščine ocenil, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, zato obstajajo razlogi za zavrnitev dovoljenja za prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela. Iz zapisnika je namreč razvidno, da imenovani niti ne ve, da je on solastnik podjetja, s katerim je sklenil pogodbo o zaposlitvi, na zapisnik je namreč izjavil, da je edini lastnik podjetja njegov tast C.C. Ne pozna naziva in sedeža podjetja, kjer ima podjetje poslovne prostore, kdaj je bilo podjetje ustanovljeno, kateri dokumenti so potrebni za prenos lastništva podjetja, da je on ena izmed odgovornih oseb v podjetju, ali ima podjetje v lasti kakšna osnovna sredstva, pri kateri banki ima podjetje odprt transakcijski račun. V nadaljevanju zapisnika je razvidno, da je imenovanemu v večini neznana vsebina pogodbe o zaposlitvi, popolnoma pa so mu neznani podatki o delovnem dovoljenju, Tako imenovanemu ni poznano delovno mesto, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, saj je izjavil, da bo delal kot bagerist, iz pogodbe pa je razvidno, da bo njegovo orodje za delovno mesto pomožni gradbeni delavec kladivo, meter, libela. Ni mu poznano, za kakšno časovno obdobje je sklenil pogodbo o zaposlitvi, koliko urni delavnik mu je določen s pogodbo, ter koliko dni dopusta mu pripada po pogodbi. Imenovani ne ve, ali mu je izdano delovno dovoljenje in s tem tudi za katero delovno mesto in kakšno časovno obdobje. Organ ravno tako ne more spregledati dejstva, da imenovani ne ve, katere dokumente je podpisoval, da kot večinski lastnik podjetja, ki ima registrirano dejavnost druga zaključna gradbena dela in kot oseba pooblaščena za zastopanje podjetja - prokurist, ne pozna pogojev dela v panogi gradbeništvo v Republiki Sloveniji, ravno tako ne pozna delovne in davčne zakonodaje Republike Slovenije, ne ve, kaj pomeni kratica d.o.o. niti kaj je iREK obrazec. Organ je dolžan zaščititi javni interes Republike Slovenije in upoštevati določbe ZTuj-2, ki v svojih določbah vsebuje kot razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje sum, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj in na podlagi ugotovljenih dejstev, organ ugotavlja, da obstaja sum, da se imenovani ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, zato je, skladno s peto alineo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

V tožbi tožnika pravita, da je Zavod RS za zaposlovanje dne 03.01.2014 izdal družbi A., d.o.o. dovoljenje št. … za redno delovno razmerje za polni delovni čas 40 ur na teden za prvo tožečo stranko, in sicer za delovno mesto »pomožna gradbena dela - M/Ž«, z lokacijo dela »na terenu (po gradbiščih v Sloveniji)«, in sicer za določen čas od 03.01.2014 do 02.01.2015. Skladno z zakonskimi določbami je družba A., d.o.o. po izdaji navedenega dovoljenja pri toženi stranki vložila vlogo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, skladno z določbo 37. čl. ZTuj-2. Prvi tožnik je zet zakonitega zastopnika družbe A., d.o.o., C.C., ki je bil hkrati tudi edini družbenik in zakoniti zastopnik navedene družbe. Družba se ukvarja z gradbeništvom in ima zaposlenih od 10 do 15 delavcev. Družba posluje zakonito in pravočasno poravnava vse svoje obveznosti iz naslova davkov in prispevkov ter do dobaviteljev. Družba posledično ni imela in nima neporavnanih zapadlih obveznosti in tudi ni v nikakršni blokadi. Navedena dejstva so preverljiva v uradnih evidencah (AJPES) oziroma pri DURS. C.C. je v letu 2011 zbolel na ščitnici. Razlog za bolezen so bili hudi stresi, ki so bili posledica dejstva, da je imelo njegovo podjetje številne zapadle terjatve do naročnikov (Č. d.d., D. d.d.), zaradi česar podjetje ni moglo poravnavati