Jedro

Posestno varstvo ni utemeljeno oz. ga ni moč zahtevati, če stranka nima ustreznega ekonomskega interesa za tako varstvo. Tega pa nima, če je poseg v njeno posest nebistven oziroma zanjo nima praktičnega pomena. V obravnavanem primeru lahko tožniki sedaj uporabljajo novo pot (tega jim namreč toženec ne preprečuje), zaradi česar se njihov položaj (v primerjavi s predhodno uporabo stare trase poti) praktično ni spremenil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12.11.2012 zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev, da jih je toženec motil v dejanski posesti poti (ki poteka med toženčevima parcelama št. 1892/2 in 1801/2 k.o. X, s tem da je ob rigolanju vinograda zasipal pot, zaradi naj bi jim onemogočil uporabo poti), vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja ter prepoved bodočih motilnih ravnanj (točka I izreka). Tožnikom je naložilo tudi plačilo toženčevih pravdnih stroškov v višini 870,65 EUR (točka II izreka).

2. Iz vseh pritožbenih razlogov so se zoper sklep pravočasno pritožili tožniki, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje popolnoma neutemeljeno sprejelo toženčev ugovor, da je le-ta po motilnem ravnanju napravil novo pot, ki je boljša od stare, katera je bila predmet njihovega tožbenega zahtevka. Sodišče bi moralo soditi na podlagi tožbenih trditev in bi zato moralo ugotavljati zgolj posestno stanje na dan 2.4.2011 ter motilno ravnanje. Po nepotrebnem je ugotavljalo primernost nove poti za uporabo, saj se je tožbeni zahtevek nanašal na ugotovitev motilnega dejanja stare poti. Poudarjajo, da je stališče sodišča, da je nova pot izboljšana v primerjavi s staro potjo, nerazumljivo. Pojasnjujejo, da motenje posesti predstavlja vsako dejanje, ki onemogoča normalno izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo, da je pot spremenjena in da gre zato za nedopusten poseg v dejansko stanje (in s tem motenje posesti) ter da sklicevanje na njihove domnevne koristi ne zmanjšuje samovoljnosti in protipravnosti toženčevega ravnanja. Jasno naj bi bilo, da je toženec motil njihovo posest. Končno navajajo še, da je neobrazložen in posledično nezakonit tudi izrek o pravdnih stroških. Sodišče bi moralo natančno navesti, katere stroške je toženec zahteval, ali so ti stroški potrebni oziroma katere stroške je morebiti zavrnilo. Brez navedenega izrek o stroških ne vsebuje potrebne obrazložitve, ki jo morajo imeti vse sodne odločbe.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (med pravdnima strankama pa niti ni bilo sporno), je toženec traso dotedanje poti spremenil in jo speljal levo (od stare poti). S takim ravnanjem je tožnikom onemogočil uporabo stare poti in s tem posegel v dotedanje stanje posesti (saj so tožniki s tem izgubili posest poti, ki so jo vse do takrat uporabljali). Zato gre pri toženčevem ravnanju (tj. zasipanju stare poti in spremembi trase le-te) za motenje posesti stare poti. Vendar pa na drugi strani iz izvedenskega mnenja v postopku angažiranega sodnega izvedenca I. Š. izhaja, da je nova trasa poti utrjena ter kot taka primerna za vožnjo z vozili (kot so traktor, traktor s prikolico ali drugimi priključki, terenskimi vozili in tudi osebnimi avtomobili), kar pomeni, da lahko tožniki novo pot uporabljajo v enakem (ali celo večjem) obsegu, kot so lahko do motenja uporabljali staro pot. Zato zaradi spremembe trase poti niso prav v ničemer prikrajšani.

6. V sodni praksi (1) je sprejeto stališče, da posestno varstvo ni utemeljeno oz. ga ni moč zahtevati, če stranka nima ustreznega ekonomskega interesa za tako varstvo. Tega pa nima, če je poseg v njeno posest nebistven oziroma zanjo nima praktičnega pomena. Kot je bilo poudarjeno, lahko v obravnavanem primeru tožniki sedaj uporabljajo novo pot (tega jim namreč toženec ne preprečuje), zaradi česar se njihov položaj (v primerjavi s predhodno uporabo stare trase poti) praktično ni spremenil. Ker zato nimajo ustreznega ekonomskega interesa, jim ne gre sodno varstvo posesti in je bilo potrebno njihov zahtevek za varstvo posesti (kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje) zavrniti. Iz povsem istega razloga pa so nebistvene tudi njihove pritožbene navedbe, češ da je predmet tožbenega zahtevka motenje posesti stare poti in da bi zato moralo sodišče presojati zgolj stanje posesti ter motenje le-te na dan 2.4.2011 (in ne primernosti nove poti). Glede očitka o neobrazloženosti odločitve o stroških pa pritožbeno sodišče poudarja, da je toženec na zadnjem naroku za glavno obravnavo v spis vložil stroškovnik, iz katerega izhaja, katere stroške je priglasil. (2) Ker je torej moč to v spisu brez težav preveriti, sodišče prve stopnje teh stroškov ni bilo dolžno posebej navajati.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

8. Tožniki s svojo pritožbo niso uspeli, zato sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka nastale z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženec krije sam svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožnikov (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Glej zlasti odločbe VSL II Cp 394/2013, VSM Cp 405/1997, VSL I Cp 495/2010 in VSL I Cp 476/2000. To stališče je bilo sprejeto že v času veljavnosti ZTLR, uporablja pa se tudi sedaj, ko velja SPZ.

(2) Pa tudi kateri so mu bili v končni fazi priznani.