Jedro

Iz določb ZJC-B in ZUreP-1 ne izhaja, da se mora odškodnina v primeru razlastitve na podlagi 19. člena ZJC-B določiti v razlastitveni odločbi, zato ugotavljanje (spornega) statusa zemljišča v postopku razlastitve ni potrebno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka razlastila v korist Republike Slovenije nepremičnine na parc. št. 3720/61 v izmeri 1535 m2, parc. št. 3720/82 v izmeri 54 m2, parc. št. 3722/60 v izmeri 160 m2, parc. št. 3723/25 v izmeri 9 m2 in parc. št. 3725/15 v izmeri 16 m2, vpisane v vl. št. 1401 k.o. A., pri katerih je vknjižena lastninska pravica za osebi z imenoma B.B (prvi tožnik) in C.C. (drugi tožnik) na vsakega do ½ (I. točka izreka). V II. točki izreka je pri navedenih nepremičninah odredila, da se v zemljiški knjigi in v zemljiškem katastru izbriše dosedanja zaznamba zaščitene kmetije, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ajdovščini Dn št. 939/2003. V točki III. in IV. izreka pa je odločeno, da bo na podlagi te odločbe vknjižbo lastninske pravice v korist Republike Slovenije in izbris zaznambe zaščitene kmetije v zemljiško knjigo izvedlo pristojno zemljiškoknjižno sodišče in da v tem postopku niso nastali stroški, ki bi bremenili organ ali stranko.

Iz obrazložitve obeh izpodbijanih odločb izhaja, da je razlastitveni upravičenec dne 12. 7. 2010 vložil zahtevo za razlastitev v izreku navedenih zemljišč, ki so bila uporabljena za izgradnjo hitre ceste … in po katerih navedena cesta s spremljajočimi objekti tudi poteka, čeprav so še vedno v lasti prvega in drugega tožnika. Zato je razlastitveni upravičenec predlagal, da pristojni organ po uradni dolžnosti obvesti zemljiško knjigo o začetku razlastitvenega postopka za obravnavane nepremičnine in zaznambo tega v zemljiški knjigi, da odloči o razlastitvi in vpisu le-te in da odloči o odškodnini oz. nadomestilu ali da napoti stranki na sodišče zaradi odmere odškodnine v nepravdnem postopku.

Upravni organ na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za razlastitev na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05, v nadaljevanju ZJC-B) in da je javna korist za razlastitev po določbi tretjega odstavka 19. člena ZJC-B ugotovljena. Ugotovil je, da je razlastitveni upravičenec v skladu z določbo 97. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 – popr., 58/03 in 33/07, v nadaljevanju ZUreP-1) z razlastitvenima zavezancema poskušal skleniti pogodbo, do sklenitve katere ni prišlo. Upravni organ prve stopnje je, ker je v odločbi o razlastitvi potrebno odločiti tudi o izbrisu stvarnih in drugih pravic na razlaščenih nepremičninah ugotovil, da so tako za pravice kot tudi za izbris zaznambe zaščitene kmetije, izpolnjeni pogoji. V nadaljevanju upravni organ zaključuje, da bosta razlastitveni upravičenec in zavezanca, po pravnomočnosti te odločbe, pozvana na sklenitev sporazumna o odškodnini skladno z določbo 106. člena ZUreP-1. Pritožbi tožnikov, vloženi zoper navedeni odločbi sta bili z odločbama Ministrstva za okolje in prostor navedenima v uvodu te sodbe dne 12. 4. 2011 zavrnjeni.

Tožnika v tožbi navajata, da sta odločbi zanju pravno sporni. Zatrjujeta, da se jima z njima odvzema zemljišče, ki je že 14 let v uporabi DARS-a in se nahaja na avtocestnem telesu. Zato se ne strinjata, da se to zemljišče ocenjuje kot kmetijsko zemljišče. Ker se je s cenitvijo obravnavanega zemljišča pričelo šele v letu 2010, ko je le-to že pridobilo status gradbene parcele, zahtevata, da se odškodnina, ki jima pripada določi po ceni, ki velja za gradbeno zemljišče. Smiselno sodišču predlagata naj izpodbijani odločbi odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvah obeh odločb. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta odločitvi upravnega organa prve stopnje pravilni in zakoniti, za svojo odločitev pa je upravni organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnikov, ki menita, da je bil zaradi zanju spornega statusa zemljišča, kršen materialni predpis, na katerem temeljita izpodbijani odločbi. V obravnavani zadevi je bila pravilno uporabljena določba 19. člena ZJC-B, ki določa režim, ki velja za razlastitev že obstoječih javnih cest, ki še vedno potekajo po nepremičninah, ki so v zasebni lasti, torej tudi za tiste obstoječe ceste, ki se nahajajo na parcelah upoštevaje zemljiškoknjižno stanje, še vedno v zasebni lasti in med katere spadajo tudi nepremičnine tožnikov. Zato se, ob nespornem dejstvu, da po obravnavanih nepremičninah poteka hitra cesta ... tožnika pa sta zemljiškoknjižna lastnika vsak do ½ le-teh, v obravnavanem primeru lahko lastninska pravica odvzame v posebnem postopku razlastitve določenem v 19. členu ZJC-B, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb. V konkretni zadevi pa dejstva, ki so pravno pomembna za pravilno uporabo določb 19. člena ZJC-B in 97. člena ZUreP-1, v zvezi z drugimi določbami ZUreP-1, ki jih citira tudi Ministrstvo za okolje in prostor v obrazložitvah odločb in z njimi tožnikoma tudi pojasnjuje razloge za zavrnitev njunih pritožb in na katerih temeljita tudi izpodbijani odločitvi, niso sporna.

Niti iz navedenih in niti iz drugih določb ZJC-B in ZUreP-1, pa ne izhaja, da se mora odškodnina v primeru razlastitve na podlagi 19. člena ZJC-B določiti v razlastitveni odločbi. O odškodnini se namreč po določbi 106. člena ZUreP-1 odloči najkasneje v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi, ko mora upravni organ pozvati razlastitvenega upravičenca in razlastitvenega zavezanca, da skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu. V kolikor pa sporazum o odškodnini v dveh mesecih po pozivu ni sklenjen, lahko razlastitveni upravičenec ali razlaščenec vložita predlog za odmero odškodnine pri pristojnem sodišču, da odškodnino določi v nepravdnem postopku.

Glede na navedene določbe ZJC-B in ZUreP-1 ugotavljanje statusa zemljišča, v postopku izdaje razlastitvene odločbe, v katerem se odškodnina za razlaščeno zemljišče ne določa, ni potrebno. To pa pomeni, da dejstvo, ki ostaja za tožnika sporno, na pravilnost in zakonitosti izpodbijanih odločb, ne more vplivati.

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1.