svojih tekočih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, pa tudi ne izplačevati plač delavcem, ki so tako rekoč čez noč ostali brez njega, neodgovorno vodstvo naročnikov, nekdaj najmočnejših gospodarskih družb v Republiki Sloveniji, pa je ta podjetja spravilo v stečaj. Zaradi zdravstvenih razlogov je bil C.C. hospitaliziran in operiran na ščitnici. V posledici operacije ščitnice mora C.C. še vedno (trajno) uživati zdravila in se vnaprej izogibati hujšim oblikam stresa. Ker C.C. nima moškega potomca, se je s svojim zetom, to je prvim tožnikom, v drugi polovici leta 2013 dogovoril, da bo ta postal družbenik družbe A., gradbeništvo, d.o.o. ter njen prokurist. Dogovorila sta se, da bo prvi tožnik prišel v Republiko Slovenijo, kjer bo v podjetju zaposlen kot delavec, hkrati pa bo C.C. pomagal pri poslovodenju ter C.C. tako razbremenil pretiranih naporov. Navedena uvodna pojasnila tožeča stranka podaja iz razloga, da bo naslovnemu sodišču razviden pravi namen vložitve vloge, ki jo je tožena stranka zavrnila. Ta namen seveda že v osnovi nasprotuje vsem neutemeljenim ugotovitvam tožene stranke, kot so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Navedeni dogovor med C.C. in prvo tožečo stranko je bil dejansko realiziran. Prvi tožnik je tako 25.10.2013 vstopil v družbo A., d.o.o. in pridobil 51 %-ni delež v osnovnem kapitalu podjetja, hkrati pa je postal prokurist navedene družbe. Kot je bilo že omenjeno, je bilo zatem za prvega tožnika pridobljeno dovoljenje za zaposlitev pri delodajalcu A., d.o.o. z veljavnostjo od 03.01.2014 do 20.01.2015. Tožeča stranka meni, da z ugotovitvami, ki jih tožena stranka povzema po zapisniku, nikakor ni mogoče ugotoviti, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bi podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka zgolj povzema posamezna dejstva, ki izhajajo iz zapisnika, ne pojasni pa, kako ta dejstva utemeljujejo omenjeno domnevo. Tožena stranka bi morala v izpodbijani odločbi navesti konkretne razloge o odločilnih dejstvih, s katerimi bi utemeljila svojo odločitev. Izpodbijana odločba takšnih razlogov ne vsebuje in je zato ni mogoče preizkusiti. Že iz tega razloga je izpodbijana odločba nezakonita. Tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka, kar je vplivalo na zakonitost oz. pravilnost odločitve, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka in razlog za izpodbijanje upravnega akta po 2. tč. I. odst. 27. čl. ZUS-l. Izpodbijana odločba namreč ne vsebuje razlogov za odločitev, ki morajo biti sestavni del obrazložitve odločbe skladno z določilom I. odst. 214. čl. ZUP. Posledično odločbe ni mogoče preizkusiti. Pojasnilo tožene stranke, da poleg ugotovljenega (torej povzetka zapisnika o izpovedbi tožeče stranke) tudi zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj, obstaja sum, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ne more biti zadostni razlog za utemeljitev odločitve (sklepanje iz splošnega na konkretno). Tudi morebitni obstoj sistematičnih zlorab ne more biti argument za utemeljitev konkretne odločitve, lahko pa je seveda razlog za skrbnejše preverjanje izpolnjevanja pogojev za izdajo dovoljenja s strani pristojnega organa. Iz odgovorov tožnika na posamezna vprašanja izhaja zgolj njegova neizobraženost, nevednost in neizkušenost. Tožnik res ne pozna podrobneje situacije v gradbeništvu v Republiki Sloveniji, tudi ne ve, kaj je to REK obrazec. Tožnik ima osnovnošolsko izobrazbo in je star 22 let, kar pa vse še zdaleč ne pomeni, da je nepošten, oz. da se v Republiki Sloveniji ne bi podrejal pravnemu redu. Tožnik je v okviru zaslišanja pojasnil, da je C.C. njegov tast, ki nima