Jedro

Tožnica pri toženi stranki ni opravljala projektnega dela, ampak je v okviru tehnične pomoči kontrolirala porabo oziroma upravičenost porabe denarnih sredstev sklada. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica opravljala naloge, ki niso stalne, in so se samostojno začele in končale s posameznim projektom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožena stranka sklenila s tožnico, sklenjena nezakonito, zato se šteje, da je bila sklenjena za neodločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka s tožnico dne 30. 6. 2015 nezakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker v pogodbi navedeni razlog "strokovna dela, ki se organizirajo kot projekt z omejenim časom trajanja" ni bil podan (točka I izreka), da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenili tožnica kot javna uslužbenka in tožena stranka kot delodajalec dne 30. 6. 2015, nezakonito prenehala veljati s 30. 11. 2015 in še vedno traja ter je sklenjena za nedoločen čas (točka II izreka), da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo na delovno mesto višji svetovalec v Službi kontrole v Uradu A. v roku 8 dni (točka III izreka), da ji je dolžna v roku 8 dni obračunati bruto zneske nadomestil plač in sicer v obdobju od 1. 12. 2015 dalje do vrnitve na delo v višini 2.160,04 EUR mesečno, v obdobju od 1. 12. 2015 do 31. 5. 2016 zmanjšana za znesek bruto nadomestila za čas brezposelnosti v višini 892,50 EUR, ki ga je tožnica prejela od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, od tako dobljenih bruto zneskov je tožena stranka dolžna odvesti davke in prispevke ter tožnici plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za znesek iz prejšnjega meseca, višji zahtevek za obdobje od 1. 12. 2015 do 31. 5. 2016 je zavrnilo (točka IV izreka). Toženi stranki pa je tudi naložilo, da tožnici povrne njene stroške postopka v znesku 1.052,11 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka V izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper njen zavrnilni del, se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni v smeri pritožbenih navedb ter tožničin zahtevek zavrne. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da so bila dela, ki jih je opravljala tožnica, stalna in da tehnične pomoči ni mogoče opredeliti kot samostojen projekt z omejenim časom trajanja. Delo na projektu je bilo vezano na določeno programsko obdobje, ki ni bilo stalno in se lahko samostojno zaključi. Tehnična podpira ne predstavlja stalnega dela na ministrstvu, saj je nerazdružljiva s projektom. V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so pogodbe o zaposlitvi za nov projekt Operativnega programa B. sklenjene za nedoločen čas, pojasnjuje, da se je zaposlitev za nedoločen čas določila ob upoštevanju več dejavnikov in je bila takšna sprememba načina zaposlovanja sprejeta na ravni Vlade RS, ki je s sklepom z dne 26. 2. 2015 za opravljanje tega projekta odobrila zaposlitev 375 osebam za nedoločen čas. Z Aktom o spremembah akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest na C. z dne 30. 12. 2014 so bila oblikovana nova delovna mesta za nedoločen čas, skladno s tem pa je tožena stranka objavila javne natečaje za zasedbo novih delovnih mest za nedoločen čas v okviru tega projekta. Ob tem opozarja na določbo 122. člena URS, da je zaposlitev v upravnih službah načeloma mogoča samo na podlagi javnega natečaja in na določbi 7. in 27. člena Zakona o javnih uslužbencih in zatrjuje, da v izbirnih postopkih za zasedbo prostih delovnih mest vedno spoštuje načelo enakopravne dostopnosti do delovnih mest in načelo javnega natečaja. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pogodbe o zaposlitvi tudi ni mogoče šteti za zakonito, ker ni bila sklenjena za ves čas trajanja projekta. Delo javnih uslužbencev na tem projektu je bilo časovno omejeno in vezano na posamezne operacije v projektu ter doseganje konkretnih ciljev, ki pa ne predstavljajo rednih nalog tožene stranke. Upravičene aktivnosti in posledično stroški projekta so se iztekli 30. 11. 2015, obdobje upravičenih javnih izdatkov projekta pa konec leta 2015. Poudarja, da, ne glede na zaključek projekta z dnem 30. 11. 2015, obveznosti ministrstva v vlogi posredniškega telesa iz naslova posamezne operacije operativnega programa D. še niso zaključene, ne glede na navedeno pa aktivnosti na tem projektu (zaposlitve vsebinskih skrbnikov, finančnikov, kontrolorjev, ipd.) po 1. 12. 2015 niso upravičene. Tako so strokovne naloge, ki jih je na tem projektu opravljala tožnica, zaključene in posledično je bila pogodba o zaposlitvi s tožnico zakonito sklenjena za določen čas. Vztraja pri razvezi pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Ker je bil projekt, v okviru katerega je bila tožnica zaposlena, zaključen, so potrebe po njenem delu prenehale, njeno delovno mesto pa ne obstaja več. Tožena stranka pa je za novi projekt za obdobje 2014-2020 že razpisala delovna mesta in tudi že zaključila vse postopke zaposlitev, zato je kvota dovoljenih zaposlitev izpolnjena.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi smiselno uveljavlja tožena stranka, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 10. 2007 na podlagi pogodb o zaposlitvi z dne 24. 8. 2007 (tehnična pomoč - kontrola upravičenosti denarnih sredstev, prejetih iz sklada E. na projektu F.), z dne 31. 12. 2007 in z dne 12. 3. 2008 (enako delo tehnične pomoči tudi na projektu G.) z aneksi ter z dne 30. 6. 2015 (za enako delo, zaradi podaljšanja projekta do 31. 12. 2015).

7. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka (izpovedi zaslišanih prIč H.H., I.I. in J.J. ter listinske dokumentacije v spisu) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da projekti, na katere se tožena stranka sklicuje in sicer programski dokument K., Tehnična pomoč - Operativni program D. in Tehnična podpora - Operativni program B., sploh niso projekti v smislu dela, pač pa le načini financiranja in podpore različnim programom in projektom, financiranih s strani Evropske unije za čas trajanja evropske finančne perspektive sedmih let. Delo, ki ga je opravljala tožnica (tehnična kontrola upravičenosti denarnih sredstev prejetih iz sklada E. za razne projekte) ni bilo časovno omejeno, ampak je bil časovno omejen le način financiranja teh del. To delo predstavlja trajno nalogo tožene stranke, ki traja že ves čas vstopa R Slovenije v Evropsko unijo in bo trajala tudi v bodoče. Tako so naloge kontrole upravičenosti stroškov (delo, ki ga je opravljala tožnica) stalne, časovno omejeno pa je le strokovno delo na posameznem projektu, ki ga za določen namen financira sklad E.. Tožnica pri toženi stranki ni opravljala projektnega dela, ampak je v okviru tehnične pomoči kontrolirala porabo oziroma upravičenost porabe denarnih sredstev sklada E.. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica opravljala naloge, ki niso stalne, in so se samostojno začele in končale s posameznim projektom. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pogodba, ki jo je tožena stranka sklenila s tožnico 30. 6. 2015, sklenjena nezakonito, zato se šteje, da je bila sklenjena za neodločen čas.

8. V skladu s 3. točko 1. odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 in nadalj.) se z javnim uslužbencem lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja. Delovno razmerje se v takih primerih sklene za čas trajanja projekta (3. odstavek 69. člena ZJU), na podlagi določbe 3. odstavka 68. člena ZJU pa je treba glede omejitve sklepanja zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas in glede posledic kršitev določb 1. odstavka 68. člena ZJU uporabljati določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta v 11. alineji 1. odstavka 54. člena kot zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, v skladu s 4. odstavkom 55. člena ZDR-1 pa se lahko v tem primeru (ne glede na omejitev iz 2. odstavka 55. člena) pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je delo, ki ga je pri toženi stranki opravljala tožnica, delo, ki je vezano na posamezni projekt, in je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi tega sklenjena zakonito.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbe o zaposlitvi razvezati po 118. členu ZDR-1, kot je predlagala tožena stranka. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki je predlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi zavrnilo (točka 18 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Dejstvo, da je tožena stranka spremenila sistemizacijo in ukinila tožničino delovno mesto, glede na sodno prakso VS RS v zadevi opr. št. VIII Ips 43/2010 z dne 24. 5. 2011, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni utemeljen razlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb 118. člena ZDR-1. Ker je tožnica delo pri toženi stranki od leta 2008 dalje opravljala uspešno, tudi ni drugih utemeljenih razlogov za razvezo pogodbe o zaposlitvi.

10. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi. na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Ob tem je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).