moškega potomca in da zato prenaša podjetje nanj. Povedal je tudi, da »analize« ni delal, da sta se s tastom pogovarjala in da mu je on rekel, da je v Sloveniji dovolj dela. Dejstvo je, da je C.C. poskrbel za pripravo vseh dokumentov, ki so bili potrebni za prenos poslovnega deleža na tožnika in za njegovo zaposlitev. Dejstvo je tudi, da so ti dokumenti v slovenskem jeziku, ki ga tožnik ne razume (zato mu je bil za zaslišanje dodeljen sodni tolmač) in da je posledično opravičljivo, da ne pozna konkretnejše vsebine teh dokumentov, pozna pa seveda namen oziroma cilj prihoda v Republiko Slovenijo, in ga je na zaslišanju tudi pojasnil. Tožeča stranka meni, da bi morala tožena stranka skladno z določili 7. čl. ZUP (v okviru načela varstva pravic strank), zlasti v skladu s IV. odst. cit. člena, izvesti dokazni postopek, v katerem bi zaslišala tudi C.C. kot tasta tožeče stranke in kot zakonitega zastopnika družbe A., gradbeništvo, d.o.o. Ta bi lahko podrobneje pojasnil in izkazal konkretne razloge za zaposlitev tožnika v podjetju A., d.o.o. ter za pridobitev dovoljenja za prebivanje. Ker tožena stranka tega ni storila, je dejansko stanje v škodo tožnika nepopolno oz. nepravilno ugotovljeno ter so napravljeni napačni zaključki o dejstvih, posledično pa je tudi nepravilno uporabljen materialni predpis (55. čl. ZTuj-2). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da se odločba odpravi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da ni mogla mimo ocene Veleposlaništva Republike Slovenije v Skopju, da se je imenovani v razgovoru izkazal za neverodostojnega. V zvezi z nameravano zaposlitvijo v Republiki Sloveniji se je B.B. ves čas zgolj skliceval na svojega tasta. Upravni organ tudi meni, da še zdaleč ni dovolj, da bi moral tujec, ki pride z namenom zaposlitve ali dela, poznati le namen prihoda v Republiko Slovenijo, še posebej, če je solastnik in prokurist oz. odgovorna oseba podjetja. Tujec, ki pride v Republiko Slovenijo iz razloga dela ali zaposlitve, bi moral poznati vsaj osnovna določila pogodbe o zaposlitvi, kako bo sicer tu neoporečno opravljal svoje delo. Kako naj bo prokurist oseba z delovnim dovoljenjem in pogodbo za pomožna gradbena dela? Očitek, da so vsi dokumenti, ki so bili potrebni za prenos poslovnega deleža na tožnika in dokumenti za njegovo zaposlitev, v slovenskem jeziku, ki ga prosilec ne razume, in je zaradi tega opravičljivo, da ne pozna konkretnejše vsebine omenjenih dokumentov, zavrača. To utemeljuje z dejstvom, da prosilec ne pozna niti splošne vsebine teh dokumentov, ne samo konkretne. Sledijo navedbe, da iz odgovorov tožnika na posamezna vprašanja izhaja zgolj njegova neizobraženost, nevednost in neizkušenost, saj da prosilec ne pozna situacije v gradbeništvu, da ima osnovnošolsko izobrazbo, da je star 22 let. Te navedbe nikakor ne opravičujejo dejstva, da imenovani ne ve niti v katerem podjetju v Republiki Sloveniji bo zaposlen. Tožnik Upravni enoti prav tako očita, da ni zaslišala njegovega delodajalca. Tožnik sam odgovarja za svoje postopke in izjave, tudi če mu niso v prid. Zato njegov tast, ki je hkrati tudi delodajalec, in bi nedvomno govoril svojemu zetu le v prid, ni bil zaslišan, poleg tega tudi ni bil stranka v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Ker je drugo-tožeča stranka vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 6. odstavka 37. člena ZTuj-2 in je tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe odločila, da se prošnja zavrne in je predmetna prošnja vezana na delo prvo-tožeče stranke pri drugo-tožeči stranki kot pravni osebi, ima drugo tožeča stranka pravni interes v upravnem sporu v zadostni meri izkazan.

Po določbi 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka je izkazanost te domneve oprla na neprerekano dejstvo, da tožnik ni znal odgovoriti na številna vprašanja glede poznavanja podjetništva in podjetja, v katerem bo delal in je 51% lastnik ter predviden kot prokurist ter na siceršnjo razširjeno prakso zlorab v zvezi z prošnjami za izdajo dovoljenj za začasno prebivanje tujcev zaradi dela. Tožena stranka je nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj v dokazno oceno ni vključila dejstev, ki pa v določenem delu nedvomno odstopajo od primerov omenjenih zlorab.

V predmetni zadevi si namreč prvo-tožeča stranka ni pomagala s „tretjimi osebami“, kot omenjeno prakso zlorab opisuje tožena stranka, ampak je za prvo-tožečo stranko prošnjo vložil njegov tast, ki je lastnik podjetja, ki ga vodi v Sloveniji in je državljan Republike Slovenije in sicer z namenom, da bi sebe zaradi zdravstvenih razlogov razbremenil in da bi podjetje prevzel družinski član glede na to, da zakoniti zastopnik podjetja nima moških potomcev, kot je sam povedal v dopisu, ki ga je predložil v upravnem postopku. Poleg tega dopisa, v katerem je zastopnik podjetja C.C. prepričljivo opisal ozadje in razloge za prepis lastništva in zaposlitev prvo-tožeče stranke, je zastopnik podjetja (sedaj drugotožeče stranke) v potrditev svojih navedb predložil tudi dokaz in sicer zaključno odpustnico iz ambulante z dne 26. 10. 2011. Tožena stranka teh dejstev v dokazni oceni ni upoštevala, zaradi česar je kršila načelo materialne resnice iz 9. člena ZUP, lahko pa bi zastopnika omenjenega podjetja tudi zaslišala kot pričo, če morebiti ni verjela listinskemu dokazu. Zaradi nepopolno ugotovljenih dejstev, ki so pomembna za odločitev, je tožena stranka tudi nepravilno uporabila 5. alinejo 1. odstavka 54. člena ZTuj-2. Poleg tega je tožena stranka prakso zlorab v zvezi z prošnjami za izdajo dovoljenje zaradi dela opisala s tem, da te osebe ne poravnajo prispevkov za socialno varnost, ne predlagajo davčnih odtegljajev za izplačilo plač, da se ne podrejajo davčni zakonodaji, ni pa ugotovila, ali se ta dejstva nanašajo konkretno tudi na podjetje, ki je vložilo predmetno prošnjo. V tožbi tožnika namreč navajata, da podjetje posluje zakonito, da pravočasno poravnava obveznosti iz naslova davkov in prispevkov in da družba ni v nikakršni blokadi. Ta dejstva, ki jih tožena stranka ni preverila, se kot taka ne ujemajo s praksami zlorab. Ker je v podatkih upravnega spisa dovolj podatkov o tem, da gre morebiti res za družinsko podjetje, ki veže prvo-tožečo stranko na bivanje v Sloveniji, tudi ne more odtehtati v škodo tožnika dejstvo, da nobenih podrobnosti o podjetju v času zaslišanja na veleposlaništvu v Skopju še ni poznal, razen da naj bi delal kot bagerist, ker gre za podjetje na področju gradbeništva, da tast nanj prenaša podjetje, ker on nima sina, in ker ga je sprejel kot sina, da bo živel pri tastu in da ima pogodbo za dve leti. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava iz 5. alineje 1. odstavka 54. člena ZTuj-2 je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), v katerem bo morala tožena stranka tudi zaslišati zastopnika drugo-tožeče stranke, če bo dvomila v verodostojnost podatkov v upravnem spisu, ki gredo v korist tožniku, in jih tožena stranka v izpodbijanem aktu neupravičeno ni upoštevala. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom. Prisojeni znesek plača toženec. Ker sta tožnika v upravnem sporu uspela, je sodišče odločilo, da jima mora tožena stranka na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013) povrniti stroške v višini 285,00 EUR, ker je sodišče odločilo na seji in ker je tožnika zastopal odvetnik. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.